Jedro

Tožnikove navedbe o preganjanju s strani talibanov kot edinem razlogu za zapustitev izvorne države niso neverjetne, kljub določenim nedoslednostim v opisu. Sodišče pritrjuje tožniku, da so očitane kontradiktornosti z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje manj pomembne glede na pomen razlikovanja med pomembnimi in nepomembnimi neskladji.

Če je bilo toženki kaj nejasnega v zvezi s predloženimi dokumenti, bi morala dati tožniku možnost, da jih pojasni, ne pa, da zaključi, da niso pomembni za njegov primer. Prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da je napačen sklep toženke, ki je ravnanje tožnika, ko ni prenehal s protesti, četudi so se zoper njega začele grožnje in so nanj streljali talibani, označilo kot nelogično ter kot ravnanje v nasprotju z ravnanjem človeka, ki je resnično ogrožen, in zato kot neverodostojno. Nikomur ne bi mogel biti priznan status mednarodne zaščite zaradi političnega prepričanja, če bi bilo edino logično ravnanje in znak resnične ogroženosti, da bi vsak prosilec prenehal s svojim ravnanjem, zaradi katerega je preganjan, takoj ko bi se dejanja preganjanja začela.

Nobena od okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, tudi hitrost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1, 2. odstavkom 23. člena ZMZ-1 in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode. Toženka ni upoštevala te določbe, kakor tudi ne tožnikovih navedb, da se boji vrnitve zaradi že izvršenega streljanja nanj s strani talibanov, zato je tudi preuranjeno ugotovila, da ni bil izpostavljen preganjanju in da mu ob vrnitvi ne grozi resna škoda.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-595/2016/19 (1312-06) z dne 30. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je bil v Afganistanu preganjan zaradi političnega razmišljanja, saj je bil proti talibanom. S prijatelji so ustanovili skupino (vodenje le-te je prevzel od brata), ki se je borila proti njim. Ko so talibani to izvedeli, so jih začeli napadati, enkrat je bil s prijateljem na tržnici in so začeli streljati ter so ubili prijatelja, drugič pa so nekje čez tri mesece nanj streljali med potjo v trgovino, potem se je skrival pri sosedu dve uri, šel nazaj domov za nekaj dni, po tistem pa je odšel k sorodniku, kjer se je cela družina odločila, da mora zapustiti državo, ker tam ni več varen. Tudi grozili so mu, kar je večkrat prijavil policiji, ki pa kljub obljubam o pomoči ni ničesar naredila.

2. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da je bil vodja skupine A., ne pa njegov brat, slednji ga je sicer spodbujal, v skupini so bili tudi starejši, vendar je bil on kot pobudnik vodja skupine. Organizirali so demonstracije proti talibanom, nekje od enkrat na teden do enkrat na mesec, odvisno od aktualnih dogodkov. Ozaveščali so ljudi o tem, kakšne težave imajo v državi zaradi talibanov. Ni bilo fizičnih kontaktov s talibani. Talibani so jim grozili po telefonu, pa tudi pisno. Po drugem napadu se je pogovoril z očetom, ki mu je rekel, da ga bodo naslednjič ubili, zaradi tega je šel k stricu v mesto Mazar Sharif, kjer je bil dva meseca, vseskozi se je skrival. Ni si upal oditi ven, ker imajo talibani povsod svoje ljudi.

