Jedro

V tem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V kolikor je odpovedni razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ekonomski razlog - nedoseganje plana v poslovalnici), obstajal ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je taka odpoved zakonita glede na določbo 1. točke prvega odstavka 88. člena ZDR. Samo dejstvo, da je tožena stranka na novo zaposlovala ali nadomeščala odsotne delavce, ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Odpoved bi bila nezakonita, če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z novim redno zaposlenim delavcem nadomestila delo tožnika oziroma, da je imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika na razpolago drugo ustrezno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo stranko in toženo stranko dne 22. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi ter ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko še v veljavi in je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji povrniti plačo oziroma nadomestilo plače in sicer od odpovedi dalje do vrnitve nazaj na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih neto mesečnih plač, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 619,15 EUR v roku 8 dni po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi ter po potrebi vrne zadevo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni dokazala obstoja ekonomskega razloga ter da si je prizadevala, da obide določbe ZDR o ponudbi nadomestne zaposlitve odpuščenim delavcem. Tak zaključek je sprejelo na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožena stranka v poslovalnici A. zaposlovala nove delavce, tudi po tem, ko je odpovedala delovno razmerje tožeči stranki, da se promet v predmetni poslovalnici ni zmanjšal in da razpisuje nova delovna mesta samo za določen čas. Po stališču sodišča prve stopnje, bi glede na pravilo o dokaznem bremenu morala tožena stranka zatrjevan ekonomski razlog prepričljiveje utemeljiti in predložiti dokaz o nespremenjenem številu zaposlenih v predmetni poslovalnici. Sodišče je dokazne zaključke napravilo na podlagi povzemanja izpovedi prič in listinskih dokazov, ki pa je bilo pomanjkljivo in zmotno, dokazna ocena izpovedi je napačna, odločilnih dejstev pa se ne da preizkusiti oziroma so napačno ugotovljena. Sodišče izpovedi tožeče stranke ni povzelo, niti je ni dokazno ocenilo, če bi to storilo, dejstva da je tožena stranka zaposlovala nove delavce in da se promet v predmetni poslovalnici ni zmanjšal, ne bi moglo sprejeti. Iz izpovedi priče B.B. res izhaja, da je bilo v času po odpovedi delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlenih več ljudi, vendar ne, koliko jih je bilo zaposlenih v času pred in koliko jih je zaposlenih v času po odpovedi tožeči stranki. Izpoved je pavšalna brez konkretnih številk. Dokazna ocena navedene priče je pomanjkljiva in napačna, saj jo je sodišče ocenilo kot najverjetnejšo, ker je še vedno edina zaposlena, kar pa ne more biti razlog za podelitev vere. Priča C.C. od septembra 2013 ni več zaposlena, zato v primerjavi obdobja pred 25. 2. 2013 in po njem objektivno ni znal izpovedati. Izpovedal je, da poslovanja firme ni mogel videti, ker ni imel dostopa do računalnika, da se je število zaposlenih povečevalo in zmanjševalo, da so prihajali pomagati tudi zaposleni iz drugih poslovalnic, nikjer pa ni izrecno izpovedal, da se je število zaposlenih, glede na obdobje pred odpovedjo, povečalo. Primerjava izpovedi prič B.B. in C.C. se močno razlikuje. Sodišče bi moralo dokazno ocenjevati tudi izpovedi prič B.B. in D.D., pa tega ni storilo. Priča D.D., ki je bila poslovodkinja predmetne poslovalnice, je izpovedala, da možnosti zaposlitve tožeče stranke pri toženi stranki ni bilo, da v tej poslovalnici tožena stranka ni iskala novih zaposlitev in je od februarja 2013 zaposlovala le nadomestne delavce, v kolikor so obstoječi odhajali v bolniško ali na porodniško ali pa so podali odpoved. V tistem obdobju sta bila tako zaposlena en ali dva delavca za določen čas treh mesecev. Izpovedala je, da je bilo skupno število zaposlenih pred februarjem 