Jedro

Aktivno legitimiran za uveljavljanje odškodnine proti državi zaradi zaseženega avtomobila je njegov dejanski lastnik in ne tisti, na čigar ime je registrirano vozilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožniku na roke njegovega pooblaščenca A. H. tolarsko vrednost 50.000,00 DEM s pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da tožnik ni lastnik zaseženega avtomobila, marveč njegov pooblaščenec H. (v nadaljnjem besedilu pooblaščenec), ki je avto kupil, ga imel ves čas v posesti, plačal popravila in registracijo zanj, res pa je bil registriran na tožnika kot garancija za pooblaščenčev dolg tožniku. To je ugotovilo med drugim na podlagi skladnih izpovedb tožnika, njegovega pooblaščenca in sina slednjega.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker se je strinjalo z ugotovitvami prvostopnega sodišča in zavzelo stališče, da registracija vozila (prometno dovoljenje) na neko osebo dokazuje njegovo lastništvo le, če se ne dokaže nasprotno.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v zakonit postopek. Trdi, da "ni mogoče zavračati tožniku aktivne legitimacije za zahtevek, če pa je tisti, za katerega se trdi, da naj bi bil aktivno legitimiran, priznava, da avtomobil ni njegov, ampak tožnikov". Med njima je upniško-dolžniško razmerje, ki nima nobenega vpliva na dejansko in formalnopravno lastništvo. Če je avtomobil registriran na tožnikovo ime, potem je za usodo avtomobila aktivno legitimiran samo uradno registrirani lastnik.

Tožena stranka na vročeno ji revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi gre za odškodninski zahtevek, ki temelji na odškodninski terjatvi. Aktivno legitimiran v takšni pravdi je tisti, ki je oškodovan (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožeča stranka ni trdila, da ji je terjatev odstopil njen pooblaščenec. Nižji sodišči sta pravilno ravnali, ko sta ugotavljali, kdo je bil lastnik zaseženega avtomobila. Le lastnik avtomobila je bil lahko oškodovan, če je šlo za nezakonit zaseg.

Lastninska pravica na stvareh se pridobi na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Ta pa določa, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na premični stvari z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano revizijsko sodišče (razlog iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), prikazuje takšno stanje: pooblaščenec je sklenil kupno pogodbo za avtomobil, plačal kupnino, ga prevzel (usposobil za registracijo in ves čas uporabljal). Iz teh dejstev sledi sklep, da je postal lastnik avtomobila. Ko ga je tožnik ob pooblaščenčevem pristanku registriral na svoje ime kot zastavo za svojo terjatev nasproti pooblaščencu, to ne pomeni, da je lastninska pravica na avtomobilu prešla s pooblaščenca nanj. Ob tem je treba povedati, da revizijska trditev, da je pooblaščenec izjavil, da avtomobil ni njegov, ne drži, saj je zaslišan kot priča izpovedal, da je kupil avto in plačal kupnino, ga dal popraviti in ga ves čas uporabljal. Res je k temu pristavil, da "ne morem biti jaz lastnik avtomobila, če je registriran" na tožnika. Vendar je to laičen pogled na zadevo, na katerem tožnik ne more graditi svoje aktivne legitimacije. Sicer pa je tožnik sam, zaslišan kot stranka slikovito predstavil svoj položaj z izjavo, da je "lastnik na papirjih".

Iz takrat veljavnega Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do 11/91) sledi, da je vozilo registrirano na lastnika oziroma imetnika pravice razpolaganja z njim (četrti in peti odstavek 196. člena), iz česar nadalje sledi, da prometno dovoljenje izkazuje tudi njegovo lastništvo oziroma imetništvo. Prometno dovoljenje je javna listina (prvi odstavek 230. člena ZPP/77). Vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 230. člena ZPP/77). Ta dokaz pa se je toženi stranki posrečil. Tožnik torej ni lastnik avtomobila in tako ni on oškodovan in zato ni upravičen terjati odškodnine. Noben predpis ne določa, da bi bil v takšnih primerih "za usodo avtomobila aktivno legitimiran samo uradno registriran lastnik".

Uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).