3. Dalje toženka navaja, da je v postopku potrjena tožnikova istovetnost, ugotavlja pa, da pri tožnikovem navajanju razlogov zapustitve izvorne države prihaja do razhajanj, celo glede ključnih razlogov in da tožnikove navedbe zato niso verodostojne. Tako je neskladje glede: kdo je vodil skupino A. (ali tožnik ali njegov brat); ravnanja tožnika po drugem napadu s strani talibanov (ali je šel takoj domov ali se je najprej skrival pri sosedu); kdo mu je predlagal, da zapusti državo (ali oče ali stric); s kom je zapustil izvorno državo (z različnimi člani ožje družine); težav, ki so se jim pripetile na poti (ali so jih ali ne imeli); izjav, zakaj je zapustil izvorno državo (smrt očeta zaradi talibanov, kasneje pa pove, da je z njim zapustil izvorno državo); groženj, ki jih je prejemal tožnikov oče zaradi svojega dela s tujci (ker bi jih moral glede na tožnikove trditve prejemati ves čas). Toženka tudi ne verjame tožniku, da je vodil skupino A., saj so bili v skupini tudi študentje (tožnik pa je končal le osem razredov osnovne šole), tudi zato ne držijo navedbe tožnika, da so ljudje zaradi talibanov zdaj nepismeni in nazadnjaški, kakor tudi ne, da je tožnik kljub prejemanju groženj in streljanju nanj s strani talibanov še kar nadaljeval s protesti, takšno ravnanje je popolnoma v nasprotju z ravnanjem osebe, ki je resnično ogrožena in ni razumno dejanje. Toženka dvomi tudi v tožnikove navedbe, da so ga tudi po tem, ko je tožnik prenehal s protesti, talibani še naprej ogrožali, saj je s svojimi dejanji prenehal. Zato toženka tožnikovo zgodbo ocenjuje za očitno neprepričljivo in neresnično.

4. V nadaljevanju obrazložitve se toženka opredeli tudi do predložene tožnikove dokumentacije v postopku – iz dokumenta št. 1 (ki ni datiran) je razvidno, da je tožnik celo vabljen, naj se pridruži talibanom, izpovedoval pa je nasprotno, da so ga preganjali. Tudi dokazili št. 2 in 3 nista datirani, njuna vsebina ni skladna z glavo dokumentov (zakaj naj bi stric tožnika obveščal Ministrstvo za finance, o tem, kje se tožnik nahaja), iz teh dokumentov pa je tudi razvidno drugačno ime tožnikovega očeta); pri potrdilu št. 3 tudi manjka del teksta, pri obeh pa ni navedenih niti podatkov obtoženca niti pritoženca (prazne rubrike), zato potrdili nista popolni in ju ni mogoče povezati s tožnikom in njegovimi navedbami. Iz dokumenta št. 4, kjer so prstni odtisi, pa ni jasno, kaj želi tožnik s tem dokazati. Potrditve tožnikovih izjav, da je obstajala organizacija A., da so se izvajali protesti proti talibanom v A.? (tožnikovi vasi) ni mogoče najti niti v informacijah o izvorni državi, čeprav je toženka pregledala ogromno poročil. B.? (kjer je vas, kjer je tožnik prebival) je najbolj varna provinca na severu Afganistana, zato tožnikove navedbe glede stalne prisotnosti talibanov in ogroženosti s strani njih niso resnične. Tako tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti.

5. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav, ki jih je prečkal na svoji poti v EU (tožnik je prišel v Slovenijo v t.i. begunskem valu v času množičnih migracij po balkanski poti), v Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko so ga zavrnili na meji z Avstrijo, zato ni mogoče trditi, da je zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času. Glede na neskladne, malo verjetne in neprepričljive izjave tožnika toženka tudi šteje, da tožnik ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) niti ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, zaradi česar ne izpolnjuje pogoje za status begunca. Prav tako ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Varnostnih incidentov v Balkhu (226 od 1.1. do 31. 8. 2015) je sorazmerno malo v primerjavi z večino preostalih provinc, Balkh je ena najvarnejših provinc v državi, razmere v tej provinci ne kažejo, da bi bilo resno ogroženo življenje vsakega prebivalca te province. Zato toženka tudi ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

