Jedro

Ker velja v kazenskem postopku domneva obdolženčeve prištevnosti, ki pa jo je mogoče ovreči (presumptiones juris tantum), se odredi psihiatrični pregled obdolženca le, če nastane sum, da je iz razlogov, naštetih v 1. odstavku 265. člena ZKP, obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Predlog za uvedbo postopka zoper obsojenca pri sodniku za prekrške ni dokaz. Tak predlog je dokaz v spoznavnem, ne pa v procesnopravnem pomenu, ni pa nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.5.2001 obsojenega F.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F.Z. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker da so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi tako, da "ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo" ali pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Glede na to, da po vložnikovem mnenju obstoji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni obsodbi, podrejeno predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo na tej podlagi razveljavi ter odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obdolženega F.Z. ni mogoče pritrditi, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost, s tem pa podana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Čeprav vložnik navaja, da se ne strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem pravnem vprašanju, pa je iz obrazložitve zahteve razvidno, da vložnik ponuja lastno presojo odločilnih dejstev, pomembnih za presojo obsojenčeve prištevnosti, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kot take je treba oceniti trditve v zahtevi, da so bile okoliščine, ki bi (ne da so) po mnenju obrambe izključevale kazensko odgovornost obsojenca, natančno navedene in podprte z ustrezno medicinsko dokumentacijo, da je imel obsojenec v letu 1994 hude poškodbe glave, zaradi katerih mu je bilo uživanje alkohola strogo prepovedano, da je bil zmožen hoditi le ob spremstvu, da je bil v času dejanja vinjen ter da med obsojenčeva čudna ravnanja sodi tudi izjava "priče V.", ki jo je obsojenec sam napisal. Vložnik s temi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede obsojenčeve prištevnosti. Da je tako, je razvidno tudi iz utemeljitve, da sodišče teh "objektivnih" dejstev, ki so po mnenju obrambe take, da izključujejo obsojenčevo kazensko odgovornost, ni pravilno ocenilo ter da je zato neutemeljeno zavrnilo pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke, to odločitev pa obrazložilo zgolj s subjektivnimi nepreverjenimi navedbami. Kot izhodišče, na podlagi katerega zatrjuje kršitev kazenskega zakona glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti, jemlje vložnik lastno dokazno presojo in ne tiste iz izpodbijane pravnomočne odločbe, zato v tem delu po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

V okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnik tudi navaja, da je nedopustno, da sodišče samo ocenjuje prištevnost storilcev kaznivih dejanj, ker da je to izključno v pristojnosti izvedencev. V kazenskem postopku velja domneva obdolženčeve prištevnosti, ki pa jo je mogoče ovreči (presumptiones juris tantum). Če pa nastane sum, da je iz razlogov, naštetih v 1. odstavku 265. člena ZKP, obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, se odredi psihiatrični pregled obdolženca. Sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi obsojenčevega ravnanja, ko ni reagiral takoj, ko sta se z oškodovano C.C. sporekla na prireditvenem prostoru, ampak jo je pozneje počakal pri avtomobilu in jo s pestjo udaril v levo stran obraza, nato kraj zapustil ter se še isti večer telefonično zanimal o stanju njenega zdravja, ob upoštevanju obsojenčevih navedb, da ni bil toliko vinjen, da bi ne vedel, kaj dela, obrazložilo, zakaj ni posumilo v obsojenčevo prištevnost. Pravico do take presoje pa sodišče ima. Vsebinsko enake navedbe kot v zahtevi je presodilo tudi sodišče druge stopnje (drugi odstavek na 4. strani sodbe), ko je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, tako da ne drži navedba v zahtevi, da o tem sploh ni odločalo.

Zagovornik obsojenega F.Z. tudi nima prav, ko v zahtevi navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma v nasprotju z izpovedbo oškodovanke ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi vložnik zatrjuje, da gre pri opisovanju mesta udarca za huda nasprotja, ker izvedenka sodne medicine ni vpogledala v zdravstveno dokumentacijo o prvem pregledu oškodovanke pri dežurnem zdravniku, da je ugotovila, da na način, kot ga je opisala oškodovanka pred preiskovalnim sodnikom, poškodba ne more nastati in da sodišče omenja najprej udarec s strani, nato pa udarec v brado od spodaj. Kršitev utemeljuje tudi z navedbami, da sodišče ni upoštevalo in presodilo nasprotujočih navedb oškodovanke o mestu udarca, ampak je kot mesto v izreku sodbe povzelo tistega, ki ga je določila izvedenka. Tudi s temi navedbami vložnik podaja lastno dokazno presojo in vsebinsko izpodbija verodostojnost oškodovankinega pričevanja. Sodišče je namreč sledilo oškodovankini izpovedbi na glavni obravnavi, ko je ta tudi pred izvedenko dr.

