Jedro

Tožnik kot polovični solastnik predmetne nepremičnine uporablja v skladu z dogovorom. Dokler jih tako uporablja, pa njegova morebitna terjatev (zaradi povračila vlaganj v njih) ne more zapasti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.6.2013: zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik ID solastnik nepremičnin parc. št. 1013/1 k.o. X, 1013/3 k.o. X in parc. št. 1010 k.o. X. do deleža ¾, toženec P. D. pa solastnik istih nepremičnin do ¼, ter da je dolžan toženec pri svojem polovičnem solastnem deležu tožniku izročiti za vknjižbo lastninske pravice na omenjenih nepremičninah primerno listino, tako da tožnik postane njihov solastnik do ¾ celote, v roku 15 dni, sicer bo tako listino nadomestila sodba (I. točka izreka), zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžan toženec tožniku plačati znesek 52.873,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.5.2012 dalje do plačila (II. točka izreka), naložilo tožniku plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 2.232,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). V konkretnem primeru naj bi bila odločilna pravna narava zapisnika pravdnih strank z dne 21.10.1984. Sodišče prve stopnje naj bi glede tega zapisnika materialnopravno zmotno zaključilo, da ta predstavlja pravni posel pravdnih strank o načinu dejanske razdelitve predmetnih solastnih nepremičnin. Nesporno naj bi bilo, da zemljiškoknjižno stanje predmetnih nepremičnin ustreza polovičnemu solastniškemu deležu. Vendar pa ta delež upoštevajoč omenjeni zapisnik ni merodajen (resničen). Pritožnik poudarja, da je potrebno zapisnik šteti za dogovor o skupni gradnji. Na podlagi zapisnika sta si pravdni stranki stavbo, ki stoji na predmetnih nepremičninah, v naravi razdelili glede na etaže. Upoštevajoč vse tožnikove navedbe in tudi dejstvo, na kakšen način sta si pravdni stranki predmetno stavbo razdelili v naravi, je moč utemeljeno zaključiti, da mu je na podlagi načela povezanosti zemljišč in objekta pripadel solastniški delež predmetnih nepremičnin v vtoževanem obsegu. Nesporno naj bi bilo, da je tožnik v zatrjevanem obsegu predmetne nepremičnine tudi uporabljal in jih imel v posesti. Ta njegova posest je bila dobroverna in lastniška, zaradi česar so izpolnjeni tudi pogoji za priposestvovanje predmetnih nepremičnin v vtoževanem obsegu. V prid njegovim trditvam govori tudi dejstvo, da toženec takšni trditvi nikoli ni oporekal, razen po zadnjem kregu pravdnih strank, kot je to tožnik obrazložil v vlogi z dne 6.5.2013. Opozarja, da njegove trditve o neoporekanju načina navedene uporabe (in temu ustrezni posesti) niso bile argumentirano prerekane, zaradi česar jih je potrebno šteti za priznane. Poudarja, da je potrebno omenjeni zapisnik šteti kot dogovor o skupni gradnji, ki je bil kasneje spremenjen s postavitvijo valjanca. Vse navedeno naj bi bilo pravno veljavno na podlagi teorije o realizaciji iz 58. člena OZ. Napačen naj bi bil tudi zaključek sodišča, da predmetnega zapisnika in njegove kasnejše novacije ne gre šteti za dogovor o skupni gradnji iz razloga, ker je stavba ob sklenitvi dogovora že bila zgrajena. Sodišče naj bi v celoti prezrlo dejstvo, zakaj sta bila zapisnik in kasnejša novacija sploh sklenjena. V nadaljevanju poudarja, da je zaradi njegovih vlaganj nastala nova stvar oziroma da se je spremenila identiteta stavbe. Tožnik je v celoti financiral tudi izgradnjo strehe, v zvezi s čimer pa sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka in je dejansko stanje v tej smeri ostalo napačno ugotovljeno. Navedeno naj bi v celoti veljalo tudi glede preostalih tožnikovih navedb, na katere se v celoti sklicuje in jih povzema v skladu z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka. Tožnik je zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov ustrezno grajal procesne kršitve, ki jih je sodišče storilo pri odločanju v predmetni zadevi. Prav tako sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v smeri razjasnitve okoliščin glede prispevanja kupnine za nakup samih predmetnih nepremičnin. To bi moralo sodišče upoštevati tudi iz razloga povezanosti zemljišča in objekta. V prid utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da je tožnik s svojimi vlaganji v bistveno večjem obsegu prispeval k izgradnji predmetnih nepremičnin. V nadaljevanju se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1054/2009 z dne 16.6.2009. Navaja, da toženec vse do krega, ki ga je tožnik v svojih vlogah podrobno opisal, nikoli ni nasprotoval dejanskemu izvrševanju dogovora pravdnih strank oziroma to ni bilo prerekano. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek obravnavati tudi na podlagi določb 23. do 26. člena ZTLR, saj je tožnik podal vso pravno relevantno podlago. Ker se do tega sodišče ni opredelilo, se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. V potrditev svojih navedb je predlagal tudi izvedenca ustrezne stroke, ki jih lahko potrdil, a zaradi neizpeljanega dokaznega postopka sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Opozarja tudi, da iz stanja spisa ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge zavrnilo argumentirano in iz utemeljenih razlogov. Sodišče bi moralo drugače presojati tudi podrejeni tožbeni zahtevek. V zvezi s tem poudarja, da je njegova terjatev že zapadla, in sicer ob zadnjem kregu pravdnih strank. Tožnik namreč nima v posesti predmetnih nepremičnin v vtoževanem obsegu. Sodišče se ni opredelilo do bistveno višjega denarnega in nedenarnega vložka v obliki vlaganj v predmetno nepremičnino s strani tožnika in njegovih družinskih članov. Zgolj samoiniciativno naj bi zaključilo, da je tožnik denarna sredstva do prihoda žene z otrokom v Slovenijo nakazoval v Bosno, kjer sta ta dva živela. Brez ustrezne podlage je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je bil finančni vložek pravdnih strank v predmetne nepremičnine enakovreden. Za tak zaključek ne obstoji nobena pravna ne dejanska podlaga. Nadalje naj bi napačno presojalo tudi pravno podlago. Izpodbijana sodba naj bi bila nezakonita tudi iz razloga, ker je v nasprotju s stanjem spisa, saj sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo v smeri vseh tožnikovih navedb.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi same vsebine zapisnika pravdnih strank z dne 21.10.1984, njunega kasnejšega ravnanja kot izpovedb, ki sta jih podali v tem postopku, pravilno zaključilo, da sta imeli ti dve s predmetnim dogovorom namen v naravi razdeliti svoje nepremičnine (hišo). Hkrati je prepričljivo obrazložilo, zakaj (1) v zapisniku obseženega dogovora ni moč šteti ne za dogovor o skupni gradnji ne za dogovor o tem, da gre tožniku (kot ta to neprepričljivo zatrjuje) v skladu z njim večji solastninski delež na nepremičninah. Da ne more iti za dogovor o skupni gradnji izhaja že iz same okoliščine, da je bil dogovor sklenjen po tistem, ko je bila stavba že zgrajena (2). Sam tožnik je ob zaslišanju na naroku dne 17.6.2013 jasno povedal, da sta si želela s tožencem, ker skupno življenje (bivanje) ni bilo več možno, „zgolj“ razdeliti uporabo hiše. Prav nič ni omenjal obstoja različnih deležev oziroma njihove spremembe, niti česarkoli v zvezi s skupno gradnjo. Pritožbeno vztrajanje, da naj bi že sama razdelitev stavbe (oziroma njene uporabe) kazala na to, da naj bi tožniku pripadal večji solastniški delež in v zvezi s tem sklicevanje na načelo povezanosti objekta in zemljišča, je ne samo pravno napačno, ampak tudi v popolnem nasprotju s samo tožnikovo izpovedbo dano v predmetni pravdi. Slednji je izrecno povedal, da je sam štel, da naj bi bila vrednost tistega, kar je vsak od njiju s tožencem po dogovoru dobil, enaka. Že iz samega dogovora (zapisnika) z dne 21.10.1984 pa izhaja tudi, da naj bi „ohranila“ vsak polovični delež na zemljišču (medtem ko naj bi pot ostala skupna). V skladu s tem sta v nadaljevanju nepremičnine tudi uporabljala (uživala). Podana (izkazana) ni torej prav nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da gre tožniku v skladu z omenjenim dogovorom višji delež. Prav nasprotno. Vse predhodno omenjene okoliščine (na, katere se sklicuje že sodišče prve stopnje) nedvoumno kažejo na to, da sta pravdni stranki izhajali iz enakosti solastnih deležev.