6. Tožnik vlaga tožbo iz tožbenih razlogov po prvi do tretji alineji 27. člena Zakona o sodiščih (ZUS-1). Toženi stranki očita, da njena ocena tožnikove neverodostojnosti ni pravilna. Tožnik navaja, da so določene razlike v izjavah posledica prevodov – v postopku sta prevajala dva različna prevajalca iz jezika farsi, ki ni tožnikov prvi jezik, oba tudi z različnim znanjem slovenščine, očitane kontradiktornosti pa so z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje nepomembne (tako odločba Vrhovnega sodišča I Up 155/2010). Tožnik pa je bil soočen v postopku le glede težav na poti in vodstva skupine Miroljubni, z drugimi kontradiktornostmi pa ne, v tem delu mu je kršena pravica do izjave (22. člen Ustave). Uradna oseba tožnika ni soočila z lastnoročno izjavo. Ponavljanje identičnih izjav bi pomenilo, da so izjave naučene in neresnične. Do napake pri prevodu je prišlo glede trditve, da naj bi bil tožnikov brat vodja skupine Miroljubni, kar je tožnik pojasnil pri osebnem razgovoru. Po drugem napadu talibanov je šel tožnik najprej domov, nato pa takoj k sosedu, kjer se je skrival. Pri podaji prošnje res ni navedel vseh podrobnosti, ker je predvideval, da bo na osebnem razgovoru dobil možnost bolj podrobno predstaviti razloge. Da mora zapustiti državo, se je odločila družina, tako je nepomembno, ali mu je to predlagal oče ali stric. Nikoli ni rekel, da je njegova družina ostala v Afganistanu. Do razlik glede razlogov prihaja med izjavo, podano pred policijo in lastnoročno izjavo, ki jo tožnik ni napisal in ne predstavlja njegovih razlogov, oče je bil živ, ko so skupaj zapustili Afganistan. Očetu so grozili prej, kar pa se je z ustanovitvijo skupine začelo stopnjevati. Če se sprejme argument, da bi bilo normalno, da bi z ravnanji prenehal takoj, ko so se grožnje začele, nobena oseba ne bi mogla uspešno uveljavljati preganjanja zaradi političnega prepričanja, saj je imela možnost prenehati s svojimi aktivnostmi. Tožnik res prihaja iz ene najvarnejših provinc v Afganistanu, kar pa ne pomeni, da je varna tudi zanj, poleg tega je bilo tam 226 incidentov, zato toženka nima podlage za zaključek, da v tej provinci ni incidentov, zaradi česar naj ne bi bil tožnik upravičen do podelitve statusa begunca. Tožnik je predložil dokumente, ki jih je pridobil tožnikov stric, v katerih je izkazana identiteta tožnika kot nečaka osebe, ki se je obrnila na ministrstvo, in potrjuje, da je bil tožnik napaden s strani talibanov, kar so potrdile tudi starešine in vodje vasi (s prstnimi odtisi). Če je bilo toženki z dokumenti nejasnih več stvari, bi morala dati tožniku možnost, da jih pojasni, ne pa, da zaključi, da niso pomembni za njegov primer. Ker ni mogel nobenega obdolženca poimensko imenovati, je ta rubrika na dokumentih ostala prazna. Pravil o pristojnosti posameznih organov ni moč presojati z vidika slovenskega prava. Glede ugotovitve toženke, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, tožnik opozarja, da je prišel v Slovenijo v okviru "begunskega vala", pri drugih prosilcih, ki so na enak način pripotovali v Evropo, to ni vplivalo na oceno njihove verodostojnosti. Tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca zaradi preganjanja iz političnih in verskih razlogov (ker se ne strinja s talibani), v primeru vrnitve pa se tožnik boji, da bo ubit, v tem smislu tudi zatrjuje resno škodo v smislu usmrtitve. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Postopek priznanja mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, vodi se na pobudo tožnika, ki mora tudi sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Tako bi moral sam navesti razloge za zapustitev izvorne države. Toženka je tožniku tudi dala možnost, da na osebnem razgovoru pove še karkoli, kar meni, da ni bil vprašan, ni naloga toženke, da vleče odgovore iz tožnika. Tožnik je sam predložil dokumente o izvorni državi, na katere se je glede varnostne situacije v izvorni državi naslonila toženka. Tožnik ni nikoli navajal, da bi bile varnostne razmere v provinci Balkh slabe.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožnik utemeljeval na podlagi preganjanja s strani talibanov, po oceni toženke pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status begunca) in tudi ne po 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status subsidiarne zaščite), saj je tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države ocenila kot neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne. Ugotovila je, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru, naredila je tudi zaključek, da tožnik svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, prav tako pa je kot pravno nerelevantne v tem postopku ocenila s strani tožnika predložene listine.

