Jedro

Ker že iz navedb in dokazov tožbe izhajajo bistvene okoliščine, ki so vplivale na dolžino in potek zastaralnega roka, tožencu ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni bilo treba navesti novih dejstev ali dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5,000.000,00 SIT oz. 20.865,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2003 dalje (I. točka izreka sodbe) ter zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka sodbe). Zavzelo je stališče, da je odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi tožnici nastala s kaznivim dejanjem, zastaral pred vložitvijo tožbe.

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje povsem pavšalno in nekonkretizirano spraševanje tožene stranke o tem, kako je z zastaralnimi roki, nepravilno štelo za ugovor zastaranja. Pritožba poudarja, da bi moral toženec za uspešno uveljavljanje ugovora zastaranja pravočasno navesti dejstva in predlagati svoje dokaze. Citira stališče pravne teorije o tem, da sodišče ne sme opraviti ali oblikovati procesnega dejanja namesto stranke. Sodišče prve stopnje naj bi tožnico le pavšalno pozvalo, ali bo na toženčevo vprašanje glede zastaranja kaj odgovorila. S tem naj bi ji odvzelo možnost obravnavanja in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po prepričanju pritožbe tožbeni zahtevek še ni zastaral, saj je tožnica na podlagi istega historičnega dogodka zoper toženca vložila že 5. 7. 2005 (o zadevi je bilo pravnomočno razsojeno šele februarja 2014). Ker pred tem datumom tožnica zaradi litispendence tožbe sploh ni mogla vložiti, tudi zastaralni rok v tem času še ni tekel. Posledično pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na pritožbene navedbe, da je v zvezi z istim denarnim zneskom že tekla pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 2275/2005, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena tega zakona)(1). Pogoj za obstoj rei iudicatae je, da je podana identiteta tožbenega zahtevka, da gre torej v ločenih pravdah za enak tožbeni predlog in tožbeni temelj(2). O pravnomočno razsojeni stvari ne moremo govoriti, če je v različnih pravdah med istima strankama obravnavan sicer enak denarni zahtevek, a na različnih tožbenih temeljih(3).

6. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2275/2005 ugotovilo, da je v prejšnjem postopku tožnica od družbe P., d.o.o., in toženca kot njenega zakonitega zastopnika zahtevala ugotovitev ničnosti predpogodbe za nepremičnino in vrnitev plačanih 5,000.000,00 SIT. Sodišče je zahtevek zoper drugega toženca (toženca v obravnavani pravdi) zavrnilo, ker sta bili pogodbeni stranki predpogodbe samo tožnica in družba. Pritožbeno sodišče je v svoji odločitvi o potrditvi zavrnitve zahtevka (sodba in sklep II Cp 420/2014 z dne 26. 2. 2014) ugotovilo, da je bila podlaga ničnostnega tožbenega zahtevka nemogoč predmet izpolnitve, pri denarnem zahtevku pa je šlo za kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ, zato pasivna legitimacija takrat drugega toženca (toženca v tej pravdi) ni bila podana. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja plačilo 20.865,00 EUR kot protivrednosti 5,000.000,00 SIT na podlagi samostojne deliktne odškodninske obveznosti toženca. Čeprav gre za enak znesek, tožnica nov zahtevek torej uveljavlja na drugačni pravni podlagi - kot odškodnino za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja. Ker ni podana objektivna identiteta tožbenih zahtevkov, ni podana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji ugovora zastaranja pravilno oprlo na prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ugotovilo, da odškodninski zahtevek za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem goljufije, zastara v petih letih ter tek zastaralnega roka računalo od pravnomočnosti kazenske sodbe dalje.

