Jedro

Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-63/2025/15 (1222-05) z dne 4. 11. 2025. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v navedenem roku, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo toženki, da sta podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Tudi po presoji sodišča zatrjevanih groženj tožnikovih stricev zaradi lastništva nepremičnine (ki jo je podedoval tožnikov oče od tožnikovega dedka) ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1,1 prav tako njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.2 Kot nesporno je ugotovilo tudi, da tožnik zatrjevanih groženj in napadov ni prijavil policiji, zato po presoji sodišča zgolj s trditvijo, da ne bi dobil zaščite policije, ni dokazal, da ga država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali mu nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Presodilo je, da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker so Amazigi, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. V zvezi z drugim razlogom za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, je sodišče presodilo, da tožnik tega stališča konkretizirano ne izpodbija.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi kršitev pravil postopka in zmotne uporabe prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Ponovno poudarja, da njegova izvorna država zanj ni varna, saj mu zaradi resnih družinskih sporov v primeru vrnitve preti resna nevarnost za njegovo življenje, izvorna država pa ga ne bo zaščitila, ker je etnično Amazig. V zvezi s tem se sklicuje na v tožbi priložen članek, iz katerega naj bi izhajalo, da je pritožnikova etnična skupina še vedno predmet pritiskov in posebnega obravnavanja ter da ni enakovredno vključena v družbo, kar ne vodi v zaupanje, da bo policija preganjala in preiskovala notranje spore znotraj tožnikove etnične skupine ali celo družine. Ne strinja se s presojo sodišča, da njegovi opisi dogodkov ne ustrezajo definiciji preganjanja. Glede neskladij v njegovih izjavah pojasnjuje, da niso taka, da bi ga lahko označili za nekredibilnega, saj gre za manjše razlike, ki so logične glede na stresno situacijo, v kateri se je znašel ter da je že dolgo na begu. Sodišču očita, da ni pojasnilo, zakaj mu ne verjame oziroma zakaj naj njegovo pričanje ne bi bilo kredibilno, zato naj bi dejansko stanje v tem delu napačno ugotovilo. Prav tako naj se sodišče ne bi zadostno opredelilo do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Sodišču prve stopnje očita še, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da pripadnost družini šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 252/2016.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.

7.Poleg tega so pritožbene navedbe, da manjše razlike v pritožnikovih izjavah niso taka neskladja, ki bi utemeljevala njegovo nekredibilnost, da sodišče ni pojasnilo, zakaj mu ne verjame oziroma zakaj naj njegovo pričanje ne bi bilo kredibilno (ob nespornem dejstvu, da je na glavni obravnavi izjavil, da ne želi biti zaslišan), da se sodišče ni zadostno opredelilo do nevarnosti, ki bi mu grozila v primeru vrnitve v izvorno državo, nejasne in nekonkretizirane oziroma iz njih ni razvidno, na katero stališče sodišča prve stopnje se nanašajo, zato se Vrhovno sodišče do njih ni moglo opredeliti.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb, da pripadnost družini šteje kot pripadnost določeni družbeni skupini. S tem ko je sodišče presodilo, da njegovih navedb o grožnjah stricev zaradi zemljiškega spora ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, in to presojo obrazložilo, je po vsebini tudi zavrnilo njegovo tožbeno zatrjevanje, da mu grozi preganjanje zaradi pripadnosti družini kot določeni družbeni skupini. Poleg tega sodišče zatrjevanih groženj stricev niti ni štelo za dokazanih. Tudi sicer pa se pritožnik v zvezi s tem očitkom neutemeljeno sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča I U 252/2016 z dne 16. 3. 2016, saj se povzeto stališče3 v tej zadevi nanaša na drugačen primer (ugotovljeno je bilo, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem druge družine zaradi (etnične) pripadnosti določenemu plemenu).

9.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

10.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.