10. Po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Le-ta namreč določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11. Po presoji sodišča je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države in ki so tudi podprte s predloženimi dokumenti, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Njegove navedbe o preganjanju s strani talibanov kot edinem razlogu za zapustitev izvorne države zato niso neverjetne, kljub določenim nedoslednostim v opisu. Sodišče pritrjuje tožniku, da so očitane kontradiktornosti z vidika vsebinskega obravnavanja prošnje manj pomembne glede na pomen razlikovanja med pomembnimi in nepomembnimi neskladji (odločba Vrhovnega sodišča I Up 155/2010 z dne 20. 5. 2010). Gre za manj pomembne neskladnosti, ali se je na predlog strica ali očeta odločil zapustiti državo, s kom je zapustil izvorno državo, ali je imel težave na poti iz izvorne države, še posebej v luči potrditve tožnikovih navedb o preganjanju s strani talibanov s predloženimi dokumenti št. 1 do 4 iz upravnega spisa, glede katerih je toženka ugotovila, da so sicer pristni, kot je razvidno iz upravnega spisa.

12. Sodišče ugotavlja, da ne drži navedba toženke, da iz dokumenta št. 1 izhaja (v nasprotju s tožnikovimi trditvami o preganjanju) zgolj to, da so ga talibani vabili v svoje vrste. Iz navedenega dokumenta je razvidno tudi to, da je bilo tožniku, ki je v tem dokumentu poimenovan z imenom, dano opozorilo – poziv k priključitvi k talibanom, če pa bo to ignoriral, je v nevarnosti njegovo življenje in življenje vseh njegovih družinskih članov. Navedeno je skladno z navedbami tožnika, da so mu talibani grozili tudi pisno. Dokumenta št. 2 in 3 sta resda naslovljena na Ministrstvo za finance, vendar se sodišče strinja s tožnikom, da toženka ne more ugotavljati nepristojnosti tega organa za obravnavano zadevo z vidika slovenskega prava, da pa bi imel Afganistan enako ureditev pristojnosti posameznih ministrstev kot Slovenija, pa toženka, na kateri je sicer v zvezi s tem dokazno breme, ni izkazala. Iz dokumenta št. 2 je razvidno, da stric tožnika zaproša starešine vasi, vodjo vasi ter vodjo mošeje, da potrdijo navedbe, da je tožnik preživel napad talibanov, iz dokumenta št. 3 (kljub temu, da ni podan v celoti) pa je razvidno, da je stric tožnika potrdil navedbe tožnika, da so nanj dvakrat streljali talibani ter da je zato z družino (vključno z očetom) zapustil Afganistan. Tožnik je v obeh navedenih dokumentih imenovan poimensko (in kot nečak prijavitelja), zato sodišče drugače kot toženka sledi tožniku, da se ta dokumenta nanašata nanj, kljub temu, da v dokumentih št. 2 in 3 nista izpolnjeni rubriki o tožniku oz. pritožniku. Sodišče tudi sledi tožniku, da ker ni mogel nobenega obdolženca poimensko imenovati, je tudi ta rubrika na dokumentih ostala prazna. Sodišče opozarja tudi na serijsko številko prošnje dokumenta št. 2, in sicer ..., ki se ponovi v dokumentu št. 4, kjer se nahajajo prstni odtisi, med drugim tudi vodje vasi in vodje mošeje, s čimer je torej s strani vaških veljakov (na način potrditve s prstnimi odtisi) potrjena realnost situacije, kot jo zatrjuje tožnik in kot jo je v dokumentu št. 2 opisal stric tožnika, torej o tem, da je tožnik preživel napad s strani talibanov, ki so ga hoteli ubiti. Tako ne morejo biti zakoniti dokazni sklepi toženke o nepomembnosti navedenih dokumentov za zadevni postopek. Sodišče se sicer tudi strinja s tožnikom, da če je bilo toženki kaj nejasnega v zvezi s predloženimi dokumenti, bi morala dati tožniku možnost, da jih pojasni, ne pa, da zaključi, da niso pomembni za njegov primer. Prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da je napačen sklep toženke, ki je ravnanje tožnika, ko ni prenehal s protesti, četudi so se zoper njega začele grožnje in so nanj streljali talibani, označilo kot nelogično ter kot ravnanje v nasprotju z ravnanjem človeka, ki je resnično ogrožen, in zato kot neverodostojno. Nikomur ne bi mogel biti priznan status mednarodne zaščite zaradi političnega prepričanja, če bi bilo edino logično ravnanje in znak resnične ogroženosti, da bi vsak prosilec prenehal s svojim ravnanjem, zaradi katerega je preganjan, takoj ko bi se dejanja preganjanja začela.

