Jedro

Na priloge tožbe se tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne predstavlja dokaza in ko ne gre za primer, ko bi se sodišču naložilo breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe najde, kaj so pravnorelevantne navedbe tožnika.

Listine, četudi v tožbi označene kot priloge, niso dokazne listine, pač pa predstavljajo del trditvene podlage tožnikov.

Sodna praksa je v primeru odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, zavzela stališče glede zastaranja zahtevkov, ko so tožniki zahtevali povrnitev nepremoženjske škode za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe. Za takšne odškodninske terjatve ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, pač pa je treba upoštevati, da gre za škodo, pri kateri škodno ravnanje še vedno traja. V tem primeru je utemeljen ugovor zastaranja za škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo, da so dolžni solidarno plačati zaradi negativnih posledic emisij tožnikom odškodnino v skupnem znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2007 dalje do plačila in sicer vsakemu od tožnikov 6.000,00 EUR, kar so zahtevali več, pa je zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženim strankam povrniti pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki 1.733,10 EUR, drugotoženi stranki 12.084,99 EUR in tretji toženi stranki 8.862,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in toženci. Vsi se v pritožbah sklicujejo na pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagajo ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev. Navaja, da je že v tožbi postavila zadostno trditveno podlago, katere del je predstavljala tudi specifikacija ocene škode zaradi onesnaženja kmetijskih površin, za vsakega tožnika posebej. Tožniki so v tožbi te listine sicer opredelili kot dokaz, vendar pa s temi listinami niso dokazovali svojih navedb, temveč so svoj zahtevek na ta način in po svojih najboljših močeh opredelili in specificirali. Tovrstna listina, podpisana s strani tožnikov, je po svoji naravi procesno gradivo, ki tvori podlago za sodno odločbo. Tožeča stranka je v namen dokazovanja svoje ocene škode v specifikacijah predlagala postavitev izvedenca ekološke, kmetijske in gozdarske stroke. Sodišče je navedene specifikacije ocene škode avtomatično štelo in v spisu označilo kot dokaz, ne kot navedbe. V 2. pripravljalni vlogi so tožniki tožbeni zahtevek nadalje konkretizirali s specifikacijo oškodovanih nepremičnin ter navedli in opisali tudi škodo, ki je na nepremičninah nastala ter razloge za to. Poleg tega so se tožniki ves čas sklicevali tudi na identičen postopek z enakim dejanskim stanjem in enako specifikacijo škode za druga obdobja v zadevi III P 483/95, v kateri je bilo tožnikom v avgustu 2015 v celoti ugodeno. Sodišče je s tem kršilo ustavne pravice tožnikov in njihovo pravico do kontradiktornega postopka, saj so podali trditveno podlago in predlagali vse potrebne dokaze, tudi postavitev izvedenca ekološke, kmetijske in gozdarske stroke. Tožniki se pritožujejo tudi zoper odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Ob upoštevanju razmerja višine odškodnine in načina razdelitve prisojenih stroškov je pravica do povrnitve škode tožnikom v celoti izvodenela. Nadalje tožniki opozarjajo, da se večina stroškov tega pravdnega postopka nanaša na ugotavljanje odgovornosti toženih strank v zvezi z nepremoženjsko škodo, zato se ti stroški ne morejo dodeliti tožečim strankam po načelu uspeha glede na višino tožbenega zahtevka.

