Jedro

Vsak sodbeni izrek mora vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se posameznemu obdolžencu očita protipravno ravnanje v prekrškovnem postopku.

V obravnavanem primeru se obdolžencu očita le, da se je v kritičnem času, ko je vozil neregistrirano osebno vozilo, v postopku nedostojno vedel do policistov, saj je nanju kričal. Tako iz izreka ne izhaja, katere besede, ki jih naj bi obdolženec kričal, so zajete v očitku nedostojnega vedenja do policistov. To ne izhaja niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, v kateri sodišče zavrača storilčevo zanikanje navedenega prekrška. Povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo brez ustrezne konkretizacije, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji sodbenega izreka in kar bi obdolžencu omogočalo tudi učinkovito obrambo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: glede odgovornosti za prekršek pod točko I/5) in v delu glede izrečene enotne sankcije po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: - postopek o prekršku zoper obdolženca v točki I/5) izreka izpodbijane sodbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi in da v tem delu stroški postopka bremenijo proračun; - v točki II/5 izreka za prekršek po določbi člena 7/2 ZJRM-1 globa ne določi, posledično pa se obdolžencu enotna sankcija izreče v višini 2.400,00 EUR ter ob upoštevanju časa pridržanja v točki III) izreka izvrši v višini 2.380,00 EUR; - glede v plačilo naloženih stroškov postopka v točki IV izreka pa tako, da se znesek 361,73 EUR nadomesti z zneskom 320,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, po šestem odstavku 25. člena ZMV-1, po drugem odstavku 34. člena ZMV-1, po prvem odstavku 24. člena Zakona o osebnem imenu in prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 (I. točka izreka), mu za vsak posamezni prekršek določilo globo, pri tem za prekršek zaradi kršitve drugega odstavka 7. člena ZJRM globo v višini 417,29 EUR ter izreklo enotno sankcijo, globo v višini 2.817,29 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije (II. točka izreka), odločilo, da se na podlagi prvega odstavka 112. člena ZP-1 pri izvršitvi izrečene globe upošteva čas pridržanja, ki je trajalo dne 16. 7. 2022 v trajanju manj kot 12 uri, in sicer tako, da se v globo všteje v višini 20,00 EUR in mora obdolženec plačati preostali znesek globe v višini 2.797,29 EUR (III. točka izreka), da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 361,73 EUR (IV. točka izreka) ter da je obdolženec dolžan plačati globo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, po poteku roka za plačilo pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno odplačilo globe (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v zvezi s prekrškom po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po, pri čemer glede na vsebino pritožbe uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1., 2. in 3. točki 154. člena ZP-1. Sodišču predlaga, naj ponovno preveri vse okoliščine očitanega mu prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 ter zagotovi vsa jamstva poštenega in pravičnega postopka. Ostali del prvostopne sodbe pritožbeno ni problematiziran.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 stori kdor se prepira, vpije ali se nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju.

5. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja (le), da se obdolžencu očita, da se je nedostojno vedel do policistov, saj je nanju kričal, medtem ko iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja nobeno konkretno ravnanje obdolženca, katerega je sodišče prve stopnje opredelilo kot storitev prekrška po drugem odstavku 7. čelna ZJRM-1, torej ni razvidno, kakšna kriminalna količina je sploh zajeta v očitek storitve očitanega prekrška.

6. Glede na zgoraj povzeto obrazložitev pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in ob upoštevanju določbe dvanajstega odstavka čl. 163 ZP-1 zaključuje, da zakonski znaki obdolžencu očitanega prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 niso ustrezno konkretizirani, ker v njem niso navedena ključna, relevantna objektivna dejstva in okoliščine, ki naj bi predstavljale konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu prekrška po navedeni pravni podlagi, ki naj bi bil subsumiran pod zakonsko normo določbe člena 7/2 ZJRM-1. Vsak sodbeni izrek mora vsebovati konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se posameznemu obdolžencu očita protipravno ravnanje v prekrškovnem postopku. To pomeni, da mora konkretno ravnanje posameznika biti subsumirano pod konkretno pravno normo in šele takrat je zadoščeno standardu konkretizacije glede opisa protipravnega ravnanja, ki se posamezniku očita. Opredelitev prekrška zato terja opis izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Šele na ta način je storilcu omogočena učinkovita obramba.

V obravnavanem primeru se obdolžencu očita le, da se je v kritičnem času, ko je vozil neregistrirano osebno vozilo, v postopku nedostojno vedel do policistov, saj je nanju kričal. Tako iz izreka ne izhaja, katere besede, ki jih naj bi obdolženec kričal, so zajete v očitku nedostojnega vedenja do policistov. To ne izhaja niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, v kateri sodišče zavrača storilčevo zanikanje navedenega prekrška. Povzet opis izvršitvenega ravnanja prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 tako ne vsebuje tudi navedbe konkretnih okoliščin, ki bi ravnanje opredeljevale kot historičen in dokazljiv dogodek, temveč zajema le abstraktno pravno normo brez ustrezne konkretizacije, kar pa ne zadosti zahtevi po ustrezni konkretizaciji sodbenega izreka in kar bi obdolžencu omogočalo tudi učinkovito obrambo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 zoper obdolženca ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ter posledično spremenilo tudi višino izrečene enotne sankcije, tako kot izhaja iz izreka te sodbe in višino v plačilo naloženih stroškov postopka (glede njih je skladno z določbo tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) od skupne višine stroškov odštelo sodno takso v zvezi z ustavljenim postopkom o prekršku po čl. 7/2 ZJRM-1, to je znesek 41,73 EUR), ne da bi se pri tem spuščalo v presojo pritožbenih navedb. V tem delu je na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo tudi, da stroški tistega dela postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

8. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča odločeno v obdolženčevo korist, obdolžencu ne bo potrebno plačati sodne takse za pritožbo (določba čl. 144/2 ZP-1). Stroški ustavljenega dela postopka pa bodo bremenili proračun le, v kolikor se jih bo dalo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 144. člena ZP-1).