Jedro

V primeru začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu odškodnina pripada le izjemoma, če bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali če bi obstajale posebne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Sodišče prve stopnje je to škodo v zadostni meri upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine.

Stališče pritožbe, da je mogoče tudi stranskemu intervenientu naložiti povrnitev stroškov postopka, je zmotno, saj podlage za nekrivdno stroškovno obremenitev stranskega intervenienta v ZPP ni.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 527,49 EUR nadomesti z zneskom 1.318,73 EUR, znesek 574,16 z zneskom 287,08 ter znesek 484,97 EUR z zneskom 242,97 EUR - v II. točki izreka pa tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.031,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka mora stranskemu intervenientu v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 90,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“ Sicer se pritožba zoper sklep zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati odškodnino v znesku 1.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje do plačila. Prisojeni znesek obsega odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.200,00 EUR in odškodnino za pretrpljeni strah v višini 500,00 EUR, kar pa je tožnik zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede obsega nastale škode in prisodilo prenizko odškodnino glede na težo in naravo poškodb ter primerljivo sodno prakso. Predlaga, da višje sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Stranski intervenient je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru zahteva od toženke plačilo 6.900,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbo, do katere je prišlo na ... igrah dne 21. 5. 2010 zaradi grobega prekrška igralca nasprotne nogometne ekipe nad tožnikom. Trdi, da je za škodo odgovoren delodajalec igralca nasprotne nogometne ekipe na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ta pa je zavarovanec toženke.

6. Temelj v pritožbenem postopku ni (več sporen). Pritožuje se le tožnik, ki se ne strinja z višino prisojene odškodnine za s škodnim dogodkom povzročeno udarnino leve strani prsnega koša s sumom na pok 10. rebra levo, kar je je po ugotovitvi izvedenca lahka telesna poškodba.

7. Najprej je treba zavrniti pritožbene navedbe, da je glede na intenziteto in trajanje bolečin, ki jih je trpel, in glede na vse omejitve v njegovi aktivnosti, očitno prišlo do zloma rebra, kar ga upravičuje do bistveno višje odškodnine, kot mu je bila prisojena s strani sodišča prve stopnje. To v postopku ni bilo dokazano z dovolj visokim dokaznim standardom, saj medicinska dokumentacija izkazuje le „sum na pok 10. rebra levo“, subjektivno doživljanje bolečin pa brez strokovne objektivizacije ne more pripeljati do drugačnega zaključka.

8. V nadaljevanju pritožnik trdi, da je trpel telesne bolečine dlje časa, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, in sicer hujše bolečine najmanj 14 dni in občasno tudi naprej, lažje bolečine pa je imel še najmanj dva meseca po škodnem dogodku. Poudarja, da gre tu predvsem za subjektivno doživljanje, zaradi česar bi sodišče moralo bolj upoštevati njegovo izpoved, ne pa se opreti samo na izvedensko mnenje. Navaja, da je glede na vse pretrpljene bolečine in neprijetnosti upravičen do višje odškodnine, pri čemer izpostavi tudi dva primera iz sodne prakse (II Ips 708/2006, II Ips 561/2007). Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami, da gre pri bolečinah zlasti za osebno doživljanje, vendar to ni edini kriterij, ki se uporablja pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Iz 179. člena OZ izhajajo merila za določitev vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine, in sicer je poleg intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, treba pri odmeri upoštevati tudi primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odškodnina mora biti torej objektivizirana, pri tem pa si sodišče pomaga tudi s strokovno usposobljenim izvedencem (243. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ki poda objektiven pogled glede tega, kako hude so poškodbe in kakšne so možne jakosti in trajanja bolečin pri posameznih poškodbah. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je izvedenec podal jasne, strokovne in prepričljive ugotovitve glede intenzivnosti in trajanja bolečin, ob tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja navedbe izvedenca, da bi bil bolniški stalež lahko za nekaj dni krajši in da po dobrem mesecu dni po poškodbi ni bilo več objektivnih medicinskih razlogov za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je tožnikovo izpovedbo v delu, kjer je zatrjeval intenzivnejše in dalj časa trajajoče telesne bolečine, ocenilo kot neprepričljivo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je prisojena višina odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v višini 1.200,00 EUR sicer na spodnji meji, vendar je še primerna glede na to, da je šlo za lahko telesno poškodbo, pri čemer to potrjuje tudi sodna praksa(1).

9. Pritožnik nadalje trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo posebej priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (kar je sodišče prve stopnje zavrnilo), oziroma priznati višjo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, če je to škodo dejansko upoštevalo v okviru te postavke, ker nekaj časa ni zmogel sam opravljati niti najosnovnejših življenjskih opravil in je moral prekiniti z vsemi športnimi aktivnostmi, kar je bilo zanj, ki je sicer zelo aktiven in je kondicija nujen pogoj za opravljanje njegovega dela kot policista, izjemno neugodno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni utrpel trajnih posledic zaradi poškodbe, začasne omejitve v zvezi z njegovimi aktivnostmi pa niso bile tako intenzivne, da bi jih lahko upoštevalo posebej in ne v zvezi z nevšečnostmi v času zdravljenja. Sodna praksa je dosledno izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu praviloma pripada le, če gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. V primeru začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovance pripada le izjemoma, če bi npr. šlo za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali če bi obstajale posebne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Sodišče prve stopnje je to škodo v zadostni meri upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine.

