Jedro

Po povedanem je predlog za taksno oprostitev sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj tudi po presoji sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno materialno stanje s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se dolžnica preživlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnice, da se jo oprosti plačila sodne takse v tem postopku.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navaja, da je sodišče napačno in nepravično upoštevalo njeno socialno in finančno stanje in da so ugotovitve sodišča po uradni dolžnosti in brez njenega soglasja brez primere. Izpostavlja, da je sodišče pridobljene podatke od FURS namerno pridobilo za mesece junij, julij in avgust 2020. Pošteno bi bilo, da bi se upoštevali julij, avgust in september 2020, da bi bili zneski enaki, brez presežka, ki ne sodi v cenzus. Sodišče je zmotno upoštevalo minimalni dohodek, ki znaša od 1. avgusta 2019 dalje 420,18 EUR. Zakoni, ki jih sodišče v obrazložitvi navaja, so nični, zavržni in nesprejemljivi. Njene skromne nepremičnine oziroma premoženje nima nobeden pravice ocenjevati po neumnih zakonih in nerealnih cenzusih. Dodaja, da je to mrtvo premoženje, ki ni užitno in ne predstavlja finančnega in materialnega stanja za preživetje. Zatrjuje, da je ogrožena njena eksistenca. Predlaga, da sodišče upnika pozove, da umakne vse izvršilne predloge, da ne bo po nepotrebnem več obremenjeval sodišča, kot se to dogaja sedaj. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijan sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tega pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o predlogu dolžnice za oprostitev plačila sodne takse z dne 15. 9. 2020. 5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo določbi 11. in 12.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1)1in navedlo za presojo predloga vse relevantne določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Pravilno je v točki 5 obrazložitve tudi obrazložilo, da se šteje, da je socialno stanje stranke in njenih družinskih članov zaradi plačila sodne takse ogroženo, če mesečni dohodek stranke (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Napačno pa je sodišče prve stopnje navedlo, da osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 1. 2019 naša 392,75 EUR, saj je bil osnovni znesek minimalnega dohodka s 1. 7. 2019 usklajen in znaša 402,18 EUR, kar pomeni, da za ugoditev predlogu mesečni povprečni dohodek stranke ne sme presegati 804,36 EUR. Kljub temu pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi soglasja dolžnice, da po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost, ugotovilo, da je dolžnica pred vložitvijo predloga prejela pokojnino v povprečnem mesečnem neto znesku 919,58 EUR. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre je določeno, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka ob navedenem pravilno upoštevalo dolžničine dohodke, ki jih je prejela v obdobju od junija do avgusta 2020. Dolžnica ni z ničemer izkazala pritožbenih navedb, da je junija 2020 prejela prejemek, ki se ne upošteva pri presoji materialnega položaja stranke, niti ni teh navedb konkretneje obrazložila, zato so ostale na ravni pavšalno zatrjevanih. Je pa ob tem še dodati, da je že osnovni znesek dolžničine pokojnine takšen, da presega zgoraj navedeni dohodkovni cenzus.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima dolžnica v lasti oziroma v solasti tudi nepremično premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega stanja in kar za trikrat presega premoženjski cenzus iz 27. člena ZSVarPre (ta je določen na 48-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in znaša 19.304,64 EUR). Dolžnica v pritožbi v zvezi s tem premoženjem navaja, da gre za mrtvo premoženje, ki pri presoji ne more biti upoštevano, vendar gre zgolj za nekonkretizirane in z ničemer izkazane pritožbene navedbe in jih je zato kot pavšalne zavrniti.

8. Po povedanem je predlog za taksno oprostitev sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj tudi po presoji sodišča druge stopnje glede na ugotovljeno materialno stanje s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se dolžnica preživlja.

9. Upoštevaje vse navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

1 Določbe navedenih členov so povzete v točkah 4, 7 in 8 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.