Jedro

Nobena od strank spora ne zatrjuje, da gre v tej zadevi za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo polne cene za prejeto blago oziroma plačilo preostalih obrokov v enkratnem znesku nedovoljeno sankcijo v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije št. 38292-159/2009/10 z dne 26. 11. 2009 odpravi ter zadeva vrne tej agenciji v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da A.A. zaradi odstopa od Pogodbe za uporabo storitev B. št. A 1049380 tožeči stranki ni dolžna plačati: (1) enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitev B. v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa telefonskega aparata C. v višini 37,00 EUR brez DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave, (2) enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja v višini 8,35 EUR brez DDV ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme v višini 115,75 EUR brez DDV, ki se zaračuna za polno število mesecev do izteka obdobja vezave, (3) dodatno komunikacijsko opremo, to je drugi TV komunikator in televizor v enkratnem znesku do poplačila vseh obrokov, temveč je še naprej upravičena do obročnih plačil, in sicer v številu, kot je to določeno v Pogodbi za uporabo storitev B. št. A 1049380. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je A.A. 19. 9. 2009 vložila predlog za rešitev spora po 92. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki je nastal med njo in tožečo stranko ob tem, ko je zaradi povišane naročnine od meseca julija 2009 dalje odstopila od naročniške pogodbe ter ob tem menila, da od pogodbe lahko odstopi brez sankcij. Tožeča stranka je na poziv tožene stranke, da na navedbe predlagateljice odgovori, pojasnila, da je bila Pogodba sklenjena za paket D. – dva kanala, nakup je vseboval TV komunikator po subvencionirani ceni na 36 obrokov, nakup LCD televizorja na 24 obrokov, brezvrvični TF aparat. Navajala je še, da je bila predlagateljica s podpisom pogodbe seznanjena, da ji bo v primeru prekinitve naročniškega razmerja tožeča stranka skladno z določili pogodbe na zadnjem ali posebnem računu obračunala razliko do poplačila obrokov, kot tudi sorazmerni delež zneska subvencionirane opreme; predlagateljica je ob podpisu pogodbe postala lastnica kupljene opreme po subvencionirani ceni in je dolžna v primeru odpovedi naročniškega razmerja poplačati razliko do polne vrednosti, kar iz vsebine pogodbe jasno izhaja. Pred odločitvijo v zadevi pa je tožena stranka opravila tudi ustno obravnavo. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na 92., 129. in 130. člen ZEKom, in 120. člen tega zakona, 2. točko 6. odstavka. Navaja, da je predmet spora med predlagateljico in tožečo stranko vprašanje, ali je predlagateljica zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičena odstopiti od pogodbe ter ali je upravičena od pogodbe odstopiti brez sankcij. Na podlagi 3. odstavka 85. člena ZEKom imajo operaterji pravico, da tekom trajanja naročniškega razmerja spreminjajo pogoje, ki so določeni v naročniški pogodbi, vendar pa morajo pred tem naročnike seznaniti s spremembami, posebej pa jih morajo pri tem opozoriti, da imajo pravico brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožeča stranka svojo notifikacijsko dolžnost izpolnila. Glede na to ni upravičena zahteva predlagateljice, naj ji tožeča stranka še naprej zagotavlja takšen programski paket in po ceni, kot je bilo to določeno v Pogodbi. S pogodbo je bilo dogovorjeno tudi, da predlagateljica vsaj 12 (za storitev telefonija) oziroma 24 (za storitev TV) mesecev ne bo prekinila naročniškega razmerja, v zameno za to zvestobo pa ji je tožeča stranka prodala telefonski aparat in prvi TV komunikator po bolj ugodni ceni oziroma tako imenovani subvencionirani ceni, drugi TV komunikator in televizor pa je predlagateljica kupila na obroke. Tožeča stranka se je v postopku reševanja spora postavila na stališče, da je predlagateljica v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja dolžna plačati razliko do poplačila obrokov, pa tudi sorazmerni delež zneska subvencionirane opreme, kar naj bi izhajalo iz vsebine same pogodbe. Jedro spora med strankama torej predstavlja vprašanje, ali predstavlja plačilo polne cene za prejeto blago oziroma plačilo vseh še preostalih obrokov v enkratnem znesku sankcijo v smislu 85. člena ZEKom. Ugotovljeno je bilo, da predlagateljici podlago za