Jedro

Vsi v postopku pridobljeni dokazi utemeljujejo ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bila s pričetkom sporne gradnje kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, in da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja obstajala tako v času gradnje kot v času inšpekcijskega pregleda.

Za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic v tem primeru niso podane procesne predpostavke. Sodišče namreč ugotavlja, da naj bi se po tožnikovem mnenju poseg v človekove pravice zgodil kot posledica celotnega inšpekcijskega postopka pred izdajo in s samo izdajo odločb (tako na prvi, kot drugi stopnji), zoper katere pa je možen redni upravni spor in je torej zagotovljeno drugo sodno varstvo. To možnost je tožnik tudi izkoristil.

Izrek

I. Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor, odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje, št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015, se zavrne.

II. Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-2899/2014 z dne 7. 1. 2015, zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0611-220/2015/2 z dne 25. 5. 2015in tožba zaradi varstva ustavnih pravic in svoboščin, ter tožba zoper gradbeno inšpektorico C.C., kmetijsko inšpektorico Č.Č. ter gradbeno inšpektorico D.D., se zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 25. 11. 2015 vložil tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lažne prijave ter nezakonitega in protipravnega ravnanja prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ter uradnih in povezanih oseb in ob vložitvi tožbe podal tudi predlog za izdajo začasne odredbe, za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. V tožbi je pojasnil razloge za vložitev tožbe in navedel, da sta akt Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo št. 0612899/2014 z dne 29. 9. 2014, ki ga je drugostopenjski organ odpravil ter odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015 tista, ki sta povzročila ogromno materialno škodo in duševne bolečine vseh članov družine investitorja in sta temeljna dokumenta tega upravnega spora. Navedel je tudi, da so bile s posamičnimi akti in dejanji toženih strank grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščin tožnika in posledično vseh družinskih članov.

2. Tožnik je obširno pojasnil okoliščine, ki izvirajo iz leta 2007, zaradi katerih je prišlo do izvedbe inšpekcijskih postopkov. Kljub nepravilnostim v gradnji prijavitelja, se le temu ni zgodilo nič, razlog pa je v položaju partnerice prijavitelja, takrat glavne gradbene inšpektorice. Spor sedaj poteka pred civilnim sodiščem. Vsi, proti tožniku uvedeni postopki, temeljijo na prijavah prijavitelja. Gre za dva ločena inšpekcijska postopka, zato tožnik sodišču predlaga, da jih združi, saj gre za predmet, za katerega sta pristojni tako kmetijska, kot gradbena inšpekcija.

3. Dne 27. 10. 2015 mu je bila vročena odločba organa druge stopnje, št. 0612-160/2015/4 z dne 16. 10. 2015, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje, št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015 zavrnjena in dovoljen ta upravni spor. Njegova pritožba je bila razumljena narobe, saj je s pritožbo zahteval, da se prvostopenjska odločba izreče za nično.

4. Sporen je objekt, katerega gradnja se je po izjavah prič začela 1963 in se je zaradi takrat nastalih okoliščin končala 10 let kasneje. Leta 1963 za gradnjo takšnega objekta ni bilo zahtevano gradbeno dovoljenje, zato ga objekt nima. Posledično je nepomembna vsa zgodovine južne in zahodne pozidave, saj obe pozidavi ustrezata definiciji enostavnega objekta, površine do 30 m2. V postopku izdane odločbe so bile napisane nestrokovno, česar drugostopenjski organ ni opazil ali odpravil in graja odločitev drugostopenjskega organa, ki je vztrajal pri svoji odločitvi.

5. Za odpravo posledic in dejanj ter posamičnih aktov tožnik zahteva odškodnino v pavšalnem znesku 100.000 EUR, plačnike pa naj določi sodišče po prosti presoji, glede na njihovo udeležbo pri kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

6. V tožbi zahteva odpravo vseh upravnih aktov izdanih v postopku gradbene in kmetijske inšpekcije in izrek postopka za ničnega, ugotovitev nezakonitosti celotnega postopka in ugotovitev, da je bilo z akti in dejanji grobo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, ugotovitev, da tožnik ni izvajal nelegalne gradnje; da ne uporablja svojih zemljišč v nasprotju z zakonom; prepoved nadaljevanja vseh dejanj na spornih zemljiščih in odpravo posledic dejanj z določitvijo oziroma priznanjem odškodnine.

7. Na podlagi poziva sodišča je tožnik v dopolnitvi z dne 24. 12. 2015 sodišču prepustil odločitev, ali gre za upravni spor na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1. Prepričan je, da je bil upravni akt Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje in Inšpektorata RS za okolje in prostor, izdan z očitnim namenom povzročitve večje materialne škode tožniku in družini. Ponovno pojasnjuje postopke inšpekcijskih organov in utemeljuje vložitev tožbe zoper tožene stranke.

