Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).
I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (I., druga alineja II. in IV. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 24.317,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 do plačila.
V presežku (za plačilo odškodnine v neto znesku in za plačilo 672,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019), se tožbeni zahtevek zavrne.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 90 % stroškov postopka, tožeča stranka pa toženi stranki 10 % stroškov postopka."
II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 387,32 EUR, svoje stroške pritožbe pa krije tožena stranka sama.
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 11.392,88 EUR (neto znesek 3.976,24 iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka in znesek 954,08 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti do vložitve tožbe, neto znesek 5.211,97 EUR iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka in znesek 1.250,59 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti do vložitve tožbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 do plačila (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek glede razlike do uveljavljanega zneska 5.144,62 EUR odškodnine za nezagotovljen tedenski počitek (prva alineja II. točke izreka), glede razlike do uveljavljanega zneska 20.060,23 EUR odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek (druga alineja II. točke izreka) ter v celoti iz naslova razlike višjega dodatka za nevarne naloge v neto znesku 1.538,33 EUR in za zakonske zamudne obresti do vložitve tožbe v znesku 369,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2019 (tretja alineja II. točke izreka). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 196,90 EUR je v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev 42 % stroškov postopka tožnika, tožniku pa 58 % stroškov postopka toženke, odločitev o višini stroškov postopka pa je pridržalo do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).
2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odškodnino zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka in višji dodatek za nevarne naloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne pravne podlage odmerilo odškodnino iz naslova dnevnega počitka po urni postavki 11/24. Vrednost urne postavke ne more biti nižja od vrednosti urne postavke rednega dela, ki znaša 21,61 EUR. Zmotno je tudi stališče, da ni upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, ker ni bil sprejet splošni akt ministra. V tem sporu ne uveljavlja novega dodatka, ki ga predpis ne bi določal, temveč razliko do višjega obstoječega dodatka glede na dejansko opravljene naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja. V podobnih primerih so bili pripadniki upravičeni do višjega dodatka (npr. Pdp 618/2020 idr.). Odredba ministra je bila izdana v letu 2013 in ne upošteva spremenjenih razmer v času tožnikove misije, zato ne more biti podlaga za priznanje dodatka za leto 2015/2016. Zaradi zmotne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge patruljiranja. Priglaša stroške pritožbe.
3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo odškodnino v neto znesku. Sodišče prve stopnje je verjelo le tožniku in njegovim pričam, povsem pa je razvrednotilo uradne evidence obremenjenosti, ki dokazujejo, da se je tedenski počitek načrtoval in zagotavljal. Tožnik in pripadniki VP so tabelo koriščenja načrtovanega prostega dne, ki je priloga tedenskim načrtom, izpolnjevali za nazaj in tako vnašali stare podatke, zato izkazuje dejansko stanje. Poveljnik kontingenta A. A. je izpovedal, da so naloge VP jasne in da so pripadniki VP dodatne naloge izvajali brez njegove vednosti. Ugotovitve sodišča glede števila pripadnikov VP niso relevantne, saj ne spremenijo dejstva, da je bil tožniku in pripadnikom VP tedenski počitek zagotovljen. Pravno podlago za odločanje o dnevnem počitku predstavlja 53. člen ZSSloV. Po tretjem odstavku 158. člena ZDR-1 se pripadnikom na misiji zagotavlja povprečno najmanj 11 ur dnevnega počitka, česar sodišče ni upoštevalo. Kljub delni zagotovitvi dnevnega počitka v trajanju 8 ur je tožniku odmerilo odškodnino za povprečnih 5,30 ur, kar predstavlja dvojno plačilo. V tedenskih poročilih bi bile pod točko razno lahko zabeležene dodatne naloge. O izvajanju teh nalog toženka ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka kršila dnevni počitek. Dokazna ocena je pristranska in površna, ker ni upoštevalo izpovedi A. A. Ta z določenimi nalogami ni bil seznanjen, te naloge prav tako ne izhajajo iz listinskih dokazov. Izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik v zvezi z opravljanjem nalog po ukazu provost marshala, nimajo zadostne dokazne vrednosti. Tožnik ni predložil listin, s katerimi bi potrdil izpovedi prič. Te ne morejo nadomestiti dokazovanja z listinami. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o pričetku opravljanja nalog vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Tak zaključek nima podlage v listinah toženke (poročilih in načrtih) in ne zadosti standardu gotovosti. Sodišče bi moralo (tako kot v primeru zaključka delovnega dneva) šteti, da se je delovni dan tožnika pričel z izvzemom orožja ob 7.00 uri. Za najmanj 148 ur je zmotno ugotovilo obseg več opravljenega dela. Umivanje, oblačenje in zajtrkovanje se ne šteje za opravljanje dela. Uveljavlja bistveno kršitev 8. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokazne ocene ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. Poleg tega ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede vsakodnevnega izvajanja obhodov baze in kontrol zapiranja gostinskih lokalov. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.