odstop od spremenjene pogodbe daje 85. člen ZEKom. Ker tako njeno ravnanje ne predstavlja kršitve pogodbe, predlagateljica ne sme utrpeti nobenih posledic, do katerih ne bi prišlo, če bi pri pogodbi vztrajala do izteka obdobja vezave. To pomeni, da ji tožeča stranka ne sme obračunati sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa telefonskega aparata in nakupa osnovne strojne komunikacijske opreme, prav tako pa ji ne sme nakupa dodatne komunikacijske opreme zaračunati v enkratnem znesku in tudi ne zaračunati stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja, ker navedeno po svoji vsebini predstavlja tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe (pogodbena kazen) na strani naročnika, do katere pa v tem primeru ni prišlo. Do uveljavitve sankcij bi bila tožeča stranka upravičena, če bi bil razlog za prekinitev naročniškega razmerja na strani predlagateljice. Predlagateljica pa ni v ničemer prekršila pogodbe. Zato tožeča stranka zoper njo ne sme uveljavljati nobenih negativnih posledic, saj bi to pomenilo nedopustno sankcijo v smislu 85. člena ZEKom.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je Pogodba z dne 16. 12. 2008 v delu, ki se nanaša na storitve (paket D.) naročniška pogodba, v delu, ki se nanaša na nakup aparatov, pa prodajna pogodba. Kupnino za aparate in opremo je tožeča stranka subvencionirala pod pogojem določenega trajanja naročniškega razmerja; v primeru, da je naročnik naročniško razmerje pred tem prekinil, je bilo v pogodbi dogovorjeno, da je tožeča stranka upravičena do stroškov prekinitve in sorazmernega zneska subvencije. V zadevi je sporno, ali ima tožeča stranka pravico zahtevati stroške prekinitve naročniškega razmerja, vračilo sorazmernega deleža subvencije za prejeto blago oziroma enkratno plačilo preostalih obrokov za prejeto blago ob sklenitvi naročniškega razmerja. Naročniška pogodba v smislu določbe 85. člena ZEKom je pogodba med operaterjem, ki zagotavlja priključitev oziroma dostop do javnega telefonskega omrežja, in končnim uporabnikom, za uporabo storitev, ki jih nudi operater. Operater lahko spremeni pogoje, določene v naročniški pogodbi, kolikor o tem predhodno obvesti naročnike, ti pa imajo v primeru, da se s spremembo ne strinjajo, pravico v roku 30 dni brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe. V delu, kjer je tožeča stranka predlagateljici prodala opremo in aparate, gre za kupoprodajno pogodbo. Tožeča stranka uveljavlja ugovor stvarne nepristojnosti tožene stranke; skladno z določbo 92. člena ZEKom imajo končni uporabniki pravico do ugovora in sprožitve spora pred toženo stranko zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Dogovor pogodbenih strank glede načina plačila kupnine za prodane aparate in opremo (subvencija oziroma obročno plačilo) ni odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem v okviru naročniške pogodbe v smislu določbe 92. člena ZEKom, temveč gre za civilno pravno razmerje, dogovor o načinu plačila kupnine v okviru prodajne pogodbe, ki sodi v pristojnost civilnega sodišča. Izpodbijana odločba tožene stranke je zato nezakonita zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker je odločbo izdal stvarno nepristojni organ. Stroški izklopa, plačilo sorazmernega deleža subvencije in enkratno plačilo niso sankcije v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Glede na to je tožena stranka pri odločanju to zakonsko določbo nepravilno uporabila. Vračilo sorazmernega deleža subvencije za nakup opreme ni sankcija, temveč izpolnitev pogodbene obveznosti plačila kupnine za kupljeno opremo skladno s pogodbo, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili, da tožeča stranka končnemu uporabniku subvencionira nakup aparata oziroma opreme pod pogojem, da slednji naročniškega razmerja ne bo prekinil pred iztekom pogodbeno dogovorjenega časa; v kolikor to stori, je dolžan plačati sorazmeren znesek subvencije za aparat oziroma opremo. Gre za pogodbeni dogovor med naročnico in tožečo stranko o načinu plačila kupnine za kupljeno opremo in aparate v primeru, da pride do predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Ne gre torej za sankcijo iz naročniške pogodbe v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom, temveč za dogovor o plačilu kupnine v okviru kupoprodajne pogodbe. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da naj bi stroški izklopa predstavljali pogodbeno kazen; gre za enkratni strošek predčasne prekinitve naročniškega razmerja, ki ga tožeča stranka vedno zaračuna, kot je dogovorjeno v naročniški pogodbi in določeno v njenem veljavnem ceniku. Da vračilo sorazmernega deleža subvencije, plačilo stroškov in enkratno plačilo namesto obročnega plačila niso sankcije v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom, temveč pogodbeno dogovorjene obveznosti med tožečo stranko in naročnico, ki jih je naročnica dolžna tudi izpolniti skladno z načelom pacta sund servanda, izhaja tudi iz 4. odstavka 85. člena ZEKom, ki izrecno določa, da določba 3. odstavka 85. člena tega zakona ne posega v obveznost naročnikov glede izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti. Glede na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da se strinja s tožečo stranko, da je predlagateljica postala lastnica opreme, potem tožeči stranki ni mogoče odreči pravice zahtevati vračila sorazmernega deleža subvencije in enkratnega namesto obročnega plačila kupnine. To bi lahko tožena stranka storila le v primeru, kolikor bi štela, da je zaradi odstopa od naročniške pogodbe bila razvezana tudi pogodba v delu, ki se nanaša na nakup opreme in aparatov. V takšnem primeru bi nastopili učinki po 111. členu Obligacijskega zakonika (OZ), kar pomeni, da bi imela vsaka stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V tem primeru bi morala tožena stranka naročnici z izpodbijano odločbo odrediti, da je dolžna vrniti opremo in aparate tožeči stranki, tožeča stranka pa bi ji morala vrniti že plačane obroke za opremo. Ob dejstvu odstopa od pogodbe naročnica namreč ni upravičena obdržati opreme in nadaljevati z obročnim plačevanjem subvencionirane cene, saj je bila do teh ugodnosti upravičena samo na podlagi sklenjene pogodbe, od katere je odstopila. Prenehanje teh ugodnosti zanjo ni sankcija, temveč redna posledica prenehanja pogodbenega razmerja. Upoštevanje izpodbijane odločbe, po kateri tožeča stranka od naročnice ne bi smela zahtevati plačila sorazmernega deleža subvencije in enkratnega plačila obrokov, hkrati pa bi tožnica kot lastnica opreme obdržala opremo, bi pomenilo, da je naročnica obogatena brez ustreznega temelja, zaradi česar je dolžna bodisi vrniti opremo in aparate in povrniti koristi od uporabe, bodisi zanje plačati kupnino skladno s pogodbo, kar predstavlja alternativno dogovorjeni način izpolnitve obveznosti naročnice po odpovedi pogodbe. Namesto vračila opreme ima torej naročnica možnost plačati njene polne cene skladno s pogodbo. Oziroma drugače, kolikor tožena stranka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je naročnica lastnica opreme, je dolžna plačati polno ceno in enkratno plačilo namesto obročnega plačila skladno s pogodbenim dogovorom. Ker tega v posledici napačne uporabe določb OZ tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, je le-ta v celoti nezakonita. Glede na to tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugovor stvarne nepristojnosti neutemeljen, saj nakupa aparatov in opreme ni mogoče obravnavati ločeno in neodvisno od naročniške pogodbe. Tožeča stranka sama navaja, da je nakup naročnici subvencionirala pod pogojem, da slednja naročniškega razmerja ne bo prekinila pred iztekom pogodbeno dogovorjenega časa. Pogodbeni razmerji sta sklenjeni v soodvisnosti; opremo je tožeča stranka naročnici pod posebno ugodnimi pogoji prodala izključno zaradi sklenitve naročniške pogodbe, ne pa neodvisno od nje. Naročnica vsaj TV komunikatorja ne bi kupila, saj slednji služi izključno za uporabo telekomunikacijskih storitev, ne pa tudi v druge namene, ki ne bi bili povezani s pretvorbo signala, poleg tega pa to opremo naročnica lahko uporablja izključno za storitve, ki jih ponuja tožeča stranka, ne pa tudi za storitve drugega operaterja, saj s temi ni kompatibilna. Naročnica tako dejansko ni imela razloga samo za nakup opreme, ne da bi hkrati naročila tudi storitve tožeče stranke. V naročniški pogodbi je sicer predvideno, da je naročnik dolžan ob predčasnem odstopu od pogodbe plačati razliko do polne cene, ki je v ta namen vnaprej dogovorjena, vendar je pri tem potrebno upoštevati vzrok predčasne razvezave naročniške pogodbe. Če naročnik od pogodbe odstopi zaradi nedelovanja storitev oziroma iz drugih razlogov na strani operaterja, ga zaradi tega ne sme doleteti dolžnost plačila polne cene