K I. točki izreka:

8. Sodišče uvodoma, ob upoštevanju tožbenega zahtevka z dne 25. 11.2015 in dopolnitve tožbe z dne 24. 12. 2015, pojasnjuje, da je sodišče tožnikovo tožbo zoper prvo in drugo toženo stranko, ne glede na določbo petega odstavka 17. člena ZUS-1, obravnavalo kot tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1, torej je sodišče presojalo zakonitost dokončnega upravnega akta, odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje, št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015. 9. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora inšpekcijski zavezanec po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo troetažnega objekta, na zemljišču parc. št. 462/3 k.o. … (ID ...). Odločeno je bilo tudi, da mora do 1. 7. 2016 odstraniti objekt v gradnji ter na svoje stroške vzpostaviti zemljišče parc. št. 462/3 k.o. … v stanje pred gradnjo; v primeru neizvršitve naloženega dejanja, pa je bil zagrožen postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo ter za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

10. V obrazložitvi se je prvostopenjski organ skliceval na ugotovitve inšpekcijskih ogledov z dne 10. 7. 2014 in 24. 4. 2015, kjer je bila ugotovljena vrsta objekta in njegove izmere ter upošteval podatke pridobljene na zaslišanju investitorja dne 30. 7. 2014. Slednji je navedel, da je investitor gradnje recepcije s kuhinjo in jedilnico, da je bila recepcija zgrajena pred letom 1967 in da je bila južna pozidava k troetažnemu objektu zgrajena leta 2011, ter podrobno navedel vsebino listin pridobljenih v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

11. Prvostopenjski organ je pojasnil, da na orto-foto posnetku iz leta 1956 ni nobenega objekta, na mestu troetažnega objekta s prizidavama je drevje. Nadalje je bilo ugotovljeno, da leta 1969 na spornem zemljišču ni bilo zgrajene kleti, dimenzij cca 5,05m x 11,60m, ki predstavlja prvo etažo troetažnega objekta z zahodno pozidavo, na katere ploščo je bila na vzhodni strani leta 1973 postavljena brunarica. Površina pod stavbo bi bila namreč vpisana v zemljiški knjigi kot stavbišče, objekt pa bi bil predmet dedovanja (sklep št. 0 342/69 z dne 10. 12. 1969). Prav tako objekta ni na orto-foto posnetku iz leta 1971, dobro pa je viden objekt št. 129 k.o. ..., ki je v bližini. S postavitvijo brunarice leta 1973 je bil zgrajen troetažen objekt z zahodno pozidavo, povezan s tlemi. Za gradnjo južne povezave je bila pridobljena lokacijska informacija z dne 20. 1. 2012, ki napotuje na uporabo Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. Noben pridobljen oziroma s strani inšpekcijskega zavezanca predložen dokument ni dokazal zakonitosti gradnje osnovnega dela objekta na zemljišču parc. št. 462/3 k.o. ..., ne po določbi 17. člena Zakona o urbanističnem planiranju iz leta 1967, ne po kasnejših predpisih. Spornega objekta ni mogoče uvrstiti niti med enostavne objekte, za katere pridobitev gradbenega dovoljenja ni bila zahtevana. Na podlagi vsega navedenega je bilo ugotovljeno, da je bila z začetkom gradnje kršena določba 3. člena ZGO-1 in ker gre v konkretnem primeru za nelegalno gradnjo v smislu 12.1 točke prvega odstavka 2. člena, je bilo treba, na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, sprejeti sporno odločitev.

12. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Sekretariat, Služba za upravne zadeve, je z odločbo z dne 16. 10. 2015, pritožbo investitorja zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Zavrnil je tudi predlog investitorja za izrek izpodbijane odločbe za nično.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

14. Tožba ni utemeljena

15. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku, na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

16. Iz navedenih določb izhaja, da je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati vselej, ko ugotovi, da investitor gradi ali je že zgradil objekt, ne da bi si pridobil za tako gradnjo predpisano gradbeno dovoljenje. Izjema torej niso niti primeri, ko so bili objekti zgrajeni v času pred ZGO-1 veljavnih predpisov (ZGO/84, ZGO/73 in predhodnih).

17. Inšpekcijski organ je v postopku pridobil izjavo investitorja z dne 30. 7. 2014, da je bil (osnovni) objekt, recepcija, zgrajen pred letom 1967 in da tam stoji že 60 let, južna pozidava, pa je bila k troetažnemu objektu zgrajena leta 2011. Upošteval je tudi tožnikov odgovor z dne 27. 3. 2015, v katerem je pojasnil, da je bil na mestu sedanjega objekta postavljen mlin, leta 1964 pa je takratna lastnica A.A. pričela z gradnjo manjšega gostinskega lokala. Gradnja je ostala nedokončana (zgrajena je bila samo klet in troprekatna greznic). Na tem mestu je B.B. leta 1973 postavila brunarico.

