Jedro

Ob tem, ko ni dvoma, da je bil obtoženec pravilno vabljen na predobravnavna naroka, tako dne 13.11.2023, kot 20.12.2023, pa tudi takrat na nobenega od narokov ni prišel in izostanka ni opravičil, v nadaljevanju pa tudi ni javil nobene spremembe bivališča in so bili posledično vsi poskusi vročitve vabil neuspešni, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da to zadostuje za sklepanje o očitnem izmikanju postopku, ki je v zadostni meri izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v skladu z drugim odstavkom 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženca odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku. Pripor po tem sklepu traja od dneva in ure prijetja obtoženega do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje pa mesec dni.

2.Zoper navedeni sklep se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava (torej zaradi kršitve kazenskega zakona). Predlaga, da višje sodišče sledi pritožbi ter odrejeni pripor odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po določbi drugega odstavka 307. člena ZKP sme sodišče zoper obdolženca, ki je bil v redu povabljen, se pa očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena ZKP, odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Določbe o odreditvi pripora za zagotovitev navzočnosti se smiselno uporabljajo tudi za zagotovitev navzočnosti na predobravnavnem naroku (tretji odstavek 285.b člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 307. člena ZKP). Eden od pogojev za odreditev pripora po navedenem drugem odstavku 307. člena ZKP je, da je bil obdolženec v redu povabljen na glavno obravnavo, to pa pomeni, da mu je bilo poslano vabilo s predpisano vsebino in opozorili in mu je bilo tudi pravilno ter pravočasno vročeno. V tem primeru sme pripor trajati do objave sodbe, najdlje pa mesec dni. Sodišče prve stopnje je v pritožbeno izpodbijani odločitvi ugotovilo obstoj utemeljenega suma, okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo izmikanje prihodu na predobravnavni narok, ki je v tej zadevi obligatoren ter neogibnost in sorazmernost pripora.

5.Ob pritožbeno neizpodbijanem obstoju utemeljenega suma, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v kazenskem spisu po pravnomočnosti obtožnice ni podatkov o morebitnih novih okoliščinah, ki bi lahko spremenile zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja tega dokaznega standarda, ki se zahteva za odreditev pripora.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu povzelo dogajanje v obravnavni kazenski zadevi, glede vročitve vabil na razpisane predobravnavne naroke. Pri tem iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo vabilo za predobravnavni narok dne 13.11.2023 obtožencu vročeno, in sicer preko takratnega delodajalca (A. A.), vendar na narok ni pristopil in izostanka ni opravičil. Prav tako mu je bilo na enak način vročeno vabilo za predobravnavni narok, ki je bil določen za dne 20.12.2023, na katerega prav tako ni pristopil in izostanka ni opravičil. V nadaljevanju so bili preklicani naroki dne 31.1.2024, 19.2.2024, 3.4.2024, 20.5.2024 in 17.3.2025, saj obtožencu ni bilo več mogoče vročiti vabila. Vročitev na naslov ..., ni bila možna, saj so se pisanja vračala z oznako "neznan", kar enako velja za naslov ... (prijavljeno bivališče v Nemčiji) in ... (kjer naj bi bil za bivanje prijavljen preko družbe B. B., kot to izhaja iz dopisa PP Celje z dne 3.5.2023).

7.Iz dopisa PP Celje z dne 22.5.2024 izhaja, da obtoženec v Nemčiji od dne 31.5.2023 naj ne bi imel več prijavljenega bivališča in da ne razpolagajo s podatki, kje bi se lahko nahajal. Iz dopisa z dne 31.5.2024 in 2.10.2024 pa izhaja, da je obtoženec na mejnem prehodu Kapitan Andreevo (Bolgarija) dne 31.5.2024 kot naslov navedel ..., Bosna in Hercegovina. S strani varnostnih organov BiH so prejeli tudi odgovor, da ima obtoženec od leta 2006 bivališče prijavljeno na naslovu ... . Vabilo za predobravnavni narok dne 17.3.2025 je bilo tako poslano na oba naslova v Nemčijo, na ... in v Bosno in Hercegovino (...), vendar ni bilo izkazano (glede naslova ... se je tokrat pisanje vrnilo z oznako "ni dvignil").

8.Zagovornik glede dopisa PP Celje z dne 3.5.2023, iz katerega izhaja, da je obtoženec zaposlen pri družbi C. C. in da je preko družbe B. B. (sedež in naslov družbe ni znan) za bivanje prijavljen na naslovu ..., navaja, da to obvestilo ne daje jasnega zaključka, ali na tem naslovu dejansko biva in kaj sploh pomeni, da je oseba za bivanje prijavljena preko gospodarske družbe, torej ni jasno, ali je vročanje obdolžencu na tem naslovu sploh moč šteti za pravilno vročanje. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženec očitno ni sprejemal pošte niti na prijavljenem naslovu v Nemčiji (...), niti na naslovu v Bosni in Hercegovini, katerega je sam povedal na mejnem prehodu (...), kot tudi ne na naslovu ... . Obtoženec je bil nedvomno poučen o tem, da mora takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča ter je bil opozorjen na posledice, če tako ne bi ravnal (zapisnik o zaslišanju osumljenca v preiskavi z dne 17.6.2022). Očitno obtoženec, kljub pouku o njegovi dolžnosti, ni javil nobene spremembe bivališča, saj na vseh znanih naslovih, kjer bi se lahko nahajal, pošte ni sprejel.

9.Ob tem, ko ni dvoma, da je bil obtoženec pravilno vabljen na predobravnavna naroka, tako dne 13.11.2023, kot 20.12.2023, pa tudi takrat na nobenega od narokov ni prišel in izostanka ni opravičil, v nadaljevanju pa tudi ni javil nobene spremembe bivališča in so bili posledično vsi poskusi vročitve vabil neuspešni (upoštevaje tudi tretji odstavek 126. člena ZKP), pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da to zadostuje za sklepanje o očitnem izmikanju postopku, ki je v zadostni meri izkazano. Zagovornikove navedbe, da ni jasno ali obtoženec res biva na naslovu ... in da je odreditev pripora preuranjena, takšnih pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati in so, glede na vse navedeno, neutemeljene.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana sorazmernost med odrejenim priporom in posegom v obdolženčevo osebno svobodo ter da drugače njegove navzočnosti ni mogoče zagotoviti. Že iz prakse Vrhovnega sodišča (VSRS, Sodba XI Ips 44375/2017) izhaja, da je z določitvijo ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti po drugem odstavku 307. člena ZKP že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja pripor. Na podlagi prej navedenih okoliščin je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno presodilo, da se je obtoženec, ki je bil seznanjen, da zoper njega poteka kazenski postopek, očitno izmikal udeležbi na predobravnavnem naroku in da njegove udeležbe ni mogoče doseči z odreditvijo milejših ukrepov - z vabili ali prisilno privedbo, ki iz tujine ni možna. Ob upoštevanju, da se mu očita kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odst. 191. člena KZ-1, ki sodi med hujša kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, za katero je predpisana zaporna kazen do petih let, je torej odreditev pripora neogiben in sorazmeren ukrep, da se na ta način zagotovi navzočnost obtoženca na tem procesnem dejanju sodišča.

11.Upoštevaje vse navedeno se pritožbene navedbe izkažejo kot neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 307, 307/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.