opreme oziroma odvzem drugih ugodnosti. Tožena stranka se ne strinja, da stroški izklopa, plačilo sorazmernega deleža subvencije in enkratno plačilo niso sankcije v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Tožena stranka se ne strinja s tožečo, da gre pri tem za pogodbeno dogovorjene obveznosti ter ne sankcije. Obveznosti po pogodbi, ki hkrati ne pomenijo sankcije, so obveznosti naročnice, da tožeči stranki poravna stroške zaradi dobavljenih storitev do dneva izklopa storitev. Edino to so lahko pogodbeno dogovorjene obveznosti v smislu 3. (pravilno: 4.) odstavka 85. člena ZEKom. Tudi za znesek predčasne prekinitve naročniškega razmerja tožena stranka meni, da predstavlja pogodbeno kazen ter ga je tožeča stranka upravičena zaračunati samo v primeru, ko je kršena pogodba s strani naročnika. Tožena stranka še navaja, da tožeči stranki z izpodbijano odločbo ne odreka upravičenja, da od naročnice zahteva vračilo subvencionirane oziroma na obroke prodane opreme, vendar to ni bil predmet spora, niti ni mogel biti, saj je takšen spor obligacijsko pravne, ne upravno-pravne narave. Pristojnost tožene stranke odločati v uporabniških sporih je predpisana z ZEKom, določbe tega zakona pa ji podlage za odločanje o morebitnih obogatitvenih zahtevkih ne dajejo. Če tožeča stranka meni, da je naročnica s tem, ko je opremo obdržala, kakorkoli obogatena, pa ima pred sodiščem splošne pristojnosti pravico od nje zahtevati vračilo opreme oziroma uveljavljati druge zahtevke v skladu z določbami OZ. Glede na to tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom posredovalo v odgovor tudi A.A., ki je odgovorila, da se pridružuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka navaja, da je pristojnost tožene stranke po 1. in 4. odstavku 92. člena ZEKom omejena na spore med končnimi uporabniki in operaterji v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem. Naročniška pogodba je pogodba med končnim uporabnikom in operaterjem javnega telefonskega omrežja, s katero se zagotovi dostop in priključitev na javno telefonsko omrežje, v pogodbi pa so opredeljene tudi storitve (1. odstavek 85. člena ZEKom). Pojem elektronske komunikacijske storitve je določen v 2. točki 1. odstavka 3. člena ZEKom kot storitev, ki se navadno izvaja za plačilo in je v celoti ali pretežno sestavljena iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih ter vključuje telekomunikacijske storitve in storitve prenosa po omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, izključuje pa storitve, s katerimi se zagotavljajo programske vsebine ali izvaja nadzor nad uredniško oblikovanimi programskimi vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Elektronska komunikacijska storitev ne vključuje storitev informacijske družbe, ki niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih. Citirane zakonske določbe jasno izkazujejo, da pristojnosti tožene stranke ni mogoče širiti na premoženjskopravne spore, kamor sodi tudi spor glede izpolnitve pogodbeno dogovorjene obveznosti plačila razlike do polne kupnine za prejeto opremo. Morebitna soodvisnost pogodb ne spremeni dejstva, da sporov v zvezi s kupljeno opremo ne gre šteti v pristojnost tožene stranke skladno z 92. členom ZEKom. Tudi sicer pa tožena stranka sama soodvisnost zatrjuje le glede nakupa TV komunikatorja, ne pa tudi glede nakupa telefonskega aparata in televizorja. Odločitev naročnice za subvencioniran nakup opreme in aparatov je bila prostovoljna, saj bi naročnica lahko sklenila naročniško razmerje brez nakupa navedene opreme in aparatov oziroma bi navedeno lahko kupila po polni ceni ali uporabila tudi za storitve drugih operaterjev. Tudi za TV komunikator pa ne velja, da naj ne bi bil kompatibilen s storitvami drugih operaterjev, poleg tega pa tožena stranka to ugotovitev podaja v odgovoru na tožbo ter ne v izpodbijani odločbi, torej gre za nedopustno tožbeno novoto. Izpolnitev pogodbenih obveznosti ni sankcija v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Naročnik s plačilom sorazmernega deleža subvencije ni sankcioniran za odstop od naročniške pogodbe, temveč s tem izpolni svojo pogodbeno dogovorjeno obveznost plačati aparate in opremo, ki mu jo je tožeča stranka prodala in izročila in katerih lastnik je naročnik postal. V kolikor pa bi šteli, da je bila s prekinitvijo naročniškega razmerja razvezana tudi prodajna pogodba za nakup