Jedro

Če se tožbeni zahtevek zmanjša, ne gre za spremembo tožbe (ampak za delni umik tožbe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku B.M. obračuna premalo izplačana nadomestila plače za obdobje od vključno januarja 1999 do vključno novembra 2003 v skupnem znesku 3.255.823,94 SIT bruto, sedaj 13.586,31 EUR bruto, pri čemer so posamični zneski, razvidni iz izreka, zapadli v plačilo na datume, razvidne iz izreka, od teh zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli od vključno 12. 2. 1999 do 1. 2. 2001 od 2. 2. 2001 dalje, dokler ne dosežejo glavnice; od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli od vključno 2. 2. 2001 dalje do vključno 17. 3. 2002, od prvega naslednjega dne od zapadlosti, dokler ne dosežejo glavnice; ter od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli po 17. 3. 2002, od prvega naslednjega dne od zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti je zavrnilo (tč. I/1 izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (tč. I/2 izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku S.B. obračuna premalo izplačana nadomestila plače za obdobje od maja 1999 do vključno novembra 2003 v skupnem znesku 8.880.269,33 SIT bruto, sedaj 37.056,70 EUR bruto, pri čemer so posamični zneski, razvidni iz izreka, zapadli v plačilo na datume, razvidne iz izreka, od teh zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli od vključno 15. 7. 1999 do 15. 6. 2001 od 16. 6. 2001 dalje, dokler ne dosežejo glavnice; od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli od vključno 17. 6. 2001 dalje do vključno 17. 3. 2002, od prvega naslednjega dne od zapadlosti, dokler ne dosežejo glavnice; ter od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli po 17. 3. 2002, od prvega naslednjega dne od zapadlosti do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti je zavrnilo (tč. II/1 izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (tč. II/2 izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu in stroške postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da sta tožnika navedla, da svoja zahtevka modificirata, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi to nepravilno opredelilo kot „specifikacijo“ tožbenih zahtevkov. ZPP takšnega pojma ne pozna, modifikacija pa v skladu z določbami ZPP pomeni spremembo tožbe. Po 3. odst. 184. čl. ZPP tožba ni spremenjena, če se zmanjša tožbeni zahtevek. V primeru zmanjšanja tožbenega zahtevka gre za delni umik tožbe v smislu 188. čl. ZPP, za katerega je po vložitvi odgovora na tožbo potrebna privolitev tožene stranke. Tožena stranka je privolitev izrecno izjavila, zato bi moralo sodišče v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, izdati sklep o ustavitvi postopka. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo določbe postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje le povzelo zaključke Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 472/2008 in se samo do vprašanja, ali je bila ureditev osnovne PKP za zastopnike res manj ugodna od zakonske ureditve, niti ni argumentirano opredelilo. Sodišče je spregledalo ugovore in pravna stališča tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2010. Na podlagi obrazložitve odločitve o temelju tožbenega zahtevka se tožena stranka ne more niti prepričati, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti iz te vloge. V njej je tožena stranka argumentirala potrebo po teleološki razlagi določb KP ZT v zvezi z določbami ZDR in PKP, izhajajoč iz enovitosti in koherentnosti provizijskega plačnega sistema. Ker sodišče prve stopnje ni argumentiralo zavzetega stališča o strogi jezikovni razlagi pravno relevantnih določb prej omenjenih aktov, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Zaradi upoštevanja gole jezikovne razlage določb zakona in kolektivnih pogodb, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Provizijski plačni sistem, ki zajema vse stroške dela zavarovalnih zastopnikov, predstavlja zaključeno