4. Pritožbi sta delno utemeljeni.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo.
6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe v tujino v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR ... Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN za obdobje od 31. 10. 2015 do 3. 5. 2016, kjer je delal kot vodja skupine vojaške policije (VP). Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka in iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnih počitkov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice tedenskega in dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni tako ugovarjal evidencam, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitev.
7. Sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega (prenizkega) dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov. Opredelilo se je do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o nezagotovljenem tedenskem počitku in o več opravljenih urah dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja, in ne gotovosti, kot napačno navaja toženkina pritožba.
**Tedenski počitek**
8. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navajanjem, da se izpodbijane sodbe ne da preveriti, ker iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi tožnik na posamezen dan, ki je zaveden kot prost, dejansko delal. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje ustrezno in jasno obrazložilo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik ugotovljene delovne naloge na misiji opravljal tudi ob nedeljah oziroma na druge dneve označenega (predvidenega) tedenskega počitka, zaradi česar ni bil prost. 9. Toženka je predložila tedenske načrte dela ter razpored dela in obremenjenosti pripadnikov. Do predloženih listin se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in izčrpno pojasnilo, zakaj podatki o prostih dneh v teh listinah niso verodostojni ter zakaj je tožnik s svojo izpovedjo in s skladnimi izpovedmi prič B. B., C. C. in D. D., ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno ocenilo, dokazal, da je opravljal delovne naloge prav vsak dan. Pritožbeno navajanje, da so tožnik in pripadniki VP prilogo tedenskih načrtov (razpored v tabeli) izpolnjevali za nazaj, zaradi česar odražajo dejansko stanje, nima podlage v izvedenih dokazih, saj iz izpovedi tožnika izhaja, da je zaradi pritiskov poveljnika kontingenta v tedenski načrt moral navesti zagotavljanje tedenskega počitka, ter da je šlo le za vnaprej predvidene oziroma zgolj načrtovane proste dni, ki tožniku in ostalim pripadnikom VP niso bili omogočeni, zato evidenc tudi edini niso podpisovali. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tedenski počitek tožniku ni mogel biti zagotovljen tako zaradi samega obsega delovnih nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, kot tudi zaradi premajhnega števila pripadnikov VP. Pritožbeni trditvi, da je tožnik sam poročal, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen in da v času misije ni izpostavil, da temu ni bilo tako, nasprotuje izpoved tožnika, da je v mesečni načrt, ki je bil s strani poveljnika kontingenta vedno potrjen brez pripomb, zapisal, da tedenskega počitka zaradi premajhnega števila ni bilo mogoče zagotavljati. Pritožba toženke z navajanjem, da dejstvo premajhnega števila pripadnikov potrjuje le, da bi bilo lažje in bolje, če bi bilo pripadnikov VP več kot štiri, neutemeljeno vztraja pri tem, da bi sodišče moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek.
10. Ugotovitev o tožnikovem opravljanju zadolžitev vojaške policije vsak dan, tudi na označene proste dneve (sestanek s provost marshalom ob nedeljah, dnevni sestanki s karabinjerji, poročanje, patrulje, nadzor hišnega reda v bazi, kontrola samostana E.), ne more ovreči izpoved poveljnika kontingenta A. A., da ni bil seznanjen z nočnimi patruljami v E. in določenimi drugimi (dodatnimi) nalogami, ki so jih izvajali pripadniki VP brez njegove vednosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno in jasno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi A. A., ki ni podrobneje pojasnil nakazane kombinatorike načina zagotovitve pravice do tedenskega počitka pripadnikom VP, čeprav bi glede na to, da je bil seznanjen s premajhnim številom pripadnikov, to moral znati pojasniti. Obrazložilo je, da je bila dokazna vrednost te priče omejena glede na to, da je pripadnikom odrejal naloge v zvezi z delovanjem na mednarodnem področju tudi provost marshal. A. A. je potrdil, da so pripadniki VP naloge dobivali še od italijanskega šefa karabinjerjev. To, da ni bil obveščen oziroma seznanjen z vsemi odrejenimi nalogami tožniku s strani italijanskega šefa karabinjerjev oziroma provost maršala, toženke ne razbremeni odgovornosti za plačilo škode zaradi nezagotovljenega počitka.
11. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo tretjega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) o zagotavljanju tedenskega počitka v daljšem časovnem obdobju, to je v tekočem ali naslednjem mesecu. Toženka v prvostopenjskem postopku ni navajala in dokazovala, da je tožniku v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo tedenskega počitka. Tudi v pritožbi tega ne konkretizira.
12. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilnih pravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov tožniku utemeljeno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, ker je zaključilo, da mu toženka v času misije ni zagotovila 23 dni tedenskega počitka.
**Dnevni počitek**
13. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej natančno ugotavljalo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso ustrezno evidentirane v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila toženka, in da poveljnik kontingenta o obsegu določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene in da tožnik ni pričel z opravljanjem nalog na misiji vsakokrat ob 6.00 uri zjutraj. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka opravljanja nalog tožnika, ki temeljijo na izpovedi tožnika in ostalih pripadnikov VP. Tudi nadrejeni A. A. je izrecno potrdil, da so pripadniki začeli delati ob šestih zjutraj, in dopustil možnost, da so si pred začetkom prvih izhodov baze okoli 7.30 ure predajali kake posle. Toženka ni dokazala trditev, da se je delovni dan na misiji začel šele z izvzemom orožja. Dejanske zaključke o pričetku delovnega dne na misiji je sodišče prve stopnje pravilno vezalo na jutranje aktivnosti še pred izvzemom orožja med 6.00 in 7.00 uro, ko je potekala primopredaja dolžnosti in informiranje o varnostni situaciji. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da jutranjih priprav, kot so vstajanje, umivanje, zajtrkovanje in oblačenje, ni mogoče šteti za opravljanje dela, saj sodišče prve stopnje teh opravil med delovne naloge tožnika ni zajelo. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moralo začetek opravljanja dela tožnika vezati na čas izvzema orožja (tako kot je zaključek dela vezalo na čas vnosa orožja). Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik z nekaterimi delovnimi opravili zjutraj začel še pred izvzemom orožja ob 7.00 uri, so neutemeljene pritožbene navedbe toženke o zmotni ugotovitvi 148 ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.
14. Neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vsakodnevnih obhodov baze in kontrole zapiranja gostinskih lokalov. Zaključki sodišča prve stopnje glede zaključka opravljanja delovnih nalog so jasni in pravilni. Glede ure, ko so se naloge VP zaključile, se je oprlo na hišni red baze, ki je določal, da je bil nočni počitek predviden ob 23. uri, zato je verjelo tožniku in pričam, da se je zadnja delovna naloga pripadnikov VP zaključila v poznih večernih urah, in sicer ko so opravili kontrolo zapiranja lokalov. Kontrolo nad izvajanjem hišnega reda po 158. točki Hišnega reda sicer opravljajo tudi drugi deležniki (poveljniki enot, podčastniška podporna linija), vendar to ne pomeni, da je niso opravljali pripadniki VP. Upoštevaje, da je tožnik zaključek opravljanja delovnih zadolžitev enačil s trenutkom vrnitve orožja, je sodišče prve stopnje temu upravičeno sledilo in čas vnosa orožja v orožarno pravilno štelo za končanje opravljanja dela, zlasti glede na odsotnost drugih evidenc, ki bi dokazovale nasprotno.
15. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija takšne dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter pri tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste presoje dokazov, česar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da zgolj izpovedi tožnika in prič, v odsotnosti materialnih dokazov, kot so npr. tedenski načrti dela in poročila, nimajo potrebne dokazne moči za ugoditev tožbenemu zahtevku, ker naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka tožnik lahko dokazal le z listinsko dokumentacijo. S tem se pritožba dejansko zavzema za dokazno oceno, ki ne bi bila prosta, temveč bi temeljila na dokaznem pravilu o večji dokazni vrednosti listin, kar pa je v direktnem nasprotju z 8. členom ZPP. Ta določba ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je sodišče prve stopnje pravilno, tudi z izpovedjo tožnika in prič, ugotavljalo odločilna dejstva glede vsebine in trajanja tožnikovih nalog. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za relevantne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko oziroma površno, kot prikazuje toženka v pritožbi. Poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je ta predlagal, je ocenilo tudi dokaze toženke, tj. listine in izpoved poveljnika kontingenta A. A. Listine je upoštevalo pri ugotavljanju dejstev, ki jih je bilo z listinami mogoče ugotoviti, in sicer v zvezi z vsebino, načinom in trajanjem oziroma začetkom in zaključkom opravljanja delovnih nalog tožnika. Sicer pa je sklicevanje toženke na domnevno prepričljive listine, ki naj bi izkazovale, da tožniku tedenski in dnevni počitek nista bila kršena, neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se glede časovnice dela toženka sklicuje na tedenska poročila in tedenske načrte dela, iz katerih pa ni razvidno, kdaj (v katerem časovnem obdobju oziroma po urah) so se posamezne naloge in aktivnosti vojaške policije izvajale, temveč zgolj, da so bile naloge načrtovane (tedenski načrti) in nato izvedene (tedenska poročila). Na pritožbeno navedbo, da bi bile v tedenskih poročilih skupine pod rubriko razno lahko vpisane dodatne naloge, vendar niso bile, pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, saj toženka ne pove, v čem konkretno (glede katere naloge) je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh izvedenih dokazov ter pravilno upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih prič, pritožba toženke neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje sploh ni tehtalo med nasprotujočimi izjavami prič.
16. Pritožba toženke neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek v povprečnem trajanju 5 ur in 30 minut. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo povprečnega trajanja nezagotovljenega dnevnega počitka za navedeno obdobje na misiji KFOR ..., temveč je za vsak posamezni dan posebej, za katerega je tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo trajanje ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. Zato podatek o povprečnem trajanju počitka, kot ga je izračunala toženka, ni bistven za pritožbeno rešitev zadeve. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je imel tožnik zagotovljen dnevni počitek v obsegu minimalno osem ur, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo bistveno manjši obseg zagotovljenega dnevnega počitka. Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo dvojno plačilo.
17. V istovrstnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS v sklepih opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021 utemeljilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Zavzelo je stališče, da gre za odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer za opravljene, a še ne plačane ure dela. Ker trditveno podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode predstavljajo navedbe o več opravljenih urah dela, kot izhaja iz zgoraj predstavljenih stališč VS RS, niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu določbe drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami).
18. Neutemeljen je pavšalen pritožbeni očitek toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev, za kar pa mora biti podana podlaga v zakonu ali kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Toženka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le pavšalno navedla, da se po njenem stališču lahko kak dan zagotovi manj kot 11 ur počitka, če se ta manjko kompenzira na kak drug dan, pri tem pa ni zatrjevala niti dokazala, da bi bili izpolnjeni navedeni pogoji iz 158. člena ZDR-1. 19. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo (dnevni počitek) izhajalo iz vrednosti urne postavke 21,61 EUR, ki jo je pomnožilo s povprečnim delovnim dnevom v trajanju osem ur. Na ta način je ugotovilo vrednost posameznega dneva prikrajšanja, ki znaša 172,88 EUR. Vrednost urne postavke je za odmero odškodnine izračunalo po formuli: 1/24 x 172,88 EUR.
20. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Ob upoštevanju tega materialnopravnega izhodišča tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni podlage za preračun vrednosti urne postavke 21,61 EUR na vrednost delovnega dneva.1 Če je pripadnik slovenske vojske upravičen do plačila za opravljeno delo v pavšalnem znesku, kadar mu je dnevni počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, prav v času, ko bi moral med dvema zaporednima dnevoma počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za več opravljene ure dela na račun nezagotovljenega počitka.2
21. Upoštevajoč navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilen način izračuna odškodnine za premoženjsko škodo po dejansko opravljenih urah z upoštevanjem 100 % vrednosti urne postavke. Urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka ne more biti vrednotena nižje od urne postavke za redno delo na misiji. Ker je tožnik te ure opravil, je upravičen do ustreznega plačila. Urno postavko se izračuna tako, da se tožnikovo plačo (3.760,10 EUR) deli s številom ur (174), in torej znaša 21,61 EUR. Tožniku pripada odškodnina za 723,55 ur več opravljenega dela, kar znaša skupaj 15.635,91 EUR. Od tako izračunane višine odškodnine je pritožbeno sodišče z javno dostopnim programom Vrhovnega sodišča RS izračunalo tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti, ki za čas od 30. 9. 2016 do 30. 9. 2019 znašajo 3.751,76 EUR.
22. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo neto znesek odškodnine. S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 23/2019). Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami). Odločitev o plačilu "neto" zneska je tako nepravilna, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru oblikovanja izreka delno spremenjene izpodbijane sodbe, za plačilo "neto" odškodnine pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.
23. Ker je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku prisojeno odškodnino zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka zvišalo na znesek 15.635,91 EUR in kapitalizirane zamudne obresti na znesek 3.751,76 EUR. V presežku do zahtevanih 20.060,23 EUR odškodnine za nezagotovljen dnevni počitek, tj. za plačilo 672,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je tožnik upravičen do plačila 4.930,32 EUR (odškodnine za nezagotovljen tedenski počitek) in 19.387,67 EUR (odškodnine za dnevni počitek), skupaj torej 24.317,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 do plačila.
**Dodatek za nevarne naloge**
24. Tožnik uveljavlja plačilo razlike med že plačanim dodatkom v višini 750,00 EUR mesečno in po njegovem mnenju pripadajočim mu dodatkom v višini 1.000,00 EUR mesečno. V relevantnem obdobju je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS; št. 67/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju: Uredba) v 3. točki prvega odstavka 9. člena dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR med drugim določala za izvajanje nalog patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja.
25. V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (v nadaljevanju: MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz 46. člena ZObr izhaja, da dodatek določi minister s posebnim aktom. To izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe, ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin in izrecno določa, da to določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021, s katero je bila spremenjena odločitev Pdp 618/2020, na katero se sklicuje pritožba).
26. Ob takšni ureditvi tožnik, ki je na misiji sodeloval v enotah oziroma oblikah sodelovanja na MOM, za katere je bil z odredbo ministra z dne 16. 12. 2013 predviden dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, ne more biti upravičen do dodatka v višini 1.000,00 EUR, ker naj bi dejansko opravljal naloge patruljiranja. Tudi sicer tožnik v pritožbi ne konkretizira spremenjenih razmer oziroma okoliščin, ki bi nastale med izvajanjem na misiji KFOR ... in ki pri oceni, na kateri temelji odredba ministra iz leta 2013, ne bi bile upoštevane. Tožniku je bil z odločbo z dne 13. 11. 2015 na podlagi odredbe ministra določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, zato do višjega dodatka ni upravičen. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo višjega dodatka za nevarne naloge materialnopravno pravilna.
27. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v IV. točki izreka o stroških postopka. Tožnik je (upoštevajoč zavrnilni del sodbe in delni umik tožbe) v sporu uspel v 90 %, toženka pa v 10 %.
28. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
29. Upoštevajoč vrednost zavrnilnega dela sodbe, ki jo je tožnik izpodbijal, znaša njegov pritožbeni uspeh 83 %, zato mu je toženka dolžna povrniti tolikšen del pritožbenih stroškov (druga odstavka 154. in 165. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) mu pripada 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4 OT) in 2 % materialnih stroškov oziroma 12,5 točk (11. člen OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR (13. člen OT) in 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Upoštevajoč pritožbeni uspeh mu je toženka dolžna povrniti 387,32 EUR stroškov postopka. Toženka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede nepravilne opredelitve dosojenega zneska odškodnine kot neto zneska), zato sama krije svoje stroške pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP).
1 Prim. Pdp 835/2017 idr. 2 Smiselno prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018, VIII Ips 107/2018 idr.