opreme, sta pogodbeni stranki dogovorili posledice razveze in s tem povsem dopustno nadomestili vrnitveni oziroma obogatitveni zahtevek (111. oziroma 190. člen OZ). Tožena stranka, ki obstoj pogodbenega dogovora priznava, je z izpodbijano odločbo dejansko derogirala določbo 1. odstavka 239. člena OZ. Izpolnitveni zahtevek na plačilo sorazmernega deleža subvencije kot kupnine za kupljeno opremo v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja bi bilo mogoče zavrniti samo v primeru, v kolikor bi bilo predmetno določilo neveljavno, vendar ni, tega tožena stranka tudi ne ugotavlja, niti ni za to pristojna, temveč je za to pristojno sodišče. Ni pa mogoče zavrniti izpolnitvenega zahtevka na plačilo sorazmernega deleža subvencije s sklicevanjem na vzrok predčasne razvezave pogodbe; pogodbenika obveznosti plačila sorazmernega deleža subvencije za nakup opreme nista v ničemer pogojevala glede na vzrok predčasne razvezave pogodbe, pogodbeno dogovorjene obveznosti plačila sorazmernega deleža subvencije pa tudi ni mogoče šteti za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Tožena stranka, ki sama priznava tožniku pravico do zahtevka na vračilo subvencionirane opreme in ga zaradi tega, ker gre za spor obligacijsko pravne in ne upravno pravne narave, napotuje na sodišče, slednjega napačno ne upošteva pri presoji morebitnih izpolnitvenih zahtevkov glede pogodbenega dogovora o obveznosti plačila sorazmernega deleža subvencije v primeru predčasne prekinitve razmerja, ki ga je mogoče šteti tudi kot dopusten dogovor strank, s katerim sta slednji nadomestili zahtevek na vračilo po 190. členu OZ. Tako pri obogatitvenem zahtevku po 190. členu OZ kot pri zahtevku na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki zakonsko pravilo iz 190. člena nadomešča, pa gre za spor iz civilno pravnega razmerja in s tem za pristojnost sodišča, ki spore obravnava po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – tožeča stranka se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 166/97. To velja toliko bolj glede na pravilo sočasne izpolnitve, ki ga je tožena stranka upoštevala v izpodbijani odločbi na način, da je izrek oblikovala pogojno, to je, da naročnik ni dolžan plačati pod pogojem, da vrne opremo, kar dodatno dokazuje, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo nedopustno posegla v pristojnost sodišča; izpodbijana odločba je zaradi kršitve pravil o pristojnosti tako nična in nezakonita. Stališče tožene stranke, ki odreka veljavnost pogodbenemu dogovoru o plačilu sorazmernega deleža subvencije in tožečo stranko napotuje na uveljavljanje zahtevkov na vračilo opreme, je tudi v škodo končnim uporabnikom in s tem v nasprotju s cilji, ki jih je tožena stranka dolžna zasledovati (6. odstavek 120. člena ZEKom). Naročnik namreč tudi v primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja plača za opremo manj od njene polne cene, kajti znesek subvencije se zaračuna v sorazmernem deležu za število mesecev od predčasne prekinitve do izteka obdobja vezave, medtem ko naročnik obdrži ugodnost prejete subvencije za vse mesece trajanja naročniškega razmerja. Ob upoštevanju stališča tožene stranke, ki tožeči stranki priznava vrnitveni zahtevek na vračilo opreme v stanju, kot jo je prejela in jo napotuje pred sodišče splošne pristojnosti, pa bi naročnik moral tožeči stranki vrniti opremo v stanju, kot jo je prejel, kakor tudi povrniti vse koristi od opreme (111. oziroma 190. člen OZ); kolikor pa opreme v stanju, kot jo je prejel, ne bi mogel vrniti, pa bi tožeči stranki moral nadomestiti vrednost dosežene koristi, kar je enako najmanj celotni prodajni ceni opreme, znižano za 1 EUR, kolikor je za opremo že plačal in kar bi mu morala povrniti tožeča stranka. To pa je več od tistega, kar mora naročnik plačati ob spoštovanju pogodbenega dogovora. Navedeno jasno dokazuje, da ne gre za naročniku neugodno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Tožena stranka tudi nima pristojnosti in pravne podlage, da je posegla v pogodbeni dogovor, da je naročnica v primeru predčasnega odstopa od pogodbe dolžna plačati kupnino za dodatno komunikacijsko opremo v enkratnem znesku namesto v obrokih. Najmanj pa bi morala tožena stranka, kolikor je izpodbijano odločbo kljub nepristojnosti izdala, ob upoštevanju pravila sočasne izpolnitve odločiti, da naročnici navedenih zneskov sorazmernih deležev subvencije ni potrebno plačati pod pogojem, da vrne opremo v stanju, kot jo je prejela in je tako odločila tudi v odločbi z dne 4. 