4. Prva tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da sodna poravnava z dne 22. 11. 2007, sklenjena med tožniki in drugotoženo stranko, ne velja, ker se pogoj ni izpolnil. Vztraja pri ugovoru res iudicata. Prva tožena stranka je sodno poravnavo veljavno sklenila in jo v celoti izpolnila s tem, ko je tožečim strankam že v letu 2007 plačala odškodnino 70.000,00 EUR, tožeče stranke pa so odškodnino sprejele in si jo razdelile ter je niso vrnile. Ker tožeče stranke sodne poravnave niso izpodbijale s tožbo in so izpolnitev prve tožene stranke sprejele, so s tem izrazile voljo, da je sodna poravnava veljavna v razmerju do prve tožene stranke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se pri odločitvi sklicuje na določbo 72. člena Ustave RS in ker bi tožniki morali v prvi vrsti uveljavljati odškodninsko odgovornost države. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da posamezni onesnaževalci le občasno presegajo dopustne emisijske koncentracije, ne pa, da je vso vtoževano nematerialno škodo označilo kot prekomerno (takšno, ki presega normalne meje). Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbo tretjega odstavka 186. člena OZ, saj bi moralo in moglo uporabiti pravila o deljeni odgovornosti in ne solidarni odgovornosti toženih strank. S tem bi zadostilo tudi načelu pravičnosti. Dejstvo, da nobeden izmed izvedencev ni dal odgovora na vprašanje, kolikšen je prispevek vsake od toženih strank k nastali škodi, ni ovira za sodišče, da samo opravi to presojo. Višino denarne odškodnine je sodišče povsem arbitrarno določilo in nezadovoljivo obrazložilo.

5. Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeče stranke niso dokazale, da bi druga tožena stranka presegala emisije ter da v postopku ni bilo medicinsko ugotovljeno, da naj bi emisije vplivale na zdravstveno stanje tožnikov. Ti za nematerialno škodo sploh niso postavili trditvene podlage, postavljeni tožbeni zahtevek je nesklepčen, ker zatrjevano nepremoženjsko škodo niso opredelili na način, kot jo predvideva OZ. Napačna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede ugovora zastaranja, saj odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na dejstvo, da bi zastaralni rok lahko pričel teči šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi III P 483/1995. Iz sodbe se ne da razbrati, kako je prvostopenjsko sodišče določilo višino odškodnine za pravico do zdravega življenjskega okolja. Napačna je tudi odločitev sodišča glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, zamudne obresti bi šle tožnikom le od dneva prvostopenjske odločitve in ne od vložitve tožbe. Pri tem je sodišče spregledalo, da zahtevka za nematerialno škodo tožniki niso postavili ob vložitvi tožbe, temveč šele na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2010. 6. Tretja tožena stranka v pritožbi navaja, da je glede obstoja nepremoženjske škode tožbeni zahtevek tožnikov nesklepčen v celoti in je sodišče napačno sprejelo odločitev na podlagi pavšalnih izpovedb tožnikov in na podlagi pavšalnih ugotovitev sodne izvedenke. Sodišče ni pojasnilo, kakšna naj bi bila nastala nepremoženjska škoda tožnikov in v katerem obsegu naj bi bila posledica prekomernih emisij škodljivih snovi v bivanjskem okolju tožnikov glede obsega škode, ki presega običajne meje v smislu določbe tretjega odstavka 133. člena OZ. Sodba v zvezi z obstojem vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ne vsebuje nobene konkretne obrazložitve. Kljub ugovoru zastaranja vse vtoževane škode za obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe je prvostopenjsko sodišče vse ugovore v tej smeri zavrnilo z obrazložitvijo, da bi subjektivni triletni zastaralni rok lahko začel teči šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi III P 483/1995. Odločitev sodišča v tem delu ne more vzdrževati resne presoje, saj med pravdnimi strankami že vrsto let poteka zgoraj navedeni pravdni postopek in so jim znane vse relevantne okoliščine, kdo naj bi bil povzročitelj, kot tudi kakšna konkretna škoda naj bi jim nastala. V zvezi s prejemom odškodnine tožnikov na podlagi Zakona o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje - Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije so tožene stranke izkazale, da so konkretne podatke o zneskih odškodnin prejele šele na naroku za glavno obravnavo decembra 2014 v zadevi III P 483/1995. Zgrešeno je razlogovanje sodišča, da naj bi tožene stranke navedbe o konkretnih zneskih odškodnin, ki so jih prejeli tožniki za vtoževano obdobje, lahko podale že v letu 2000, ko je zakon stopil v veljavo. Sodišče bi moralo navedbe toženk o prejetih zneskih odškodnin šteti za pravočasne ter te zneske upoštevati pri odmeri dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o solidarni odgovornosti toženih strank, ker je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za določitev deležev vsake izmed toženih strank pri ugotovljeni nepremoženjski škodi. Odločitev o uporabi pravila o solidarni odgovornosti toženih strank tudi ni v skladu z načelom pravičnosti. Napačna je tudi odločitev sodišča o priznanju zakonskih zamudnih obresti in je v tem delu prekoračilo meje tožbenega zahtevka.

