Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker dedinja zatrjuje stvarno pravico na premičnini, bo to lahko uveljavljala tudi pozneje.
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo obseg premoženja med drugim pod točko A 1a osebnega avtomobila znamke Alfa Romeo, podrobneje specificiranega v izreku in določilo vrednost zapuščine dediča. Pod točko B izreka je razglasilo za dediča mater in očeta zapustnika, vsakega do 1/2. Hkrati ju je napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, določene premičnine (točka 5A izreka) sodijo v zapuščino oziroma so bile last zapustnika. Proti temu sklepu vlaga pritožbo zapustnikova razvezana žena J. Š. N.. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo napadaneg sklepa. Sodišče je ugotovilo, da v zapuščino spada tudi osebni avtomobil Alfa Romeo, tip Alfa 164. Pritožnica navaja, da osebni avtomobil ni bil izključna last zapustnika, temveč do polovica njena last. Posodila je polovico denarnih sredstev za nakup tega avtomobila O tem obstaja pisni dokument, ki bo predložen, ko bo pritožnica dobil ključ od sefa. To je pritožnica navajala tudi v izjavi sodišču z dne 19.5.1998, ki je sodišče ni upoštevalo. Pritožnica je v izjavi navedla, da večina predmetov, navedenih v zapisniku o zapuščinski obravnavi, ni last zapustnika. S tem je mislila tudi osebni avtomobil Alfa Romeo. Na vročeno pritožbo dediča nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba smiselno očita sodišču absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko trdi, da je med postopkom nekaj navajala, kar sodišče v sklepu povzema drugače. Gre za njeno izjavo z dne 19.5.1998 (list . št. 13) in ugotovitve sodišča o tem, kaj je J. Š. N. zatrjevala kot svoje. V spisu je dopis sodišča pritožnici (list št. 9), v katerem sodišču pošilja kopijo zapisnika in poziva pritožnico, da navede, za katere od stvari priznava, da so last zapustnika, oziroma se izjavi o izjavah obeh dedičev. Napisalo je tudi, da če izjave ne bo podala, bo sodišče štelo, da se ne strinja in bosta dediča napotena na pravdo. Nato je v izjavi pritožnica zapisala, da ne držijo trditve, ki sta ji dediča podala na drugi strani zapisnika o zapuščinski obravnavi. Priznala je izključno last pokojnega na čeladi in ledvenem pasu. Nato je sodišče prve stopnje v obrazloženem sklepu zapisalo, da je napotilo dediča na pravdo v zvezi s premičninami oziroma premoženjem, opisanem v točki 5, da pa ni sporno lastništvo le za čelado z motorjem in ledvični pas. Tako je sodišče prve stopnje korektno povzelo dano izjavo pritožnice, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. Sklep pa je tudi pravilen vsebinsko oziroma materialno pravno. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni bilo treba prekinjati zapuščinskega postopka (210. - 212. člen ZD, Zakon o dedovanju, Ur. list SRS št. 15/76). Med strankami ni spora o tem, da pritožnica ni dedinja. Dediča sta navedla (smiselno pa to priznava pritožnica, ko trdi, da je zapustniku posodila denar, da je avto kupil), da je sporno vozilo bilo v trenutku smrti zapustnika njegova last. V pritožbi pa pritožnica trdi, da je posodila pokojnemu polovico denarja za to vozilo in na podlagi tega uveljavlja lastninsko pravico do 1/2. V trenutku izdaje sklepa je sodišče odločalo na podlagi ugotovljenih dejstev, pritožnici pa ni uspelo med postopkom nesporno dokazati, da bi bila solastnica spornega vozila. Zato je sklep pravilen, da sporno vozilo spada v zapuščino. Treba pa je pojasniti pritožnici, da sklep o dedovanju njene zatrjevane pravice kot tretje osebe nasproti dedičem, ki kot univerzalni nasledniki odgovarjajo kot zapustnik, ne prekludira. Svoje pravice bo pritožnica lahko uveljavljala v pravdi tudi izven tega postopka, saj zatrjuje stvarno pravico na premičnini. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (380. člen ZPP).