13. Tožnikovim navedenim in dovolj podrobno opisanim preganjanjem s strani talibanov v izvorni državi, potrjenim tudi z navedenimi dokumenti št. 1 do 4, pa po presoji sodišča tudi ni mogoče odreči objektivne oziroma zunanje konsistentnosti, glede na številne relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih, za katera sama toženka navaja, da jih je skrbno preučila in upoštevala, in iz katerih so razvidni varnostni incidenti, tudi v tožnikovi provinci Balkh, povzročeni s strani talibanov, toženka pa kljub temu preveč poenostavljeno zaključuje, ker je tožnikova provinca Balkh ena najvarnejših v Afganistanu (kljub ugotovljenim 226 varnostnim incidentom v 8 mesecih leta 2015), ob vrnitvi v Afganistan tožniku ne grozi resna škoda, čemur sodišče glede na navedeno ne more slediti.

14. Kar pa zadeva dejstvo, da toženka tožnikovo zamudo pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito šteje kot eno izmed podlag za zavrnitev njegove prošnje, češ da ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v RS, kakor hitro je bilo to mogoče, pa sodišče izpostavlja v tej zvezi sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je že v sklepu št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (pod tč. 9 obrazložitve) pojasnilo, da 3. odstavek 21. člena ZMZ-1 sicer res določa, da upravni organ pri presoji obstoja oziroma resničnosti dejstev, na katerih prosilec temelji prošnjo za mednarodno zaščito, če prosilec svojih trditev ne more potrditi z drugimi dokazi, med drugim upošteva tudi dejstvo, ali je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil v najkrajšem možnem času. Vendar pa nobena od okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, tudi hitrost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje. To pa pomeni, da če toženka oceni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro bi bilo to mogoče, je to le ena izmed dejanskih okoliščin za celovitejšo oceno dokazne vrednosti prosilčevih izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

15. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1, 2. odstavkom 23. člena ZMZ-1 in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode. Toženka ni upoštevala te določbe, kakor tudi ne tožnikovih navedb, da se boji vrnitve zaradi že izvršenega streljanja nanj s strani talibanov, zato je tudi preuranjeno ugotovila, da ni bil izpostavljen preganjanju in da mu ob vrnitvi ne grozi resna škoda.

16. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno presodila dokaze in ugotovila dejstva v nasprotju s podatki spisa, kot tudi nepravilno uporabila materialno pravo (1. - 3, 8., in 9. alinejo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1), ker na podlagi dejstev in dokazov, podanih v postopku, ter ob upoštevanju splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi ni izvedla zakonite ocene, ali bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, in je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Toženka bo morala v ponovljenem postopku upoštevati dokumente št. 1 do 4 v upravnem spisu in na podlagi navedenega presoditi, ali pri tožniku obstajajo pogoji za podelitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

17. Tožnik v tožbi ni predlagal svojega zaslišanja (tako niti smiselno ni predlagal oprave glavne obravnave v zadevi) in je v tožbenem zahtevku izrecno predlagal samo to, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, tako da ni niti smiselno predlagal odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije (5. odstavek 65. člena ZUS-1). Zato bi sodišče v takem primeru nedopustno preseglo tožbeni zahtevek (357. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1), kolikor bi odločilo v sporu polne jurisdikcije. Prav tako tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi mu nov postopek pred toženko kot pristojnim upravnim organom prizadel težko popravljivo škodo. Sodišče pa glavne obravnave ni opravilo, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)

18. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že na podlagi 4., 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne presoje dokazov ter zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), se do preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo in ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi s tem, da tožnik ni napisal lastnoročno napisane prošnje, ki tudi po vsebini ni tožnikova, tj. poizvedbe pri toženki, katere osebe so na isti dan kot tožnik podale namero v Centru za tujce; primerjave omenjenih izjav, iz katerih bo razvidno, da so vse napisane z isto pisavo; po potrebi postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bo opravil primerjavo tožnikove pisave s pisavo na lastnoročni izjavi, ki jo toženka pripisuje tožniku, pač pa se bo do njih opredelila tožena stranka, ko bo v obravnavani zadevi ponovno odločala (4. odstavek 64. člena ZUS-1).