7. Tožene stranke so vložile odgovore na pritožbo tožeče stranke, predlagajo zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe v njenem zavrnilnem delu.

8. Pritožbe so utemeljene.

9. Sporno razmerje med pravdnima strankama se nanaša na denarni odškodninski zahtevek tožnikov za škodo, ki naj bi jim nastajala v obdobju od leta 2003 do 2007 zaradi onesnaževanja okolja z emisijami, ki so posledica sicer dovoljenega obratovanja toženk. Tožniki so v tožbi zahtevali povračilo premoženjske škode, kasneje pa na prvem naroku za glavno obravnavo še nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravna podlaga odškodninskih zahtevkov je v določbi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki dopušča denarni odškodninski zahtevek, če škoda izvira iz dovoljene splošno koristne dejavnosti, vendar le v tistem obsegu, ki presega običajne meje.

10. Prvostopenjsko sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov v tistem delu, v katerem zahtevajo plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo, ki so jo uveljavljali v tožbi v skupnem znesku 287.921,00 EUR, pri čemer je prvi tožnik zahteval plačilo 96.866,00 EUR, drugi tožnik 88.726,00 EUR, tretji tožnik pa 102.329,00 EUR. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode po višini popolnoma neobrazložen in nespecificiran, ker tožniki niso niti po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva konkretizirali, koliko naj bi znašala navadna škoda in koliko izgubljeni dobiček. Tožniki po oceni sodišča tudi niso navedli tistih pravno odločilnih dejstev, ki so potrebni za oceno izgubljenega dobička.

11. Glede zaključka sodbe o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih tožbenih trditev pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7., 212. in 180. členom ZPP. To kršitev je tožeča stranka v postopku pravočasno grajala skladno z določbo 286.b člena ZPP. Res je, da mora v skladu z razpravnim načelom in komplementarno določbo 212. člena ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Pri tem mora biti iz tožbe jasno razvidno, kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe), s temi navedbami (in navedbami, ki jih stranke pravočasno podajo kasneje v postopku) je namreč opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. Priloga tožbe je lahko listinski dokaz, ki služi ugotovitvi resničnosti navedb strank. Ni pravilno, da se stranka v tožbi kot na lastne navedbe (to je ne kot na dokaz o resničnosti teh navedb) sklicuje na vsebino prilog tožbe. Glede te problematike je treba ločiti, kaj so navedbe strank, kaj pa so le priložene listine, ki kot dokaz služijo ugotovitvi resničnosti navedb strank, ne pa morebiti utemeljevanju nove dejanske podlage, ki je sama tožba ne vsebuje. Vsaj splošne dejanske navedbe strank morajo biti razvidne že iz same tožbe, sklicevanje na priloge se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na natančnejše substanciranje teh navedb(1).