2. 2010, ki se obravnava v sporu opr. št. I U 294/2010. Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka (operater) izpodbija odločbo, ki jo je tožena stranka izdala na materialnopravni podlagi 3. odstavka 85. člena ZEKom ter ob sklicevanju na določbe 92. in 129. člena ZEKom, in s katero je odločila, da končna uporabnica zaradi odstopa od pogodbe za uporabo storitev B. št. A 1049380 ni dolžna plačati enkratnih stroškov predčasne prekinitve naročniškega razmerja za storitev B. ter sorazmernega deleža zneska subvencije nakupa telefonskega aparata in osnovne strojne komunikacijske opreme ter v enkratnem znesku namesto v obročnih plačilih, kot je to določeno v pogodbi, dodatne komunikacijske opreme (drugi TV komunikator, televizor).

Po 92. členu ZEKom (Uradni list RS, št. 13/2007, ZEKom-UPB1 – besedilo, relevantno za predmetno zadevo, zaključeno z izdajo izpodbijane odločbe z dne 26. 11. 2009) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (1. odstavek). Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15 dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona (4. odstavek). Po 129. členu agencija rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, ter spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, in uporabniki v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona, na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost (1. odstavek). Iz navedenih določb ZEKom po mnenju sodišča izhaja, da je z določbo 1. odstavka 92. členu ZEKom stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov (med končnimi uporabniki in operaterji) v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem, vključno z zaračunavanjem storitev (iz obrazložitve k Predlogu sprememb in dopolnitev ZEKom, Poročevalec DZ št. 133/2009, izhaja, da je dopolnitev dotedanjega besedila navedene zakonske določbe z izrecno vključitvijo sporov v zvezi zaračunavanjem storitev potrebna, ker se ob strogo gramatikalni razlagi v praksi določbe ni vedno razlagalo v takem pomenu; ta dopolnitev zakona je uveljavljena z ZEKom-B, Uradni list RS, št. 110/2009). Izvensodno reševanje uporabniških sporov je v ZEKom sicer bilo urejeno na podlagi Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta, z dne 7. marca 2002, po kateri države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja, povezana s to direktivo, kar pa ne posega v postopke nacionalnih sodišč (člen 34). Po določbi 5. odstavka 129. ZEKom se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred agencijo ustavi. To pa pomeni, da je v ZEKom urejeni izvensodni postopek alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen ZPP).

V obravnavani zadevi gre za spor med končno uporabnico in operaterjem glede vprašanja, ali je bilo končni uporabnici ob spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, s katerimi se ni strinjala, omogočeno odstopiti od pogodbe tako, kot določa ZEKom v 3. odstavku 85. člena; končna uporabnica meni, da ne, ker jo je s tem, ko ji je tožeča stranka zaračunala enkratne stroške predčasne prekinitve naročniškega razmerja, sorazmeren delež subvencije nakupa telefonskega aparata in osnovne strojne komunikacijske opreme in v enkratnem znesku dodatno komunikacijsko opremo, doletela sankcija, tožeča stranka pa zatrjuje, da gre za uveljavitev izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti za primer predčasne prekinitve naročniškega razmerja in ne za sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom. Nobena od strank spora, ne končna uporabnica ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo polne cene za prejeto blago oziroma plačilo preostalih obrokov v enkratnem znesku nedovoljeno sankcijo v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom), česar pa glede na navedeno ter njene dejanske ugotovitve in podatke spisne dokumentacije upravnih spisov tudi ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovim zagotavljanjem oziroma zaračunavanjem. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom; s takim ravnanjem je tako zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (1. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je njena odločba nezakonita.

Glede na to je sodišče moralo tožbi ugoditi ter je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).