Jedro

Sodišče je presojalo, če gre v obravnavanem primeru morda za spor iz stanovanjskega razmerja po ZSR, ki tedaj, ko je veljal ta zakon, ni imel premoženjske narave. Toda ker gre v obravnavanem primeru za zahtevek zaradi nezakonite vselitve v stanovanje in ne gre za spor o stanovanjski pravici ali o pravici do uporabe stanovanja, ni uporabno določilo 111. člena ZNP, ki izjemoma omogoča revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo tretjič. Dvakrat je ugodilo tožbenemu zahtevku, toda pritožbeno sodišče je sodbi razveljavilo, ker ni bila ugotovljena aktivna legitimacija za izpraznitveni zahtevek. Ko je sodišče prve stopnje odločilo tretjič, je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se mora tožena stranka z mladoletnim B.P. z vsemi stanovalci in stvarmi izseliti iz trisobnega stanovanja v Ljubljani ter ga izročiti tožeči stranki. Tako je razsodilo zato, ker po četrtem odstavku 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS, št. 5/82 - 14/84) s tožbo lahko zahteva izpraznitev stanovanja le stanodajalec oziroma prizadeti (stanovanjska skupnost za stanovanja, ki jih je oddajala, zasebni lastnik stanovanja, imetnik stanovanjske pravice in tisti, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno); tožeča stranka pa take lastnosti ni dokazala. Po pritožbi tožeče stranke proti tej sodbi, je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Napačno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sodišči na podlagi predloženih dokazov nista ugotovili njenega lastništva.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Usmerjeno je proti pravnomočni sodbi, torej se lahko vloži potem, ko je pravdna stranka uporabila ustavno varovano pravico do pravnega sredstva ali je po lastni volji ni uporabila. Zato je revizija omejena in je dovoljena samo tedaj, če jo ZPP izrecno omogoča. V 367. členu ZPP je dovoljena revizija v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek tega člena).

Vrednost spornega predmeta se presoja glede na vrednost, ki jo mora tožeča navesti v tožbi (drugi odstavek 180. člena ZPP). V obravnavnem primeru tožeča stranka ni navedla vrednosti tožbenega zahtevka, zato tudi vrednost izpodbijanega dela sodbe ne more presegati v 367. členu ZPP določene vrednosti. Glede na to revizija ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Ker pa po prvem členu ZPP sodišče načeloma odloča o sporih iz osebnih in družinskih razmerjih ter o sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, je sodišče presojalo tudi, če gre v obravnavanem primeru morda za spor iz stanovanjskega razmerja po ZSR, ki tedaj, ko je veljal ta zakon, ni imel premoženjske narave. Toda ker gre v obravnavanem primeru za zahtevek zaradi nezakonite vselitve v stanovanje in ne gre za spor o stanovanjski pravici ali o pravici do uporabe stanovanja, ni uporabno določilo 111. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86-RS, št. 55/92), ki izjemoma omogoča revizijo.

Z zavrnitvijo revizije je zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.