12. Po stališču pravne teorije in sodne prakse(2) se na priloge tožbe torej tožeča stranka izjemoma lahko sklicuje takrat, ko priloga ne predstavlja dokaza in ko ne gre za primer, ko bi se sodišču naložilo breme, da samo iz obsežnih prilog tožbe najde, kaj so pravnorelevantne navedbe tožnika. V konkretni zadevi tožeča stranka utemeljeno opozarja, da gre za tak izjemen primer. V tožbi tožniki zahtevajo povrnitev premoženjske škode, vsak v točno določenem znesku, pri čemer se sklicujejo na povzročitev škode na zemljiščih, živinski krmi, gozdovih, vodi, kakovosti zemlje in njenih pridelkih, stavbah, gospodarskih poslopjih ter na človekovem zdravju in kvaliteti človekovega bivanja, ki jo tožene stranke povzročajo s svojim rednim obratovanjem (imisije in emisije, ki se kažejo kot večkratna preseganja različnih škodljivih onesnažil kot Nox, SO2, težke kovine, Toc, prah itd.). V obeh pravočasnih pripravljalnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo so tožniki dopolnili trditveno podlago glede škode, ki po njihovih trditvah presega normalne meje ter glede obstoja vzročne zveze med dejavnostjo tožencev in premoženjsko škodo, ki se potrditvah tožnikov kaže v obliki degradacije zemljišč zaradi onesnaženja, uničenja rastlinja ter škode na zgradbah, izgubljeni dohodek pa naj bi se kazal v manjšem katastrskem donosu, nižji kvaliteti živil, manjši rodnosti gojenih živali, slabšem prirastu v gozdovih, bolezni rastlin in živali, večji umrljivosti ipd., zaradi česar tožniki ne morejo vzpostaviti ekološkega načina kmetovanja in bio pridelave živil, niti svojih kmetij tržiti kot ekoloških turističnih kmetij. V dokaz svojih trditev o podlagi in višini premoženjske škode so predlagali med ostalim postavitev izvedenca ekološke, kmetijske ter gozdarske stroke. Tožniki so tožbi priložili kot dokaz listine „ocene škod zaradi onesnaženja kmetijskih površin – šest ocen (vsaka tožeča stranka po dve oceni)“ (priloge A7 do A18). V teh ocenah so tožniki vsak posebej in za vsako leto posebej konkretizirali višino škode zaradi onesnaženja kmetijskih površin in sicer na poljščinah, na manjši prireji živali, na sadnem drevju in vinogradu ter škodo na gozdu(3). Pritožba tožeče stranke ima prav, da navedene listine, četudi v tožbi označene kot priloge, niso dokazne listine, pač pa predstavljajo del trditvene podlage tožnikov, v kateri zneskovno ocenjujejo izpad pridelkov na poljščinah, prireji živine, pridelkov na sadnem drevju in vinogradih ter na lesu ter s tem zadostijo zahtevi po konkretizaciji višine zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Ta se očitno res nanaša le na navadno škodo, ki je po določbi 132. člena OZ škoda zaradi zmanjšanja premoženja, medtem ko je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja premoženja. Glede slednjega pa tožniki res niso podali ustreznih trditev, kot izhaja iz 19. točke obrazložitve sodbe, četudi se v zvezi s tem sklicujejo na onemogočeno ekološko kmetovanje in turistično dejavnost. Prav tako ne drži stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva ni posebej konkretizirala, koliko naj bi znašala navadna škoda in koliko izgubljeni dobiček. Kot pojasnjeno, so tožniki v tožbi priloženih ocenah škode zaradi onesnaženja kmetijskih površin uveljavljali in dovolj opredelili višino navadne škode. Če pa to ne velja za izgubljeni dobiček, bi bil zgolj v presežku tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe, hkrati pa je zagrešilo tudi v pritožbi očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov za dokazovanje premoženjske škode tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja tega dela tožbe.