6. Samo po sebi neutemeljeno (pa tudi sicer povsem pavšalno) je pritožbeno sklicevanje, da naj bi tožnik višji delež priposestvoval. Dogovor z dne 21.10.1984, katerega namen je bil razdeliti nepremičnino (oziroma njeno uporabo) v naravi, ni mogel biti podlaga za takšno priposestvovanje (in sicer kot morebiten razlog za tožnikovo dobrovernost) (3), prav tako takšnega zaključka ne dopušča niti sam način uporabe (posesti) nepremičnine, ki sta jo pravdni stranki (kot solastnika) na njegovi podlagi v nadaljevanju izvajali. Zato je povsem brezpredmetno pritožbeno poudarjanje, da naj bi tožnikove trditve o načinu njegove uporabe (posesti) ostale neprerekane. Ker dogovora izhajajočega iz omenjenega zapisnika ni moč šteti za dogovor o skupni gradnji, je napačno tudi sklicevanje na teorijo o realizaciji (58. člen OZ). Enako velja glede zatrjevanja, da naj bi zaradi tožnikovih vlaganj nastala nova stvar oziroma da naj bi se spremenila identiteta stavbe. Ob tem, da niti ni jasno (konkretno) obrazloženo, zakaj naj bi se ta identiteta točno spremenila, je bistveno bolj pomembno to, da zatrjevana vlaganja (kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje) v nobenem primeru niso mogla privesti do spremembe solastnih deležev. Glede vlaganj (prispevkov) obeh pravdnih strank do trenutka sklenitve dogovora dne 21.10.1984 je (v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) že sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so bile vse v zvezi s tem relevantne okoliščine v okviru le-tega (oziroma da je bila volja obeh skleniti prav tak dogovor) nedvomno že upoštevane (4). In ker v okviru omenjenega dogovora stranki nista ugotovili, da bi šel tožniku (zaradi morebitnega večjega prispevka) višji solastninski delež, je sedanje sklicevanje na večji vložek (prispevek) pred tem datumom neprepričljivo. Prav tako je v okviru 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj tožniku večji solastninski delež ne gre zaradi vlaganj po sklenitvi tega dogovora. Tožnik je namreč vlagal v tisti del solastne nepremičnine, ki ga je bil v skladu z omenjenim dogovorom upravičen uporabljati (in ga še uporablja). Takšna vlaganja pa ga kot solastnika seveda ne opravičujejo do pridobitve višjega solastnega deleža na nepremičnini. Iz omenjenih razlogov je nebistveno tudi navajanje, da naj bi tožnik v celoti financiral izgradnjo strehe. Zato sodišču prve stopnje v tej smeri tudi ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov (enako velja glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov zaradi razjasnitve okoliščine prispevanja kupnine za nepremičnine). Takšni predlagani dokazi so bili z ozirom na neutemeljenost trditev (samih po sebi) več kot očitno nepotrebni.

7. Navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do preostalih tožnikovih navedb, na katere se (sicer) sklicuje, a jih zaradi upoštevanja načel ekonomičnosti in smotrnosti postopka (podvajanja) konkretno ne navaja, ni upoštevno. Pritožba je namreč samostojen procesen akt (5), zaradi česar omenjeno neopredeljeno sklicevanje na navedbe podane v postopku na prvi stopnji ne zadostuje (upravičevanje takšnega postopanja z omenjenima procesnima načeloma pa kaže na njuno povsem napačno razumevanje). Podobno pavšalno in posledično neupoštevno je nadalje navajanje, da naj bi tožnik podal vso pravno relevantno podlago v zvezi s pridobitnimi načini opredeljenimi v členih od 23 – 26 ZTLR, do česar se sodišče prve stopnje (po njegovem mnenju neupravičeno) ni opredelilo. V zvezi s tem očitkom gre poudariti, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh ustrezno konkretiziranih navedb pravdnih strank, ki so bile za odločitev pravno-relevantne. Pavšalno sklicevanje na določen pridobitni način (ali celo zgolj na člen, ki ga ureja) pa v ta okvir nikakor ne sodi (6). Trditve, ki jih je tožnik v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem podal, tudi sicer že na prvi pogled nimajo ničesar opraviti s pridobitnimi načini opredeljenimi v prej omenjenih členih ZTLR. Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje zaradi neizvedenih dokazov dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno (7)oziroma da v zvezi s tem ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi potrdil tožbene navedbe (8).

8. Sodišče je povsem utemeljeno in z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Tožnik kot njihov polovični solastnik predmetne nepremičnine uporablja v skladu z dogovorom z dne 21.10.1984. Dokler jih tako uporablja, pa njegova morebitna terjatev (zaradi povračila vlaganj v njih) ne more zapasti (9) In točno to (ko se je „branil“ ugovora zastaranja) je v tožbi (glej točko V) in v pripravljalni vlogi z dne 29.3.2013 (glej točko VIII) zatrjeval celo sam (ustrezno sklicujoč se na določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ). Pritožbeno navajanje, da naj bi njegova terjatev zapadla že ob zadnjem kregu pravdnih strank, pa je ne samo v nasprotju z njegovimi lastnimi (prej omenjenimi) trditvami in pravno zmotno (nejasno), ampak tudi novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Vse to je seveda samo druga plat prvo navedenega zaključka.

(2) Dogovor o skupni gradnji mora obsegati tako dogovor o gradnji kot tudi (in predvsem) dogovor o nastanku solastnine. O tem, da naj bi imeli pravdni stranki z dogovorom z dne 21.10.1984 (ali pa katero kasnejšo „novacijo“) na predmetnih nepremičninah namen spreminjati višino svojih solastniških deležev, ni ne duha in ne sluha.

(3) Iz njegove vsebine (kot je bilo poudarjeno) ni razvidno, zakaj bi tožnik lahko upravičeno sklepal, da mu gre višji delež.

(4) V tej zvezi tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje brez ustrezne podlage v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da naj bi bil finančni vložek obeh pravdnih strank k nakupu zemljišča in gradnji hiše enakovreden. Z vsako od svojih ugotovitev je podalo konkretne razloge. Poleg tega sploh ni zaključilo, da naj bi bil finančni vložek obeh pravdnih strank enakovreden. Zaključilo je le (in to povsem pravilno), da je glede na dogovor z dne 21.10.1984 (v katerem naj bi stranki upoštevali vse relevantne okoliščine in ki naj bi bil - prav tak, kot je bil sklenjen - odraz njune pogodbene volje) pravzaprav nepomembno, v kakšnem obsegu naj bi k nakupu zemljišča in gradnji hiše prispeval toženec. Da ti zaključki v zvezi s pogodbeno voljo strank (ki naj bi jo odražala vsebina omenjenega dogovora), ne držijo, pa pritožnik ne zatrjuje. Pritožbenemu navajanju, da za zaključke sodišča ne obstaja (ne pravna ne dejanska) podlaga, tako ni moč slediti.

(5) Vložen v okviru samostojnega dela pravdnega postopka.

(6) Pritožbena trditev, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, je zato neutemeljena (sklicevanje na sklep VSM I Cp054/2009 z dne 16.6.2009 pa brez pomena). Zaradi njenega (opisanega) pavšalnega sklicevanja bi bilo to moč kvečjemu ugotoviti za samo pritožbo. V očitno protislovje (nelogičnost) pa tožnik zapade s pritožbeno trditvijo, da naj bi bila izpodbijana sodba, ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo v smeri vseh njegovih navedb, v nasprotju s „stanjem spisa“.

(7) Pri čemer ni pojasnjeno, katero dejansko stanje „konkretno“ ni bilo pravilno ugotovljeno.

(8) Tudi glede tega ni pojasnjeno, ne za kakšnega izvedenca naj bi šlo in ne katere tožbene navedbe točno naj bi „potrdil“.

(9) Dokler namreč uporablja nepremičnino, v katero naj bi vlagal, ni v nobenem pogledu prikrajšan, toženec pa kakorkoli obogaten (ta okoliščina je tudi sicer nepojasnjena), zaradi česar o obstoju zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve ni moč govoriti.