Jedro

O pravici starejšega delavca (ki mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu brez njegovega soglasja), da prejme denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali je uveljavljal sodno varstvo ali ne, pa se je izrekla tudi sodna praksa. Zato stališče tožene stranke, da je tožeča stranka „izplačala delavcu denarne zneske, ki jih ne bi rabila“, ni pravilno, prav tako tudi ne pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo dopustnost ravnanja tožeče stranke presojati ob uporabi določbe 15. alineje 19. člena ZZZPB.

Kljub temu, da je nastal tožeči stranki strošek na dopustni podlagi, dobi ta zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke pravno naravo indirektne škode. Kako daleč sega vzročna zveza, pove v konkretnem primeru pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi stavek prvega odstavka in drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine v višini 4.862,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.165.305,40 SIT od 18. 03. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 4.862,73 EUR od 01. 01. 2007 do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov v višini 416,56 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v obravnavani zadevi, so naslednja: delavcu tožene stranke je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 30. 12. 2002 iz razloga trajnega prenehanja potrebe po njegovem delu, delavcu je prenehalo delovno razmerje brez njegovega soglasja, ni pa tudi uveljavljal sodnega varstva svojih pravic in tožeča stranka je delavcu – zavarovancu, priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 31. 12. 2002 do 30. 12. 2004 in mu nadomestila v vtoževanem znesku tudi izplačala.

Katera so tista dejstva, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, tožeča stranka ne konkretizira, zato pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti podan.

Iz ugotovljenih dejstev in neprerekanih trditev je sodišče prve stopnje sklepalo na naslednje pravne posledice: delavec je sodil v kategorijo starejših, zaščitenih delavcev, tožena stranka mu je nezakonito odpovedala delovno razmerje, ker bi mu ga lahko po zakonu odpovedala le z njegovim soglasjem, ki pa ga ni podal, zavarovanec tožeče stranke je bil zato upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in zaradi obstoja vzročne zveze med nezakonito odpovedjo delavcu in dolžnostjo tožeče stranke do izplačila denarnega nadomestila delavcu, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino (v delu, ki ni zastaran).

Za toženo stranko ni sporno, da je delavec sodil v kategorijo starejših delavcev ter da je ob odpovedi užival zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja. Ne zanika dejstva, da mu je odpovedala delovno razmerje brez njegovega soglasja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v konkretnem primeru pri odpovedi delovnega razmerja ravnala v nasprotju z zakonom.

Uveljavlja pa tožena stranka stališče, da je tožeča stranka nezakonito priznala delavcu pravico do denarnega nadomestila, ker le ta ni proti delodajalcu uveljavljal sodnega varstva svojih pravic (15. alineja 19. člena ZZZPB). S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in opozarja, da po 14. alineji 19. člena ZZZPB tožeča stranka ni imela razloga za zavrnitev zahteve zavarovanca po izplačilu denarnega nadomestila. Imela bi jo le, če bi ugotovila, da je delavec dal potrebno soglasje k prenehanju delovnega razmerja. O pravici starejšega delavca (ki mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu brez njegovega soglasja), da prejme denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali je uveljavljal sodno varstvo ali ne, pa se je izrekla tudi sodna praksa (sodba VIII Ips 496/2007). Zato stališče tožene stranke, da je tožeča stranka „izplačala delavcu denarne zneske, ki jih ne bi rabila“, ni pravilno, prav tako tudi ne pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo dopustnost ravnanja tožeče stranke presojati ob uporabi določbe 15. alineje 19. člena ZZZPB.

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejanje tožene stranke nasproti delavcu za nedopustno, dejanje tožeče stranke nasproti istemu pa za dopustno. Zato je odločilno vprašanje obstoja vzročne zveze za nastalo škodo.

Ker je bila tožeča stranka dolžna delavcu izplačati denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, tožena stranka pa je odpovedala delavcu delovno razmerje v nasprotju z zakonom, je imela tožeča stranka podlago za uveljavljanje odškodnine proti toženi stranki po 1. alineji 2. odstavka 54. člena ZZZPB. Stališče tožene stranke o izključenosti vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in izplačilom nadomestil za primer brezposelnosti delavcu (če je za to imela podlago v ZZZPB) ni pravilno. Kljub temu, da je tožeči stranki nastal strošek na dopustni podlagi, dobi ta zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke pravno naravo indirektne škode. Kako daleč sega vzročna zveza, pove v konkretnem primeru pravo. ZZZPB je priznal tožeči stranki odškodnino za indirektno škodo, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen.

Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ni konkretiziran. Ker pa je bilo razloge o odločilnih dejstvih mogoče preizkusiti, je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) zaključilo, da sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino ter pravdne stroške tožeče stranke, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).