koherentno celoto, ob ocenjevanju katere je potrebno upoštevati različnost izhodišč od splošnega plačnega sistema, urejenega z ZDR in PKP, ter ju primerjati (zlasti z vidika zagotavljanja minimalnih zakonskih pravic) s teleološko in ne jezikovno razlago. Kombinacija dveh plačilnih sistemov, pri kateri se na podlagi jezikovne razlage izbira iz vsakega sistema le za delavca najugodnejše variante, vodi v rušenje provizijskega sistema kot enovite celote in vodi v odstop od že zavzetega stališča, da provizija obsega vse stroške dela zastopnika. Sodišče ni upoštevalo različnost izhodišč vsakega od plačnih sistemov. Ni bilo upoštevano dejstvo, da sta ZDR in PKP naravnana na sistem plač, kjer se delovna uspešnost upošteva le kot korektiv, ne pa na provizijski sistem, v katerem je plača v celoti odvisna od doseženih rezultatov delavca, torej na plačni sistem, v katerem delovna uspešnost lahko tudi za večkrat presega osnovno plačo in je navzgor neomejena. Osnovna plača je tudi v provizijskem sistemu predvidena kot plača za predvidene rezultate dela v polnem delovnem času, ostali del plače zastopnika, poleg dodatka na minulo delo, pa predstavlja plačo iz naslova delovne uspešnosti, ki navzgor ni omejena. Delovna uspešnost pri zastopnikih ne predstavlja korektiva osnovne plače. Kot izhaja iz listin v spisu, je del plače iz naslova delovne uspešnosti pri tožnikih v spornem obdobju redno dosegal, praviloma pa celo večkrat presegal osnovno plačo. Tožena stranka je na to pomembno dejstvo opozarjala, pa vendar se sodišče do njega ni opredelilo. Prav tako je ostalo neocenjeno izpostavljeno dejstvo, da zastopnik dela v specifičnih pogojih dela, in da se večji obseg njegovega dela ne vrednoti kot nadurno delo. Po določbi 38. čl. KP ZT zavarovalni zastopnik opravi delovno obveznost 40-urnega rednega tedenskega delovnega časa z izvajanjem redne dejavnosti, za redno delo pa mu pripada osnovna plača. Glede na to pa v postopku dokazano dejstvo, da plača iz naslova delovne uspešnosti tožnikov po višini predstavlja znatni del plače v primerjavi z osnovno plačo, ponuja logičen zaključek, da bi v plačnem sistemu, ki velja za ostale delavce, ti ostali delavci takšno plačo lahko dosegli le z velikim obsegom opravljenih nadur. Tem delavcem se plača iz naslova nadur v osnovo za obračun in izplačilo nadomestila po 137. čl. ZDR te 48. čl. PKP ne bi vštevala. V provizijskem sistemu nagrajevanja pa nadurno delo in plačilo iz naslova nadurnega dela zaradi specifike dela niti ni predvideno. Vsa plača, ki presega osnovno plačo, povečano za dodatek na delovno dobo, je v provizijskem sistemu prikazana kot plača iz naslova delovne uspešnosti. Že iz navedenega je torej mogoč zaključek, da imajo določbe splošnih delovnopravnih predpisov o osnovi za obračun nadomestila, v kolikor jih nekritično prenašamo v provizijski sistem nagrajevanja, povsem drugačen pomen in učinek, kot v splošnem (zakonskem) sistemu nagrajevanja in tako povzročijo nesorazmernost prejemkov za čas odsotnosti z dela. Iz tega razloga so tudi nameni socialnih partnerjev pomembni, zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič. Provizijski sistem je bil usklajen s socialnimi partnerji in to v vseh segmentih. Dogovor med socialnimi partnerji je bil prirejen interesu zastopnikov, da je večji njihov zaslužek za čas, ko opravljajo delo, saj so v tem primeru več plačani za dejansko opravljeno delo, kar je v njihovem interesu, kot pa da prejmejo višje nadomestilo za čas nedela, saj bi to glede na omejenost sredstev za plače v okviru provizije, nujno pomenilo nižje plačilo za čas dela. Poleg tega pa bi tak sistem vzpodbujal zlorabo plačanih odsotnosti. Načina ali sistema nagrajevanja tudi pogodbene stranke ob sklepanju KP ZT niso razumele v tem smislu. Zastopnik bi bil tako za isto opravljeno delo (iste sklenjene zavarovalne pogodbe) z upoštevanjem delovne uspešnosti v okviru osnove za nadomestilo plačan dvakrat ali celo večkrat. Sodišče prve stopnje se sklicuje na izvedeniško mnenje, da prejeta nadomestila ne presegajo višine plače, ki bi jo tožnika prejemala, če bi delala. Takšno sklicevanje na izvedeniško mnenje pa ne ustreza zahtevani obrazloženosti sodne odločbe. S čim sta izvedenka in sodišče primerjala prisojena nadomestila oz. kako sta ugotovila plačo, kakršno bi tožnika prejela, če bi delala, ni mogoče preveriti. Iz tč. 4 in 5 izvedenskega mnenja ne izhaja tisto, na kar se sklicuje sodišče, zato so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z listinami, na katere se sklicujejo. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila v obdobju 1999 do 2003 v OE ... poraba režijskega dodatka vedno višja od 50 %, povprečno 54,04 %. Na podlagi take dejanske ugotovitve bi ob pravilni uporabi 147. čl. KP ZT sodišče moralo zaključiti, da tožnika do vtoževanih nadomestil nista upravičena. Tožnika sta priznavala, da določba 147. čl. KP ZT res omejuje prejemke zastopnikov s 50 % režijskim dodatkom. Glede na navedeno je povsem nerazumljivo materialnopravno stališče sodišča, da 147. čl. KP ZT ne določa, da nadomestilo plače ne sme presegati praga 50 % režijskega dodatka. Ta določba ni nejasna in je ni potrebno razlagati, sodišče pa je tej določbi dalo pomen, ki je nima. Sodišče pa je tudi spregledalo razlago pristojnega organa za razlago KP ZT z dne 28. 9. 2004, iz katere jasno izhaja pomen režijskega dodatka. Utemeljitev, da podatki o porabi režijskega dodatka služijo le poslovnim odločitvam, ne morejo pa pomeniti osnove za določanje višine nadomestila, ker tega ne določa noben akt, je povsem nerazumljiva. 147. čl. KP ZT povsem jasno določa, kateri prejemki, med njimi tudi nadomestila plač, ne smejo prekoračiti 50 % režijskega dodatka. Spregledani in neocenjeni so ostali deli izpovedb prič F., L., K., S. in L., ki so v prid toženi stranki. Tožena stranka označuje kot sporen tudi čas in zaključek teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih prisojenih nadomestil, ki je opredeljen opisno. Glede odločitve o obrestih je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju tožene stranke je do tega prišlo, ker je sodišče k odločanju o obrestnem zahtevku, ob konkurenci utemeljenih ugovorov ustavitve teka obresti in zastaranja dela obresti, pristopilo ob napačnem vrstnem redu obravnavanja teh ugovorov. Najprej je namreč pravilno odločilo o zastaranju obresti, ob nadaljnjem odločanju o ustavitvi njihovega teka, pri čemer je štelo, da se tek obresti ustavi, ko nezastarane obresti dosežejo višino glavnice. To pa je napačno. Nadomestila, zapadla do 17. 3. 2002 je potrebno ločiti na tista, pri katerih so obresti delno zastarale in tista, pri katerih niso zastarale. Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem postopku odločiti o stroških celotnega postopka, tudi glede zahtevkov tožnikov, ki sta bila v prvem sojenju pravnomočno zavrnjena. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je prvi tožnik gledano celokupno z zahtevkom uspel v 21,65 % (tožena stranka pa v 78,35 %), drugi tožnik pa v 34,56 % (tožena stranka pa v 65,44 %). Kljub temu je, sklicujoč se na 2. odst. 154. ZPP nepravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V primerih delnega uspeha strank v postopku, ko uspeh strank po višini ni primerljiv (kot v konkretnem primeru, ko je bil uspeh tožene stranke znatno boljši), se o stroških odloča po načelu uspeha. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ker je v tej zadevi že odločalo tudi Vrhovno sodišče RS (opr. št. VIII Ips 472/2008 z dne 7. 9. 2010), ki skrbi za enotno sodno prakso, in je v zvezi z nadomestilom plače izrazilo jasno materialnopravno stališče, je sodišče prve stopnje to stališče tudi pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je resda povzelo zaključke Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je iz sodbe jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zaključilo enako, kar pomeni, da je zavzelo stališče, da je bila ureditev osnovne PKP za zastopnike manj ugodna od zakonske ureditve.

Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da ZPP ne pozna pojma „specifikacija tožbenega zahtevka“ in da v konkretnem primeru tožba v smislu 3. odst. 184. čl. ZPP ni bila spremenjena, saj sta tožnika tožbeni zahtevek zmanjšala. Sodišče prve stopnje bi resda v umaknjenem delu zahtevka moralo izdati sklep o ustavitvi postopka. Vendar pa je sklep, s katerim se v primeru umika tožbe ustavi postopek le deklaratorne narave, kar pomeni, da se z njim le ugotovi umik tožbe, ki učinkuje s trenutkom, ko je umik podan. Glede na navedeno izostanek sklepa o ustavitvi postopka za umaknjeni del tožbe ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do pripravljalne vloge tožene stranke z dne 1. 12. 2010, v kateri je tožena stranka argumentirala potrebo po teleološki razlagi določb Kolektivne pogodbe ... (KP ZT) v zvezi z določbami ZDR in PKP, ki se nanašajo na del plače iz naslova delovne uspešnosti. V tej vlogi se je tožena stranka še posebej zavzemala za to, da se plača iz naslova delovne uspešnosti vrednoti kot nadurno delo, v posledici česar je ni mogoče všteti v osnovo za obračun in izplačilo nadomestila po 137. čl. ZDR. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka za tovrstno interpretacijo nima podlage ne v ZDR ne v kolektivnih pogodbah, ki jo zavezujejo. Tudi sicer pa je tožena stranka tovrstne navedbe podala šele v ponovljenem postopku, ne da bi navajala, da jih ni mogla navesti že v dotedanjem postopku. Tožena stranka je zato s temi navedbami prekludirana (362. čl. ZPP), v posledici česar se sodišče prve stopnje do teh navedb pravilno ni opredeljevalo, do njih pa se iz enakega razloga ne opredeljuje niti pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da mora biti provizijski sistem koherenten z veljavno delovnopravno zakonodajo in ne obratno, zato ni relevantno kakšen je bil namen socialnih partnerjev pri vzpostavitivi provizijskega sistema oz. kako so stranke KP ZT ob sklepanju KP razumele sistem nagrajevanja. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju prič, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi, saj njihova izpovedba v nobenem primeru ne bi pripomogla k rešitvi tega spora.

Tako zakonska določba, kot določilo 48. čl. panožne KP so jasna, kar je poudarilo že Vrhovno sodišče RS v citirani odločbi, pravilno pa je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oz. iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Višina nadomestila torej ni omejena z višino osnovne plače temveč z višino plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, ta pa obsega tako osnovno plačo, kot plačo iz naslova delovne uspešnosti. Plača je namreč po določilu 2. odst. 126. čl. ZDR sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da osnova, ki jo je tožena stranka določila za zastopnike ni skladna z zakonsko ureditvijo.