13. Prvostopenjsko sodišče se je v sodbi napačno opredelilo do ugovora zastaranja odškodninske terjatve, ki so ga podale vse tri toženke in se ob tem sklicevale na subjektivni triletni zastaralni rok, ki velja za odškodninske terjatve. Po določbi 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Pri tem so se toženci glede dejstev, relevantnih za presojo ugovora zastaranja, kdaj naj bi tožniki izvedeli za škodo in povzročitelja, sklicevali na dolgoletni pravdni postopek III P 483/1995 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem tožniki ravno tako zoper tožence zahtevajo povračilo škode zaradi onesnaževanja zraka, le za drugo časovno obdobje. Prvostopenjsko sodišče je ugovor zastaranja zavrnilo, pri tem pa ni upoštevalo zgoraj navedene materialnopravne določbe OZ, niti sodne prakse, ki se je izoblikovala glede zastaranja odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo, ki je oškodovancem nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah(4). Stališče sodbe, da je zastaralni rok glede odškodninske terjatve tožnikov, torej tudi prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice tožnikov, vezan na odpravo protipravnega stanja oziroma prenehanja vzroka nastajanja škode, kar naj bi se uresničilo s pravnomočnostjo sodbe III P 483/1995, ne vzdrži. Že zato ne, ker v navedeni pravdni zadevi(5) tožniki niso postavili odstranitvenih in opustitvenih zahtevkov po prvem odstavku 133. členu OZ oziroma niso zahtevali ukrepov za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitve vira nevarnosti po 2. točki 133. člena OZ. Zahtevali so le povrnitev premoženjske škode po 3. točki 133. člena OZ. Pravnomočnost sodbe III P 483/95 torej v nobenem primeru ne bo povzročila prenehanja vzroka nastajanja škode. Stališče, da v primeru trajajočih ali ponavljajočih se škodnih dejanj objektivni zastaralni rok ne začne teči, dokler kršitev ne preneha, ki ga zagovarjajo nekateri teoretiki,(6) že zato ni uporabno. Že omenjena sodna praksa(7) je v primeru odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, zavzela stališče glede zastaranja zahtevkov, ko so tožniki zahtevali povrnitev nepremoženjske škode za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe. Za takšne odškodninske terjatve ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena, pač pa je treba upoštevati, da gre za škodo, pri kateri škodno ravnanje še vedno traja. V tem primeru je utemeljen ugovor zastaranja za škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Ker so v konkretni zadevi tožniki zahtevali povrnitev nepremoženjske škode šele na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2010, dotlej pa so zahtevali le premoženjsko škodo, to pomeni tudi drugo časovno obdobje pri presoji višine tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode, s katerim se prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ni ukvarjalo.

14. Pritožbeno sodišče mora pritrditi tudi pritožbenemu ugovoru tretje toženke glede kršitve pravil o prekluziji v zvezi s predloženimi dokazi o prejetih odškodninah na podlagi določb ZPZRTH(8). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da bi zatrjevani prejem odškodnin s sklicevanjem na ZPZRTH tožniki lahko uveljavljali že v odgovoru na tožbo oziroma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 10. 2009, saj je ta zakon v veljavi že od leta 2000. Tožniki so res opozorili na izplačilo ekološke škode po tem zakonu in predložili oziroma predlagali dokaze v zvezi z izplačili res šele po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar so se v zvezi s tem sklicevali na nekrivdno ravnanje (četrti odstavek 286. člena ZPP), češ da so bili o izplačilih ekološke škode s strani občin seznanjeni šele v decembru 2014, pri čemer sami prej niso bili seznanjeni s temi podatki in jih niso mogli pridobiti. Prvostopenjsko sodišče se z nekrivdnimi razlogi, ki so jih toženke, predvsem druga tožena stranka, podale na glavni obravnavi 19. 1. 2015 in v kasnejših vlogah, ni ukvarjalo, čeprav so razumno pojasnile, kdaj in na kakšen način so izvedele za dejansko plačilo odškodnin zaradi obratovanja druge toženke za sporno obdobje. Pri tem je treba upoštevati, da ZPZRTH zgolj določa višino in način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnin za direktno škodo zaradi obratovanja druge toženke in je zgolj podlaga za zagotovitev sredstev za plačilo teh odškodnin kmetijskim oškodovancem do pričetka obratovanja naprave za razžvepljevanje dimnih plinov (1. in 2. člen zakona), za konkretno poravnavo škode pa je predvideval zgolj ustanovitev posebnih komisij (četrti odstavek 9. člena). V primeru upoštevanja prejetih odškodnin na podlagi ZPZRTH pa je seveda treba preveriti, za kakšne vrste škode in za katera obdobja je bila ta odškodnina tožnikom izplačana.