8. Ugovor zastaranja ni bil podan pavšalno in nekonkretizirano, kot to zatrjuje pritožba. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 15. 9. 2015 izhaja, da je toženec navedel, da se sprašuje, kako je z zastaralnimi roki. Toženec se je torej izrecno skliceval na institut zastaranja, zato njegovega ugovora ni mogoče enačiti z ugovorom v zadevi VSL II Cp 3234/2011 (na katerega se sklicuje pritožba), kjer se je tožena stranka spraševala samo to, zakaj je tožnik svojo terjatev uveljavljal šele po petih letih. Neprepričljiv je tudi pritožbeni argument, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja oblikovalo namesto toženca. Iz zapisnika namreč izhaja, da je toženec o zastaranju navajal na lastno pobudo in ne npr. po nasvetu ali namigu sodišča. Po uveljavljenem zastaralnem ugovoru je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo aktivno in v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico pozvalo, če bo v zvezi z zastaralnimi roki karkoli navedla(4). Neutemeljen je torej tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožnice ni pozvalo, naj se izreče o zastaranju. Ker je tožnici bila dana možnost obravnavanja ugovora zastaranja pred sodiščem, ni podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Po toženčevem ugovoru zastaranja sodišče presoja njegovo utemeljenost tako, da ugotovi pravno relevantna dejstva, vezana na začetek in prenehanje teka zastaranja. Ni nujno, da toženec zatrjuje dejstva in predlaga dokaze, pomembne za presojo utemeljenosti ugovora. Če njegova utemeljenost izhaja že iz dotlej podanih trditev in dokazov, tožencu, ki se sklicuje na ugovor zastaranja, ni treba navesti novega dejstva in predložiti novega dokaza. Sodišče lahko obravnava in ocenjuje utemeljenost ugovora zastaranja na že podani trditveni in dokazni podlagi(5). Posledično je dopustno, da toženec poda ugovor zastaranja tudi po prvem naroku za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP), ker mu za njegovo utemeljenost ni treba navajati novih dejstev niti ne ponuditi novih dokazov(6).

10. V obravnavanem primeru že iz navedb in dokazov tožbe izhaja, da tožnica uveljavlja odškodnino zaradi kaznivega dejanja goljufije, da je bila oškodovana, ker je 11. 2. 2003 tožencu izročila 5,000.000,00 SIT, in da je kazenska sodba zoper toženca postala pravnomočna 31. 1. 2008. To so bistvene okoliščine, ki so v obravnavani zadevi vplivale na dolžino in potek zastaralnega roka. Tožencu torej ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni bilo treba navesti novih dejstev ali dokazov. Obravnavani primer je zato drugačen od zadeve VSL I Cpg 335/2004, na katero se sklicuje pritožba. V obravnavani zadevi gre za vprašanje pravočasnosti zatrjevanih dejstev, v zadevi I Cpg 335/2004 pa je bilo sporno vprašanje razporeditve trditvenega bremena med strankama. Tam nobena od strank ni podala ustreznih trditev za presojo poteka (subjektivnega) zastaralnega roka, toženec pa je (neuspešno) želel breme zatrjevanja in dokazovanja tega dejstva prevaliti na tožnika. V obravnavani zadevi je tožnica že podala relevantne trditve, kot je bilo obrazloženo zgoraj, pa odločitev o ugovoru zastaranja lahko temelji tudi na teh trditvah.

11. Navedbe, ki bi zahtevale presojo, ali je bilo zastaranje odškodninskega zahtevka pretrgano z vložitvijo tožbe v zadevi II P 2275/2005, je tožnica podala šele v pritožbi, čeprav bi jih glede na njihovo naravo lahko zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasni, zakaj jih ni postavila že prej. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) je negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe in pomeni prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem); če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Op. št. (2): Wedam Lukić, D., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2006, str. 162; prim. tudi sklepe VS RS II Ips 229/2012 z dne 18. 6. 2015, sklep II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009 in sklep II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008. Op. št. (3): Prav tam. Glej tudi sklep VSL I Cpg 1515/2014 z dne 11. 11. 2014. Op. št. (4): Zapisnik z naroka za glavno obravnavo 15. 9. 2015, str. 2. Op. št. (5): Prim. npr. sodbi VS RS II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008 in III Ips 22/2009 z dne 28. 2. 2012. Prim. tudi Varanelli, L., Zastaranje obveznosti, Pravna praksa, 2007, št. 7-8, str. 22. Op. št. (6): Prav tam. Podobno tudi Ilc, J., Pravočasnost ugovorov, Pravna praksa, 2004, št. 31, str. 8.