10. Nazadnje pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu glede na njegovo intenzivnost in trajanje ter da bi mu moralo prisoditi odškodnino v celotni zahtevani višini 900,00 EUR. Ne strinja se z izvedenčevo oceno jakosti primarnega strahu kot srednje intenzivno in zatrjuje, da je šlo za hud strah, saj je imel v trenutku poškodovanja tako močne bolečine, da je bila potrebna injekcija proti bolečinam, sam pa tudi ni vedel, kako resna je poškodba. Poudarja, da gre pri strahu za subjektivno kategorijo in torej tretja oseba ne more podati ocene o tem, kako močno se je druga oseba ustrašila. Prav tako zatrjuje, da je strah trajal dlje kot le do pregleda (RTG slikanja) 1. 6. 2010, saj takrat še ni bilo jasno, kako se bo poškodba pozdravila in nadalje vplivala na njegovo življenje. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v 41. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja in se nanje sklicuje, da jih ne bo ponavljalo. Strah je res subjektivna kategorija, vendar mora biti ustrezno objektiviziran, zlasti glede trajanja sekundarnega strahu. Izvedenec je v svojem mnenju prepričljivo in strokovno pojasnil, do kdaj je imel toženec glede na naravo poškodbe upravičen razlog za strah za izid zdravljenja, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča višina odškodnine iz tega naslova primerno odmerjena.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stranski intervenient pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadevi na pritožbeni stopnji, zato ne gre za potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

13. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znašajo (upoštevajoč 25% uspeh tožnika in 75% uspeh toženke in stranskega intervenienta) pravdni stroški tožnika 527,49 EUR, toženke 574,16 EUR in stranskega intervenienta 484,97 EUR. Tožniku je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sklepa povrniti toženki njene pravdne stroške v višini 46,67 EUR, stranskemu intervenientu pa stroške v višini 484,97 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je pri določanju uspeha tožnika upoštevalo le uspeh glede višine, ne pa tudi glede temelja, zaradi česar je nato nepravilno odločilo o stroških in tudi napačno opravilo medsebojni pobot stroškov med strankami. Predlaga, da višje sodišče spremeni sklep tako, da tožniku prizna vse priglašene stroške in jih naloži v plačilo toženki in stranskemu intervenientu, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki in stranskemu intervenientu pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

15. Pritožba je delno utemeljena.

16. Stališče pritožbe, da je mogoče tudi stranskemu intervenientu naložiti povrnitev stroškov postopka, je zmotno, saj podlage za nekrivdno stroškovno obremenitev stranskega intervenienta v ZPP ni(2) (prim. prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker stranski intervenient ni zavezanec za povračilo tožnikovih stroškov, tudi do pobota njunih stroškov ne more priti(3), zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo pobotanje le med tožnikom in toženko, tožniku pa naložilo, da mora stranskemu intervenientu plačati sorazmeren del stroškov glede na uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP) toženke, torej stranke, ki se ji je pridružil. 17. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje tožnikov uspeh ovrednotilo le „po višini“ zahtevka, kar pa glede na okoliščine primera po mnenju pritožbenega sodišča ni ustrezno. Vsi naroki za glavno obravnavo so bili v pretežni meri(4) opravljeni zaradi ugotavljanja (spornega) temelja odškodninske odgovornosti in morebitnega soprispevka tožnika, medtem ko je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju 279.a člena ZPP, torej na podlagi soglasja strank, glede višine odškodnine v nadaljevanju odločalo brez naroka na podlagi pisnega izvedenskega mnenja in drugih listinskih dokazov in pisnih vlog strank. Glede na navedeno so nastali znatni stroški tudi pri ugotavljanju temelja in ne le pri ugotavljanju višine odškodnine, zaradi česar je primerno, da se pri odmeri stroškov enakovredno upoštevata tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Ker je bil uspeh tožnika glede temelja 100 %, uspeh glede višine pa 25 %, je bil skupni uspeh tožnika 62,5 %, uspeh toženke in stranskega intervenienta pa 37,5 %. Pravdni stroški tožnika zato znašajo 1.318,73 EUR, stroški toženke 287,08 EUR, stroški stranskega intervenienta pa 242,48 EUR(5). Po medsebojnem pobotu stroškov tožnika in stroškov toženke se izkaže, da mora toženka tožniku povrniti 1.031,65 EUR stroškov postopka, tožnik pa mora stranskemu intervenientu povrniti sorazmeren del stroškov (upoštevajoč 37,5% uspeh toženke), torej 90,93 EUR.

18. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je uspel s pritožbo glede metode vrednotenja uspeha po temelju in po višini, ne pa tudi glede načina pobota oziroma zahteve, da mu mora stranski intervenient povrniti stroške postopke.

Op. št. (1): Npr. II Ips 79/98. Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 298/2015 z dne 31. 3. 2016; prim. tudi N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 33-34. Op. št. (3): Prim. sodba in sklep VSL I Cpg 1848/2014 z dne 20. 5. 2015. Op. št. (4): Razen zaslišanja tožnika glede nepremoženjske škode.

Op. št. (5): Odmera stroškov ni bila izpodbijana.