15. Glede na zgoraj navedene kršitve materialnega prava in procesnih določb je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbam ter izpodbijano sodbo razveljavilo (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP) ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Glede nadaljnjih izhodišč za sojenje, poleg odprave zgoraj navedenih kršitev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno odgovoriti še na nekatere druge pomembnejše pritožbene očitke toženk. Neutemeljeno je vztrajanje pri ugovoru res transacta oziroma da gre za pravnomočno končano zadevo na podlagi sodne poravnave z dne 22. 11. 2007, sklenjene v postopku mediacije v pravdni zadevi III P 483/95. O pravni veljavi te poravnave, sklenjene pod odložnim pogojem, ki se ni uresničil, je pritožbeno sodišče že izreklo svoje stališče,(9) ki mu je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo. Tudi če je prva toženka iz naslova celotne škode tožnikom in ostalim oškodovancem poravnala 70.000,00 EUR, s tem poravnava ni postala veljavna. Glede materialnopravne podlage izpodbijane odločitve ta res ni v določbi 72. člena Ustave RS, pač pa v določbi tretjega odstavka 133. člena OZ. Ta določba predstavlja konkretizacijo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja, kot izhaja tudi iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Najbolj sporna za tožence je odločitev o njihovi solidarni odgovornosti za škodo, čeprav so deleži škodljivih izpustov vsake od njih različni. Predvsem prva in tretja toženka se sklicujeta na do njiju izrazito krivično in nepošteno uporabo določbe tretjega odstavka 186. člena OZ. Pritožbeno sodišče načeloma in v tej fazi postopka nima pomislekov glede razlogov prvostopenjskega sodišča, s katerimi utemeljuje solidarno odgovornost, če ni mogoče natančno razmejiti, kolikšen delež je k škodi prispevala vsaka od toženk, hkrati pa se nobena od njih ni uspela v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Kadar ravnanje vsakega od povzročiteljev, ki delujejo neodvisno, prispeva le določen delež k nastanku „skupne“ škode in vsak delež pomeni nedopustno škodo že sam po sebi, je oblika odgovornosti odvisna do tega, ali je mogoče ugotoviti prispevek vsakega od sopovzročiteljev. Če je to možno, bo vsak odgovarjal v okviru svojega prispevka, sicer pa bo odgovornost sopovzročiteljev solidarna za celotno škodo(10).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar dr. A. Galiča k 180. členu.

Op. št. (2): Odločbe VS RS II Ips 489/2005 in II Ips 126/2009. Op. št. (3): Pri povrnitvi škode zaradi izgubljene priložnosti, ki so jo tožniki v ocenah škode uveljavljali vsak v višini 40.000,00 EUR, ne vztrajajo več, kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 157 spisa).

Op. št. (4): Odločbe VS RS II Ips 68/2011, II Ips 413/2011, II Ips 3/2012. Op. št. (5): S sodbo III P 483/1995 z dne 18. 5. 2015 je Okrožno sodišče v Ljubljani večjemu številu tožnikov prisodilo različne zneske odškodnin za premoženjsko škodo zaradi onesnaževanja okolja pri obratovanju toženk, ki presega normalne meje.

Op. št. (6): Več o tem dr. Damjan Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov.

Op. št. (7): Sodba VS RS II Ips 68/2011. Op. št. (8): Zakon o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje - Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (Ur. l. RS, št. 61/2000 s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (9): Tudi v tej zadevi aktualni sklep VSL II Cp 2018/2013, ki se opredeljuje tudi do ostalih spornih vprašanj glede predpostavk odškodninske odgovornosti toženk in vrste odgovornosti.

Op. št. (10): Boštjan Zuljan, Civilnopravna odgovornost povzročitelja za obremenjevanje okolja, Pravna praksa – 2009, št. 27.