18. V postopku je bil pridobljen tudi ortofoto posnetek iz leta 1956 in 1971, na katerem spornega objeta ni videti. Prav tako je z dne 28. 4. 2015 pridobljenih podatkov GURS razvidno, da je bila prva odmera sporne stavbe izdelana v letu 2012 in da sta bili na parcelah št. 462/1 in 462/2 (ki sta bili kasneje združeni v parc. št. 462/3), dve stavbi vrisani že v času prve izdelave temeljnih topografskih načrtov (TTN), leta 1975. Vpogledali so se tudi podatki zemljiške knjige, sklep o dedovanju št. 0 342/69 z dne 10. 12. 1969. 19. Vsi v postopku pridobljeni dokazi po presoji sodišča utemeljujejo ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bila s pričetkom sporne gradnje kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, in da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja obstajala tako v času gradnje, kot v času inšpekcijskega pregleda. To je bilo zahtevano tudi po predpisih veljavnih pred uveljavitvijo ZGO-1. Tako so že določbe Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS 16/1967, 27/1972 in 8/1978) zahtevale, da mora investitor pred gradnjo objekta pridobiti lokacijsko dovoljenje (17. člen). Ta zakon je v določbi 19. člena določil, da pridobitev lokacijskega dovoljenja ni potrebna le za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in za adaptacije, s katerimi se ni spreminjala zunanjost, velikost ali namen obstoječih objektov. V določbi 32. člena je za primere gradnje, za katero se ne zahteva pridobitev lokacijskega dovoljenja, predpisal pridobitev potrdila o priglasitvi nameravane gradnje. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je predpisoval tudi Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/1973), ki je v določbi 22. člena izjemoma določil, da za objekte za katere ni predpisano lokacijsko dovoljenje, pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna, temveč zadošča priglasitev organu, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je veljala tudi na podlagi določbe 33. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93 – ZUN, 40/94 – odločba US, 69/94 – odločba US, 59/96, 45/99, 42/00 – odločba US, 52/00 – ZGPro in 52/00). Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97) in na njegovi podlagi sprejetega Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje (in posledično gradbeno dovoljenje). Iz citiranih predpisov izhaja, da je bila za gradnjo objektov tudi pred uveljavitvijo ZGO-1 zahtevana pridobitev upravnega dovoljenja tudi za objekte, za katere ni bilo zahtevano lokacijsko dovoljenje.

20. Po presoji sodišča je bila pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da spornega objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt, ne po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), ne po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. 21. Sodišče je presojalo tudi tožbeni ugovor, da je bila pritožba razumljena narobe, saj je tožnik s pritožbo zahteval, da se prvostopenjska odločba izreče za nično, razlogi za predlog, pa so bili zelo natančno opisani. Sodišče po vpogledu v pritožbo z dne 3. 7. 2015 ugotavlja, da je drugostopenjski organ vloženo pritožbo, glede na njeno vsebino pravilno obravnaval tako kot pritožbo, kot predlog za izrek ničnosti prvostopenjske odločbe. Pritožbo je namreč tožnik vložil iz vseh razlogov 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (razlogi za pritožbo) in obenem predlagal tudi izrek ničnosti na podlagi 297. člena ZUP.

22. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izrek ničnosti izpodbijane odločbe. Razlogi za ničnost so navedeni v določbi 279. člena ZUP, natančno in določno, saj gre za pravno posledico najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava. Po presoji sodišča tožnik v svojem predlogu z dne 3. 7. 2015 ni izkazal nobenega ničnostnega razloga. Sodišče ugotavlja, da sama ugotovitev, da je bil celoten postopek inšpekcijskega nadzora voden skladno s postopkovnimi pravili in skladno z določbami materialnega prava, pritrjuje odločitvi drugostopenjskega organa, da se predlog zavrne.

23. Ker so ostale tožbene navedbe za odločitev v zadevi pravno nepomembne, je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj med strankama ni sporno dejstvo, da za gradnjo objekta ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24. Tožnik je v tožbi oporekal tudi zakonitosti postopkov, ki jih je izvedel Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo in v tej zvezi izdal odločbo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015. Navedel je, da gre za odločbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 061-22072015/2 z dne 25. 5. 2015 odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, vendar drugostopenjski organ postopka ni ustavil. 25. Tožba v delu, ki se nanaša na odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015, ni dovoljena.

26. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj, pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

27. Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi (pri čemer se ne spušča v vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe v tem delu), tožnikov pravni interes za spremembo izpodbijanega upravnega akta prenehal s tem, ko je bila odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015, z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 061-22072015/2 z dne 25. 5. 2015, v celoti odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu. Ker je torej sporna odločba odpravljena (je ni), tožnik s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja (ga še izboljšati), sodišče pa o ustavitvi upravnega postopka ne more odločati. Po 65. členu ZUS-1 sme s sodbo odločiti o stvari le takrat, ko obenem odpravi izpodbijani upravni akt, zadeve pa ne vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

28. Ker je bila odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015 odpravljena, tožnik nima pravnega interesa niti za ugotovitveno sodbo, s katero sodišče ugotovi, da je upravni akt nezakonit (prvi odstavek 64. a člena ZUS-1). Iz navedene določbe izhaja, da je tudi v tem primeru predmet presoje še obstoječi upravni akt, ugotovitev nezakonitosti pa je potrebna, ker si tožnik zaradi nastalih okoliščin z izpodbojno tožbo iz 1. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in predlagano odpravo, ne more več izboljšati svojega položaja. Tudi sicer iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi za ugotovitev nezakonitosti, potem ko je bila odločba odpravljena, navajal poseben pravni interes, zato je sodišče tožbo v tem delu, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.

29. Sodišče je tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se nanaša na odločitev Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, opr. št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015, odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 061-22072015/2 z dne 25. 5. 2015 in postopke in ravnanja gradbene inšpektorice C.C., kmetijske inšpektorice Č.Č. ter gradbene inšpektorice D.D., zavrglo iz naslednjih razlogov:

30. Skladno s 66. členom ZUS-1 sme sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode ter določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Iz citiranega besedila torej izhaja, da je možno sprožiti upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, kadar gre za vrsto upravnega spora iz 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato ugotavljalo, ali je v obravnavni zadevi sploh možen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

31. Iz tožbe in odgovora z dne 24. 12. 2015 izhaja, da se tožnik ne sklicuje samo na nepravilnost oziroma nezakonitost postopka pred izdajo prej navedenih odločb, ampak navaja tudi, da vlaga tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljih svoboščin.

32. Sodišče tožniku pojasnjuje, da za tožbo zaradi varstva ustavnih pravic v tem primeru niso podane procesne predpostavke. Sodišče namreč ugotavlja, da naj bi se po tožnikovem mnenju poseg v človekove pravice zgodil kot posledica celotnega postopka pred izdajo in z samo izdajo citiranih odločb, (tako na prvi, kot drugi stopnji), zoper katere pa je možen redni upravni spor in je torej zagotovljeno drugo sodno varstvo. To možnost je tožnik tudi izkoristil s tem, ko je vložil tožbo za odpravo odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, opr. št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015 in odpravo odločbe Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 061-22072015/2 z dne 25. 5. 2015. Ker je torej v tem primeru predvideno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjene procesne predstavnike iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, posledično temu ni možen upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Pri presoji izpodbijanega akta Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015, pa je sodišče že pod točko I. izreka ugotovilo, da je bil zakonit, kar pomeni, da z njim tudi niso bile kršene tožnikove svoboščine ali pravice. V zvezi z vloženo tožbo zoper odločitev Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, št. 0611-289972014 z dne 7. 1. 2015 in odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 061-22072015/2 z dne 25. 5. 2015, pa je sodišče tožniku pojasnilo, zakaj za takšno tožbo nima pravnega interesa, sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS- 1, pa mu bo zagotovljeno po dokončnosti določitve v ponovljenem postopku odločanja.

33. Posledično zgoraj navedena ugotovitev pomeni tudi, da v zadevi niso obstajali pogoji za vložitev tožbe na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper uradne osebe, ki so vodile inšpekcijske postopke. Presoja zakonitosti upravnega akta na podlagi 2. člena ZUS-1, namreč podrazumeva tudi presojo zakonitosti in pravilnosti dejanj organov (tudi uradnih oseb, ki vodijo postopek), prav tako pa vložitev tožbe v tem delu ovira tudi določba 17. člena ZUS-1. 34. Iz tega razloga je sodišče moralo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, iz razloga 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči. K III. točki izreka:

35. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

36. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Iz istih razlogov lahko po tretjem odstavku istega člena ZUS-1, izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je v 1. točki izreka sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, Inšpekcijska pisarna Velenje, opr. št. 06122-2408/2014-29 z dne 24. 6. 2015, v ostalem delu pa tožnikovo tožbo zavrglo, je sodišče presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje predlagane začasne odredbe, zato jo je moralo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K IV. točki izreka:

37. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.