Jedro

Iz tožničinih trditev je jasno, da zasleduje posledico, ki bi izhajala iz ugotovitve o ničnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Tudi trditvena podlaga je v konkretnem primeru taka, da od sodišča terja presojo morebitne ničnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je hčerka pokojnega B. B., toženec pa je sin pokojnega in njegove žene A. B. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin ugotovitveni zahtevek, da je s Sporazumom o delitvi skupnega premoženja z dne 28. 9. 1992 (v nadaljevanju Sporazum) toženec od očeta B. B. brezplačno prejel četrtinski delež na dveh nepremičnin, polovični delež na štirih nepremičninah ter tri vozila znamke Mercedes Benz.

2. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so pogodbeniki Sporazuma B. in A. B. ter C. B. ugotovili, da so zaradi vlaganja dela in sredstev že lastniki oziroma solastniki nepremičnin in vozil, ki so predmet Sporazuma, ne glede na drugačno zemljiškoknjižno stanje; iz III. točke Sporazuma izhaja, da sta zakonca Berčon dejansko lastnino(1) pokojnega sina D. B. v celoti prepustila, torej odstopila svoja dedna deleža sinu C. B., bratu dvojčku pokojnega D. B.; iz I. In II. točke Sporazuma je razvidno, da je pokojni D. B. skupaj s strankami Sporazuma sodeloval pri skupni obratovalnici, da je skupaj z njimi zgradil in kupil poslovno stanovanjski objekt X., ki so si ga že razdelili v naravi, le zemljiškoknjižni postopek ni bil izveden ter dalje, da glede toženca C. B. iz Sporazuma izhaja, da je sodeloval pri ustvarjanju vsega premoženja, ki je bilo predmet delitve, in sicer s svojim delom in prispevki.

3. Sodišče druge stopnje je potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da Sporazum velja, dopustilo pa je možnost, da sta B. in A. B. kot zakonita dediča po pokojnem sinu D. B. njegov delež prepustila tožencu neodplačno. Glede tega je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da velikost D. B. deleža premoženja ni bila niti zatrjevana niti dokazana. Kot razumen in življenjsko sprejemljiv je sprejelo tudi zaključek, da je toženec C. B. soustvaril premoženje, ki je bilo predmet delitve s Sporazumom, saj Sporazum njegov soprispevek oziroma vložek potrjuje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da že ves čas zatrjuje, da pokojni D. B. ni imel nobenega deleža, niti na nepremičninah niti na premičninah, zato po njem tudi ni bilo zapuščinskega postopka, prav tako po njem nista mogla ničesar pridobiti njegova starša in toženec. Pokojni in njegova žena sta D. „imaginarni“ delež „ustvarila“ zaradi potreb izločanja nujne dedinje. Že sam zapis v Sporazumu kaže na „odstop“ premoženja in dednih deležev, kar v vsakem primeru pomeni darilo. Dejstvo, da je v Sporazumu ugotovljena tudi gradnja objektov v času, ko je bil toženec (in njegov pokojni brat) star štiri leta, dokazuje, da sopodpisniki Sporazuma dejansko niso vsi skupaj ustvarjali skupnega premoženja. Dejstvo, da pokojni D. B. ni mogel enakovredno ustvarjati s svojima staršema ter da ni bil stvarnopravni lastnik premoženja, je po prepričanju revidentke povsem zadostna trditev in dokaz, da je šlo pri Sporazumu za darilo toženi stranki. Nerazumljivo in nepravilno je stališče pritožbenega sodišča, da trditve tožeče stranke glede nemožnosti sodelovanja pokojnega D. pri gradnji objektov zaradi svoje mladosti ne zadoščajo. Revidentko moti tudi stališče sodišča, da je pomembno, da sta mu ostala sopodpisnika priznala soustvarjanje premoženja. Meni, da tak način razumevanja pogodbene svobode pomeni odprta vrata v zlorabo prava. Že sam Sporazum navaja delež, ki naj bi pripadal pokojnemu D. B. Na podlagi tega ter deleža, ki je bil „umetno“ priznan tožencu (glede katerega sodišče sploh ni zavzelo stališča), naj se ugotovi obračunska vrednost zapuščine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter razveljavi odločbi nižjih sodišč.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče je tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja darila zavrnilo. Odločilo je, da je ta brez trditvene in dokazne podlage glede vprašanja, kolikšen del premoženja je soustvaril pokojni D. B. Prav tako pa ni podlage za ugotovitev, da toženec ni sodeloval pri soustvarjanju solastnega premoženja, saj tožnica ni uspela izpodbiti vsebine Sporazuma, celo več, tega naj niti ne bi poskusila. Med tožnico in tožencem (ter njegovo mamo) je že tekla pravda, in sicer glede obsega premoženja, o zadevi pa je odločalo tudi Vrhovno sodišče. V odločbi II Ips 45/2007 z dne 15. 1. 2009 je bilo zavzeto stališče, da Sporazum velja, skupaj z vsemi pravnimi posledicami. Vendar pa je iz navedene revizijske odločbe razvidno, da tožnica ni (nikoli) trdila, da bi Sporazum dejansko predstavljal darilno pogodbo in (seveda) tega tudi ni dokaz(ov)ala. Identiteta konkretnega spora je drugačna.

8. Tožnica v tej pravdi sicer navaja, da ne želi izpodbijati veljavnosti Sporazuma, vendar v pomenu, da ne želi vložiti posebne tožbe. Iz njenih trditev pa je jasno, da zasleduje posledico, ki bi izhajala iz ugotovitve o ničnosti Sporazuma. Tudi trditvena podlaga je v konkretnem primeru taka, da od sodišča terja presojo morebitne ničnosti.

9. Revidentka je namreč že v tožbi in nadaljnjih vlogah, v pritožbi in tudi v reviziji smiselno zatrjevala ničnost Sporazuma. Iz njenih navedb izhaja, da naj bi D. starša njegov „imaginarni“ delež „ustvarila“ zaradi potreb izločanja nujne dedinje. Že sam zapis v Sporazumu naj bi kazal na „odstop“ premoženja in dednih deležev, kar v vsakem primeru pomeni darilo. Iz trditev izhaja tudi, da sta bila tako D. kot C. v času ustvarjanja premoženja premlada za delo in pridobivanje. Vse, kar je toženec na podlagi Sporazuma dobil od staršev, naj bi bilo darilo. Celotno premoženje, ki je predmet Sporazuma, naj bi ustvarila le B. in A. B. v njuni zakonski zvezi. Obe sodišči priznavata, da je možno, da D. premoženje, ki je na podlagi Sporazuma prešlo v toženčevo last, predstavlja darilo. Da je bil namen sklenitve Sporazuma v tem, da bi bila tožnica izigrana, kaže tudi čas sklenitve Sporazuma, ki je le dobre tri tedne pred smrtjo zapustnika.

10. Ob takšnih trditvah bi sodišče moralo uporabiti 13. člen ZPP in vprašanje morebitne ničnosti Sporazuma reševati kot predhodno vprašanje. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Po pokojnem D. B. ni bilo zapuščinske obravnave.