2013 34, maja 2013 pa skupno 32. Podobno kot D.D. je izpovedala tudi priča E.E., ki je bil takrat vodja kadrovske službe pri toženi stranki in seznanjen s celotnim postopkom. Priča je izpovedala, da ni bilo novega zaposlovanja in tudi ne v drugih poslovalnicah, temveč le nadomeščanje, nikjer pa se ni povečevalo število zaposlenih. Zaposlovali so študente za čas dopustov in zaradi povečanega obsega dela v decembru. Sodišče je dokazno ocenilo izpoved kot neprepričljivo, čeprav bi ji bilo potrebno pripisati večjo težo, ker je bil v spornem obdobju vodja pravne in kadrovske službe in seznanjen z vsemi postopki in doseženimi plani in odločitvami tožene stranke. Glede okoliščine odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki je izpovedala tudi priča F.F., ki je opisala slabo ekonomsko situacijo in razloge, zakaj je vodstvo iskalo rešitve. Opisala je tudi, da ni bilo primera pri toženi stranki, v katerem bi po odpuščanju ugotovili, da zaposleni ne morejo opraviti svojega dela ter da se ni zaposlovalo novih ljudi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo trditve tožene stranke o nedoseganju plana v predmetni poslovalnici za dokazane, saj so izkazane s priloženo listino, da tožeča stranka ni bila šikanirana oziroma, da tožena stranka ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu ter da s strani tožeče stranke zatrjevana trenja predstavljajo običajne nesporazume oziroma nesoglasja, vezana na opravljanje službenih obveznosti ter da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen s številkami, zato ne držijo navedbe tožeče stranke, da je utemeljen zgolj pavšalno. Po prepričanju tožene stranke dokazan razlog zadošča za oceno sodišča o utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, saj predstavlja resen in utemeljen razlog in onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Presojanje, ali se je promet v predmetni poslovalnici zmanjšal ali ne, sploh ni predmetno za ugotavljanje utemeljenosti odpovednega razloga, ker je odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki bila sprejeta na podlagi dokazanega dejstva o nedoseganju plana. Delodajalec namreč lahko delovni proces organizira v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami, kar je tudi zmanjšanje števila zaposlenih v poslovalnici. Ugotavljanje sodišča glede zaposlovanja novih delavcev, kar naj bi kazalo na dejstvo, da se promet ni zmanjšal, ni potrebno za ugotovitev, ali je odpovedni razlog utemeljen ali ne, saj to ni v vzročni zvezi z dejstvom o nedoseganju plana v poslovalnici. Sodišče se glede dokazanega dejstva o nedoseganju planov v primerjavi z drugimi dejstvi sploh ni opredelilo, zato se odločitve ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev. Pritožbeni očitki, da so odločilna dejstva napačno ugotovljena oziroma, da se ne dajo preizkusiti in da je dokazna ocena napačna, so neutemeljeni. Pritožbeno polemiziranje z izpovedmi tožnika in prič B.B. ter C.C. je neutemeljeno, ker priča B.B. ni imela nobenega interesa za izid tega spora, nasprotno pa velja za pričo D.D., ki je do tožnika sovražno nastrojena. Neutemeljeno se pritožba zavzema tudi zato, da je potrebno priči E.E. pripisati večjo težo, sodišče je pravilno dokazno ocenilo, da je ta priča izpovedala zgolj na splošno. Ni se mogoče strinjati s stališčem tožene stranke, da zadostuje dokazanost njenih trditev o nedoseganju plana poslovanja v predmetni poslovalnici in da sploh ni pomembno, ali so po odpovedi delovnega razmerja pri toženi stranki na novo zaposlovali delavce.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena ZPP.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je delodajalec ugotovil, da v poslovalnici, v kateri je bil zaposlen tožnik, prodajni plani niso doseženi, da je nižji promet v primerjavi z enakim obdobjem v lanskem letu, da je promet na zaposlenega več kot 13 % pod planom in znaša komaj 86,74 %. Negativna razlika v prometu na zaposlenega znaša v nominalnem znesku 1.484,25 EUR, kar na letnem nivoju pomeni več kot 17.000,00 EUR po zaposlenem. Ker ni bil dosežen promet na zaposlenega, je bilo potrebno v poslovalnici zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu prodajalec 4003 za dva izvajalca (priloga A4). To je bil odpovedni razlog, katerega je preizkušalo sodišče prve stopnje v okviru tega individualnega delovnega spora. Gre za odpoved iz poslovnega razloga po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki opredeljuje poslovne razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa so ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlog na strani delodajalca. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme, to je breme dokazovanja utemeljenega razloga za odpoved, na strani delodajalca, kot to določa prvi odstavek 82. člena ZDR. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Dolžnost pisne obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

Glede na zgoraj navedeno, je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vezano na dejanski odpovedni razlog, naveden v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlovala nove delavce, iz česar je zaključilo, da ni obstajal ekonomski razlog za odpoved delovnega razmerja tožeči stranki. Tak dokazni zaključek pa je po stališču pritožbenega sodišča vsaj preuranjen.

Kot je bilo že zgoraj navedeno, sodišče v sodnem postopku presoja odpovedni razlog, ki ga navede delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil naveden poslovni razlog nedoseganje plana v poslovalnici, ki ga je tožena stranka tudi izkazala z listinami, za katere sodišče zaključi, da se ne skladajo z izpovedmi prič. Pri tem se sodišče opre na izpoved priče B.B., ki je bila zaposlena v omenjeni poslovalnici in je izpovedala, da je bilo zaposlenih „absolutno več delavcev in da jih še več potrebujejo“. Smiselno enako naj bi izpovedala tudi priča C.C., za katero je sodišče prve stopnje navedlo, da je manj verodostojna, ker se je o stanju prepričala le ob obiskih trgovine in ni več zaposlena. Da je v poslovalnici prišlo do novih zaposlitev, pa sodišče zaključi tudi iz izpovedi priče D.D., ki je bila poslovodkinja in je izpovedala, da so nadomeščali le odsotne delavce. Sodišče je zaključilo, da izpoved priče D.D. ni verjetnejša od izpovedi priče B.B. iz razloga, ker je B.B. še zaposlena v poslovalnici, D.D. pa ne več. Zaključek sodišča prve stopnje je nejasen in nerazumljiv. Finančni kazalci, med katerimi so tudi kazalci o doseganju plana, se namreč ugotavljajo z listinami in tudi niso niso odvisni od števila zaposlenih delavcev. Zato samo dejstvo, koliko je bilo zaposlenih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in po njej, na verodostojnost listinskih dokazov ne more vplivati. Ugotovljen ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato so merodajni podatki v času same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor je odpovedni razlog naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je taka odpoved zakonita glede na določbo 1. točke 88. člena ZDR. Nezakonita bi bila lahko le v primeru, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bila neutemeljeno odpovedana pogodba o zaposlitvi ravno tožniku, to pa bi bilo lahko v primeru, da dejansko tožnikovo delo ne bi postalo nepotrebno in bi njegovo delo opravljal drug nov delavec. V tožbi tožnik sicer tega ni zatrjeval. Samo dejstvo, da je tožena stranka na novo zaposlovala ali nadomeščala odsotne delavce, ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Odpoved bi bila nezakonita, če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka z novim redno zaposlenim delavcem nadomestila delo tožnika oziroma, da je imela ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika na razpolago drugo ustrezno delo.

Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedi prič ne dokazujejo zatrjevanega dejstva o nedoseganju plana tožene stranke, kot izhaja iz priloge B3, je nerazumljiv in se ga ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov in ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem naj upošteva tudi bogato sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je bistveno, da sodišče presoja dejanski obstoj razloga, navedenega v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.