Sodišče prve stopnje je nadalje s sklicevanjem na izvedeniško mnenje pravilno ugotovilo, da prejeta nadomestila ne presegajo višine plače, ki bi jo tožnika prejemala, če bi delala. Izvedeniško mnenje je sestavni del spisa, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in se v obrazložitvi nanj tudi pravilno in določno sklicevalo. Tožena stranka ima ves čas pravico do pregleda spisa sama ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s predloženim pooblastilom pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. tč. 1. odst. 95. čl. ZPP). Tožena stranka ima tako vsekakor možnost preizkusiti odločitev sodišča tudi v delu, v katerem se sodišče prve stopnje sklicuje na zaključke v izvedeniškem mnenju. Bistvena kršitev določb postopka zato ni podana. Pa tudi sicer tožena stranka substancirano ne oporeka izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prejeta nadomestila ne presegajo višine plače, ki bi jo tožnika prejemala, če ne bi delala, zato je tudi v tem delu zaključiti, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka tudi povsem pavšalno navaja, da iz tč. 4 in 5 izvedeniškega mnenja ne izhaja tisto, na kar se sklicuje sodišče, pri čemer ne pove, kaj po njenem mnenju iz teh dveh točk izvedeniškega mnenja izhaja. Iz pritožbe v tem delu ni razvidno, na katera dejstva meri tožena stranka, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da za odločitev ni bistveno, ali je bila poraba režijskega dodatka višja ali nižja od 50 %. Osnova za odmero nadomestila plače je natančno določena v 7. odst. 137. čl. ZDR. Po oceni pritožbenega sodišča je kljub dikciji 3. odst. 147. čl. PKP, poraba režijskega dodatka po tem členu odločilna izključno pri izračunu bruto osebnega dohodka posameznega zastopnika, ko pa je slednji enkrat določen in izplačan, upoštevajoč določbo 147. čl. KP, pa je osnova za nadomestilo izključno že izplačana povprečna mesečna plača za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oz. iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti, tako kot to določa 137. čl. ZDR. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče ni vezano na razlago pristojnega organa za razlago KP ZT, temveč odloča samostojno, v skladu z zakonom in ustavo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, ki se nanaša na odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so dospele v več kot treh letih pred vložitvijo tožbe, pa tudi sicer je v preostalem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti odločilo pravilno. Če so terjatve zapadle v plačilo pred 1. 1. 2002 in je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti že dosegla glavnico do 1. 1. 2002, potem tečejo obresti le do 1. 1. 2002 (to velja za vse terjatve, ki so zapadle v plačilo pred oktobrom 1998). V konkretnem primeru ni nobena terjatev zapadla v plačilo pred oktobrom 1998, zato se obrestovanje ni ustavilo 1. 1. 2002. Pač pa so zakonske zamudne obresti zastarale za terjatve, ki so dospele v več kot treh letih pred vložitvijo tožbe, kar pomeni, da obresti tečejo za tožnika B.M., od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli od vključno 12. 2. 1999 do 1. 2. 2001 od 2. 2. 2001 dalje, dokler ne dosežejo glavnice; za tožnika S.B. pa od neto zneskov, ki so v plačilo zapadli vključno od 15. 7. 1999 do 15. 6. 2001 od 16. 6. 2001 dalje, dokler ne dosežejo glavnice. Če do 1. 1. 2002 vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice, dosegla pa jo je pred 22. 5. 2007, obresti nehajo teči, ko so dosegle glavnico (velja za vse terjatve, ki so zapadle v plačilo pred 17. 3. 2002). Za te terjatve se prisodi glavnica in enak znesek obresti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je odločilo, da za te terjatve zakonske zamudne obresti tečejo od prvega naslednjega dne od zapadlosti dokler ne dosežejo glavnice. Obresti, ki niso nehale teči do 22. 5. 2007, tečejo do plačila (to so vse obresti, ki tečejo od glavnic, zapadlih v plačilo po 17. 3. 2002). Tudi slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

In končno gre zavrniti tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je določilo 2. odst. 154. čl. ZPP pravilno uporabilo. Merilo v tej določbi omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Okoliščine primera so zato tisto merilo, ki sodišču narekuje izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je te okoliščine argumentirano obrazložilo, s takšno obrazložitvijo pa se strinja tudi pritožbeno sodišče in je zato ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).