S.Š.Z. pokazala, kako jo je obsojenec udaril, slednja pa pritrdila, da je na ta način mogoče prizadejati ugotovljeno poškodbo. Sodišče je v razlogih sodbe podrobno pojasnilo, kako in zakaj je prišlo do spremembe v izpovedbi oškodovanke glede mesta udarca. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv in v ničemer v nasprotju z njenimi razlogi. Tudi glede poškodbe, ki jo je dobila oškodovanka, ni med medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem nobenega razhajanja, saj je na glavni obravnavi izvedenka tudi pojasnila, da prelomna poka pomeni, da gre za prelom brez premaknitve ter da je oškodovanka utrpela prelom zgornje leve čeljustnice. Nasprotja, ki jih v tem delu zahteve navaja vložnik, zato niso podana.

Utemeljenosti trditve, da sta podani bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb 364. člena ZKP, ki ju vložnik v zahtevi z ničemer ne konkretizira, pa sploh ni mogoče preizkusiti.

Zahteva navaja, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, nato pa se omeji le na zavrnitev dokaza za pribavo medicinske dokumentacije o prvem pregledu oškodovanke v Zdravstvenem domu Ž. neposredno po "domnevnem" dogodku. Manjkajoča zdravstvena dokumentacija je po vložnikovem mnenju pomembna tudi zato, ker se sodišče ne bi smelo sklicevati na vsebino policijskega predloga sodniku za prekrške za uvedbo postopka zoper obdolženca. Čeprav vložnik ne pove, katero kršitev zakona naj bi sodišče s takim ravnanjem storilo, pa je očitno, da ima v mislih kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zagovornik je na glavni obravnavi (list. št. 76) predlagal, da sodišče od Zdravstvenega doma Ž. pribavi izvid glede prvega obiska oškodovanke pri dežurnem zdravniku, pri čemer ni pojasnil, katero določeno dejstvo na ta način dokazuje, posledično seveda tudi ne, zakaj je predlagani dokaz sploh materialnopravno relevanten.

Zatrjevana kršitev zakona, ki je v postopku s tem izrednem pravnim sredstvom upoštevna samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, je podana, če je predlagani dokaz, katerega izvedbo je sodišče zavrnilo, materialnopravno relevanten, če je stranka pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Predlog strank za izvedbo določenih dokazov mora biti določen, mora se nanašati na konkretno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo razloge, zakaj je zavrnilo ta pomanjkljiv predlog, saj zagovornik ni obrazložil, katero dejstvo dokazuje s tem dokazom. Obrazložilo je, da je dejansko stanje glede oškodovankinega prvega obiska pri dežurnem zdravniku v zadostni meri razjasnjeno. Tak sklep je oprlo na izpovedbo oškodovanke in njenega moža, višje sodišče pa tudi na dopis Zdravstvenega doma Ž., ki ga je k pritožbi predložil obsojenčev zagovornik. Da bi sodišče druge stopnje, ki ni opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo ta dokaz, tega ne smelo storiti, zahteva ne zatrjuje.

Pritrditi je treba zahtevi v tistem delu, da predlog za uvedbo postopka zoper obsojenca pri sodniku za prekrške, ni dokaz. Tak predlog je dokaz v spoznavnem, ne pa v procesnopravnem pomenu, ni pa nedovoljen dokaz. Glede na to, da je sodišče na podlagi ostalih dokazov ugotovilo, da se je oškodovanka še isti večer zglasila pri dežurnem zdravniku in katero poškodbo ter kako ji jo je obsojenec prizadejal, navedena kršitev ni v ničemer vplivala na zakonitost sodbe.

Z navedbo, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 299. člena ZKP, ker ni poskrbelo, da se zadeva vsestransko razjasni in izražanjem dvomov v verodostojnost oškodovankine izpovedbe glede mesta udarca in padca vznak na trdno podlago, česar da medicinska dokumentacija ne potrjuje, zahteva po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, marveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Tudi kolikor vložnik v zahtevi izpodbija odločbo o stroških in v zahtevi zatrjuje, da bi sodišče obsojenca moralo oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, kot to omogoča 4. odstavek 95. člena ZKP, prav tako izraža nestrinjanje s presojo obsojenčevih gmotnih razmer, na katere je sodišče oprlo odločbo o stroških. V zahtevi se tako sklicuje na "nesporno" nizke dohodke obsojenca, ki da mora poleg sebe preživljati še ženo. Tudi v tem obsegu z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne odločbe.

Določba 427. člena daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da v primerih, ko pri odločanju o zahtevi nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi.

Stranka pa nima pravice predlagati razveljavitve sodbe na tej podlagi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega F.Z., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni F.Z. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.