Jedro

Na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, saj je podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za utrpelo nematerialno škodo v znesku 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za revalorizacijske obresti od 2. 6. 2010 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj dalje pa od navedenega zneska zakonske zamudne obresti in znesek 1.360,00 EUR za izgubo na dohodku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2010 dalje. V presežku nad prisojenim zneskom je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.185,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožena stranka se v pritožbi zoper to sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga spremembo oz. podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da za tožnikovo poškodbo njen zavarovanec ne odgovarja objektivno. Tožnik je za zavarovanca tožene stranke opravljal dela vzdrževanja orodja in strojev po podjemni pogodbi, ki je pogodba civilnega prava in sta stranki v enakovrednem položaju. Skladno s tem je odgovornost iz naslova imetništva nevarne stvari, torej krožne žage, prešla na tožnika. Ker je bila pomanjkljiva zaščita žage dobro vidna in tožnik ni odklonil dela z njo, je v privolil v posledice škodnega dogodka, zato je za nastalo škodo odgovoren sam. Kritje po sklenjeni zavarovalni pogodbi in pripadajočih splošnih pogojih je izključeno. Skladno s 7. točko 3. odstavka 2. člena Splošnih pogojev (SC – odg – 08) so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki za škode, do katerih pride pri izvajanju dejavnosti brez ustreznih dovoljenj ali če škodo povzroči delavec, ki je pri zavarovancu opravljal dela brez ustrezne delovnopravne podlage (delo na črno). Tožena stranka meni, da opisano dejansko stanje ustreza izključitvi kritja v prvem delu navedene določbe. Zavarovanec tožnika ni redno zaposlil, ni plačeval davkov in prispevkov zanj kot za delavca, tožnik je pri njem delal na črno oz. brez ustrezne pravne podlage, s čemer je zavarovanec kršil delovnopravne predpise. Nesporno je bila podjemna pogodba sklenjena fiktivno, samo za primer inšpekcije, to pa predstavlja zadosten razlog za izključitev kritja. Tožena stranka se ne strinja, da bi morala obstajati vzročna zveze med škodo in zavestno kršitvijo veljavnih predpisov zavarovanca tudi za uporabo določbe 7. točke 3. odstavka 2. člena Splošnih pogojev. V kolikor njen zavarovanec zaposli delavca brez ustrezne podlage oz. izvaja dela na črno, se zavarovalnica ne spušča v presojo njegove odgovornosti, saj je z navedeno kršitvijo kritje že iz teh razlogov izključeno. Podrejeno ugovarja dosojeni odškodnini iz naslova izgube na dohodku, saj sodišče ni upoštevalo, da je potrebno v primeru izplačila odškodnine iz tega naslova plačati akontacijo dohodnine v višini 25 % od davčne osnove. Skladno s tem bi moralo sodišče od dosojenega zneska iz naslova izgube na dohodku odšteti akontacijo in jo odvesti davčnemu organu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel 7. 4. 2010, ko je za zavarovanca tožene stranke X s.p. izvajal dela na podlagi sklenjene pogodbe o delu. Glede odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke je ugotovilo, da je podana njegova objektivna odgovornost. Tožnik se je namreč poškodoval pri delu na cirkularju, ki je nevarna stvar, zato za škodo odgovarja njen imetnik, torej zavarovanec tožene stranke (150. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožena stranka v pritožbi nima prav, ko zavrača kakršnokoli odškodninsko odgovornost svojega zavarovanca s trditvijo, da sta zaradi sklenjene podjemne pogodbe med tožnikom in zavarovancem stranki v enakovrednem položaju in da je zato odgovornost iz naslova imetništva nevarne stvari prešla na tožnika, ki naj bi s tem privolil v posledice škodnega dogodka in bil s tem sam odgovoren za nastalo škodo. Na kakšni podlagi naj bi odgovornost za škodo od nevarne stvari prešla na tožnika, ni jasno, vsekakor pa podlaga ne more biti v določbi 152. člena OZ, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi.

5. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali je tožena stranka (zavarovalnica, pri kateri je imel tožnikov delodajalec oz. naročnik del, ki jih je po pogodbi o delu tožnik zanj opravljal, zavarovano svojo odškodninsko odgovornost), za škodo odgovorna glede na vsebino zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so zavarovalni pogoji. Po določbi 1. točke 1. člena zavarovalnih pogojev SC – odg – 08 jamči zavarovalnica za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnost, lastnosti ali pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni polici in ki ima za posledico poškodovanje oseb in stvari. Zavarovalni pogoji v 2. členu določajo tiste situacije, v katerih zavarovalnica ne krije in ne povrne škode. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na izključitev kritja po 7. točki 3. odstavka 2. člena, po kateri so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škode, do katere pride pri izvajanju dejavnosti brez ustreznih dovoljenj ali če škodo povzroči delavec, ki je pri zavarovancu opravljal delo brez ustrezne delovne pravne podlage (delo na črno). Po tej določbi gre torej za okoliščine oz. nepravilnosti na strani zavarovanca, ki mu tožena stranka očita sledeče: da tožnika ni redno zaposlil, da zanj ni plačeval davkov in prispevkov kot za delavca, da je bila podjemna pogodba sklenjena samo fiktivno in da je v tej smeri kršil delovnopravne predpise. Tožena stranka torej ne trdi, da je tožnik utrpel škodo, ker je zavarovanec izvajal dejavnost brez ustreznih dovoljenj ali da je tožniku škodo povzročil delavec, ki je pri zavarovancu opravljal delo na črno. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se tožena stranka na izključitev kritja po navedeni določbi ne more sklicevati. To pa pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, saj je podana odškodninska odgovornost njenega zavarovanca (921. člen OZ).

6. Višino prisojene odškodnine pritožba konkretno ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravne določbe 174. in 179. člena OZ. Za pretrpljeno nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožniku kot pravično denarno odškodnino prisodilo ustrezni denarni znesek glede na naravo poškodbe in pomen prizadete dobrine ter upoštevaje vse druge okoliščine primera, kot tudi sodno prakso v podobnih škodnih primerih. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ravnovesje med načelom individualizacije odškodnine in načelom njene objektivne pogojenosti.

7. Tožena stranka se v zvezi z dosojeno odškodnino zaradi izgube dohodka v času zdravljenja pritožuje, češ da bi moralo že sodišče od dosojenega zneska v višini 1.360,00 EUR odšteti akontacijo dohodnine v višini 25 % in jo odvesti davčnemu organu, upoštevajoč določbe 127. člena v povezavi s 27. členom ZDoh-2. V skladu z določbo 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, ni oproščena plačila dohodnine. Tožeča stranka je kot davčni zavezanec torej od prisojenega zneska dolžna plačati dohodnino. Ker je prvostopenjsko sodišče tožniku odškodnino prisodilo v bruto znesku, utemeljeno ni upoštevalo odbitkov na račun dohodnine.

8. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP.