Jedro

Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer je treba pri presoji objektivne identitete sporov enakovredno upoštevati dva elementa: tožbeni predlog in dejansko podlago tožbenega zahtevka oziroma sodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo 1. točko tožbe v delu, s katerim sta tožnika zahtevala, da se tožencema prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico (nujno pot), ki v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 549/2 k. o. ... poteka preko nepremičnin tožencev in se jima naloži vzdržati se vseh drugih ravnanj, ki bi tožnika omejevala v izvrševanju služnostne pravice - nujne poti (I. točka izreka). Glede ostalega dela 1. točke tožbe je zavrnilo ugovor tožencev, da gre za stvar, o kateri je že pravnomočno odločeno, in hkrati odločilo, da ne gre za zahtevek, o katerem že teče pravda (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka vlagata pritožbo toženca in se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navajata, da je bilo v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 685/2017 pravnomočno odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, vključenem v 1. točko tožbe, zato bi moralo sodišče tožbo zavreči tudi v preostalem delu 1. točke. Sodišče je s stališčem, da sta tožnika v tožbi zahtevala vzpostavitev poti ter njeno vzdrževanje in popravljanje, kršilo 2. člen ZPP. Tožnika sta v 1. točki tožbenega zahtevka zahtevala varstvo služnostne pravice oziroma prepoved poseganja v služnostno pravico - nujno pot. V spornem delu zahtevka sta le podrobneje opredelila, katere posege v služnostno pravico sta toženca dolžna opustiti, nista pa zahtevala vzpostavitve poti v naravi in tudi ne njenega vzdrževanja in popravljanja. Pravilnost takšnega stališča je razvidna tudi iz trditvene podlage in dokaznih predlogov. Tožnika si napačno (preširoko) razlagata vsebino služnostne pravice, ko zatrjujeta, da jima omogoča vzpostavitev poti v naravi.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 135/2015 z dne 1. 4. 2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1876/2016 z dne 9. 11. 2016 je bila v korist vsakokratnega lastnika (sedaj tožnikov) nepremičnine 549/2 preko nepremičnin tožencev ustanovljena nujna pot pešpoti in vožnje z osebnimi motornimi vozili, občasno pa z drugimi motornimi vozili, ki gravitirajo na povprečno gospodinjstvo - z nosilnostjo do pet ton. Trasa poti še sedaj ni usposobljena za rabo, za katero je bila ustanovljena nujna pot, saj ne omogoča vožnje z običajnimi osebnimi in dostavnimi vozili.

6.Razmerja v zvezi z navedeno nujno potjo so bila od njene ustanovitve predmet številnih sodnih sporov.

7.Predmet tokratnega pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno.

8.Sporen je del 1. točke tožbenega zahtevka, s katerim tožnika zahtevata, da sta toženca dolžna opustiti kakršnokoli preprečevanje, zaustavljanje in onemogočanje potrebnih del v zvezi z vzpostavitvijo, vzdrževanjem in popravljanjem na trasi predmetne služnostne poti - to je predvsem z minimalno potrebno odstranitvijo zatravljenega zemljišča s celotne trase nujne poti in z utrditvijo te iste trase nujne poti na način nasutja asfaltnega drobljenca.

9.Pritožnika trdita, da je ta del zahtevka že vključen v pravnomočno odločitev sodišča v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 685/2017 z dne 16. 11. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 312/2019 z dne 8. 5. 2019.

10.V navedeni pravdni zadevi je sodišče pravnomočno odločilo, da se tožencema prepoveduje vsakršno poseganje v navedeno služnostno pravico, še posebej pa sta dolžna opustiti parkiranje osebnih in tovornih vozil in kmetijske mehanizacije na služnostni poti in se vzdržati vseh ravnanj, s katerimi bi ovirala izvajanje pravice stvarne služnosti.

11.Presoja o (ne)obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer je treba pri presoji objektivne identitete sporov enakovredno upoštevati dva elementa: tožbeni predlog in dejansko podlago tožbenega zahtevka oziroma sodbe.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da spor, ki je obsežen v izpostavljenem delu 1. točke tožbenega zahtevka, ni identičen sporu Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 685/2017.

13.Pritožbeno sodišče tako pritrjuje njegovi ugotovitvi, da s spornim delom zahtevka tožnika zahtevata, da jima toženca na trasi nujne poti dopustita dela, ki so potrebna za vzpostavitev, vzdrževanje in popravilo nujne poti, konkretno minimalno odstranitev zatravljenega zemljišča s trase poti in utrditev trase z nasutjem asfaltnega drobljenca. Res je, da sta tožnika zahtevek oblikovala na način, ki tožencema nalaga obveznost, da opustita preprečevanje, zaustavljanje in onemogočanje navedenih del. Vendar pa dolžnost opustiti preprečevanje, zaustavljanje in onemogočanje del vsebinsko ustreza dolžnosti dopustiti (omogočiti) dela. Po vsebini gre za zahtevek, ki od tožencev terja, da trpita konkretno določene posege v svojo lastninsko pravico, ki bodo omogočili usposobitev oziroma vzpostavitev nujne poti za dovoljeno rabo (tudi vožnjo). To pa je več in nekaj drugega kot opustitev oviranja obstoječe rabe nujne poti, kar jima je bila naloženo v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 685/2017.

14.Dogajanje 30. 6. 2020, na katerega se sklicujeta pritožnika, prej potrjuje kot zanika zgoraj navedene ugotovitve, saj sta tožnika ob tem dogodku želela v naravi doseči to, kar sedaj uveljavljata v spornem delu tožbenega zahtevka. Nepomembna so opozorila na vsebino sodnega varstva, na katerega sta bila tožnika napotena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 254/2020 z dne 3. 7. 2020. Za obravnavani postopek je ključno, kakšno sodno varstvo sta tožnika nato dejansko uveljavljala oziroma ga uveljavljata.

15.Sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa ni (vsebinsko) odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, tako tudi ni moglo prestopiti njegovih meja. Očitek o kršitvi prvega odstavka 2. člena ZPP je zato neutemeljen.

16.Pritožbeno sodišče v obravnavanem postopku presoja vprašanje, ali so podane ovire za vsebinsko odločanje o delu tožbenega zahtevka, ker je o njem že pravnomočno odločeno. Pritožbene navedbe, da si tožnika napačno razlagata vsebino nujne poti in da nimata pravice do njene vzpostavitve v naravi, takšen obseg odločanja presegajo, saj se nanašajo na utemeljenost zahtevka. Predmet vsebinske obravnave tudi ne morejo biti pritožbene navedbe o nedoločenosti zahtevka, saj izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na presoji (ne)popolnosti tožbe.

17.Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da v spornem delu 1. točke tožbe ne gre za zadevo, o kateri je pravnomočno odločeno. Pritožnika kljub navedbi, da se pritožujeta zoper II. točko izreka, nista podala vsebinskih razlogov zoper preostali del v njej vsebovane odločitve, to je, da ne gre za zahtevek, o katerem že teče pravda. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo preizkus po uradni dolžnosti, pri čemer ni našlo razlogov, ki bi terjali poseg v odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. ..., sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.