Jedro

Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tako je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev za obravnavani primer.

Kadar lastnik nepremičnine z gradnjo izrecno soglaša in pri njej celo sodeluje, je mogoče govoriti le o skupni gradnji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I., III. in IV. razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so ti zahtevali ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A.L. in pokojni M.L., ki se vodi v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem pod opr. št. D 172/2003 in D 173/2003, ne spada 6728/10000 nepremičnine parc. št. 891/4, stanovanjska stavba v izmeri 116 m2 in dvorišče v izmeri 272 m2, pripisani k vl. št. ... k.o. ... in da se nadalje ugotovi, da je tožnica B.H. solastnica do 4432/10000 do celote, tožnik M.L. pa do 2296/10000 do celote nepremičnine ter zahtevali povrnitev pravdnih stroškov. Pravdni postopek, ki se vodi po tožbenem zahtevku tretjetožnika, je v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tretjetožnika, ustavilo. Tožnikom je naložilo, da so dolžni prvotoženki nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.743,95 EUR, drugotoženki pa v višini 1.150,37 EUR, oboje v roku 15 dni od prejema sodbe, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pritožujejo tožniki, pri čemer je razumeti, da se tretjetožnik pritožuje le zoper odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (točki III in IV izreka izpodbijane sodbe). Tako prvotožnica in drugotožnik sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev določbe 180. člena ZPP ter navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub izrecnemu sklicevanju tožnikov na 24. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR kot pravno podlago uporabiti ustrezno določbo ZTLR in sicer 1. odstavek 20. člena ZTLR, ki se nanaša na institut skupne gradnje. Med tožniki in zapustnikoma je namreč že od vsega začetka obstajala volja za skupno gradnjo, pri čemer dogovor o skupni gradnji predstavlja pravni posel, na podlagi katerega je mogoče zahtevati vknjižbo lastninske pravice. Prav tako pa podlago za določitev solastninskih deležev lahko predstavlja sporazumno izvršena fizična razdelitev zgradbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi 24. člena ZTLR. Zmotno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje, ko je na podlagi iz konteksta iztrgane izjave prvotožnice zaključilo, da nista gradila prvotožnica in drugotožnik, ampak le zapustnika. Prvotožnica je namreč zaslišana kot stranka izrecno izpovedala, da je od očeta in matere zahtevala izplačilo denarja od prodaje nepremičnine, ta pa sta njo in njenega moža prepričala, da bodo skupaj vložili denar v izgradnjo stanovanjske hiše, v kateri bosta z možem lahko tudi živela, kar se je dejansko realiziralo. Tožnika sta tako v hišo primarno vložila svoja lastna sredstva iz naslova prodaje hiše. Že sam denarni vložek v višini takratnih 366.666,66 DIN je bil večji od s strani izvedenca ocenjene prometne vrednosti hiše v letu 1974 (340.535,92 DIN). Prav tako pa sta v hišo še naknadno vlagala in sicer v višini 22.045,06 EUR, pri čemer odpade 1.102,55 EUR (5%) vlaganj na drugotožnika, 20.942,82 EUR (95%) vlaganj pa na prvotožnico. Upoštevaje denarni vložek tožnikov (le tega pritožba ocenjuje na 1/3 vrednosti hiše – 20.236,64 EUR za vsakega) in njuna nadaljnja vlaganja (22.046,06 EUR), vlaganja tožnikov predstavljajo skupno 67,28% glede na celotno vrednost nepremičnine skupaj z zemljiščem (92.912,57 EUR). Tak delež pa nedvomno upravičuje stvarnopravni zahtevek tožnikov (odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 40/99 in II Ips 500/2000). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo izvedene dokaze (projektna dokumentacija, realizacija skupne gradnje in fizična razdelitev hiše, denarni vložek tožnikov, sporazum z dne 11.12 1995, v katerem so si zapustnika in tožnika medsebojno priznali deleže v višini ¼) iz katerih je razvidno, da je šlo med zapustnikoma in tožniki za dogovor o skupni gradnji, in zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo napačno uporabilo, saj je zadevo presojalo izključno z vidika pridobitve lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem zemljišču. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da zaradi zatrjevane kršitve v smislu določbe 347. člena ZPP razpiše obravnavo zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nato pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, plačilo pravdnih stroškov pa naloži toženkama.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba prvotožnice in drugotožnika je utemeljena.

Pritožba tretjetožnika ni dovoljena.

Pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe v okviru razlogov, ki jih uveljavlja pritožba ter glede kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka prvotoženke in drugotoženca presojalo izključno z vidika pridobitve lastninske pravice na podlagi 23. in 24. člena ZTLR, pravnih pravil paragrafov 418 in 417 Občega državljanskega zakonika - ODZ oziroma 32. člena Zakona o dedovanju – ZD, ne pa tudi z vidika pridobitve lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji v smislu 1. odstavka 20. člena ZTLR. V posledici zmotnega materialnopravnega pristopa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba utemeljeno graja materialnopravni pristop sodišča prve stopnje, ki tožbenega zahtevka ni presojalo tudi z vidika obstoja dogovora o skupni gradnji. Čeprav so se tožniki v tožbi izrecno sklicevali na 24. člen ZTLR, sodišče na tako navedeno pravno podlago pri svojem odločanju ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče je tisto, ki mora na podlagi navedb strank o dejanskem stanu zadeve le-to pravno okvalificirati ter presoditi, katera pravila materialnega prava je treba v konkretnem primeru uporabiti. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tako je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev za obravnavani primer (Odločba US RS Up 108/04 z dne 8.9.2005). To velja tudi, če tožnik izrecno navaja pravno podlago in izjavi, da se sodišče pri presoji omeji le na določen pravni vidik. Meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka lahko pravdne stranke opredelijo le z navedbo dejanske podlage (sodišče ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista navajali), sodišče pa ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je ugotovljeno dejansko stanje mogoče podrediti in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti zahtevka (povzeto po Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 134 in nasl.).

ZTLR določa različne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. V skladu s 1. odstavkom 20. člena ZTLR je tako lastninsko pravico mogoče pridobiti po samem zakonu, na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Sodišče se je v predmetni zadevi ukvarjalo izključno s preizkusom, ali so tožniki lastninsko pravico na sporni hiši pridobili na originaren način (na podlagi gradnje na tujem zemljišču po 24. členu ZTLR oziroma na podlagi 418. paragrafa ODZ, na podlagi smiselne uporabe 23. člena ZTLR, na podlagi paragrafa 417 ODZ ter na podlagi 32. člena ZD), ni pa presojalo obstoja dogovora tožnikov in zapustnikov o skupni gradnji kot posebnega pravnega temelja za pridobitev solastnine graditeljev (glej odločbe VS II Ips 282/2004, II Ips 175/2000), čeprav je tudi za to imelo podlago v navedbah pravdnih strank. Kadar lastnik nepremičnine z gradnjo izrecno soglaša (kar so v predmetni zadevi tožniki izrecno zatrjevali) in pri njej celo sodeluje, je mogoče govoriti le o skupni gradnji, tak dogovor pa izključuje uporabo določb ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču, prav tako pa tudi uporabo 32. člena ZD (sodba VS II Ips 175/2000). Pregled zadeve pokaže, da iz navedb tožnikov izrecno izhaja, da sta se zapustnika kot zemljiškoknjižna lastnika sporne hiše z vlaganji tožnikov strinjala ter jim nikoli nista nasprotovala, prav tako pa tudi, da je obstajalo soglasje med tožnikoma in zapustniki, da se prvotožnici in drugotožniku pripadajoča kupnina iz prodaje stanovanja, katerega solastniki so bili prvotožnica, drugotožnik in prvotoženka, vloži v gradnjo sporne hiše. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dejansko stanje ugotavljati tudi v smeri obstoja dogovora o skupni gradnji ter s tem v zvezi presoditi, ali sta prvotožnica in drugotožnik lastninsko pravico na sporni nepremičnini zaradi opravljenih vlaganj pridobila na pogodbeni podlagi, v primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje pa tudi, kakšen je njun solastniški delež. Tudi v sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da vlaganje v nepremičnino, lahko predstavlja podlago za ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini in ne le podlago za obligacijskopravne zahtevke, to pa takrat ko je delež vlaganj tolikšen, da stvarnopravni zahtevek opravičuje. Slednje je stvar pravne presoje v vsakem posameznem primeru (glej odločbe VS II Ips 508/2000, II Ips 40/99, II Ips 1/2008).

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o obstoju pogodbene podlage za pridobitev solastninske pravice prvotoženke in drugotožnika na sporni nepremičnini, ter dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati višino njunih (morebitnih) solastninskih deležev, ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka I. izreka) in v stroškovnem izreku (točki III. in IV. izreka) razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo, da glede na okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka ter odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka popolnoma spregledalo, da bi bilo o utemeljenosti zahtevka mogoče odločati tudi na drugi pravni podlagi ter posledično postopka ni vodilo v tej smeri, zaradi česar je bistveni del dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, ostal neugotovljen. Če bi pritožbeno sodišče ta dejstva ugotavljalo samo ter nanje oprlo svojo odločitev, bi glede na dejstvo, da sodbe pritožbenega sodišče ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi v reviziji ni mogoče uveljavljati, tako ravnanje pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Postopek ki se je vodil po tožbenem zahtevku tretjetožnika je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na njegov tožbeni zahtevek, v posledici umika tožbe, s katerim sta toženki soglašali, ustavilo (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Pravni interes tretjetožnika za pritožbo se torej razteza le na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pod točkama III in IV izreka prvostopenjske sodbe. Ker pa je bila zadeva o glavni stvari razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, saj bo šele tedaj znan končni pravdni uspeh in s tem razrešeno vprašanje, kateri stroški so bili za pravdo potrebni, kar je bistvenega pomena tudi za tretjetožnikovo stroškovno obveznost (3. točka člena 365 ZPP).

Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju upoštevalo vse zgoraj navedeno ter upoštevaje pravočasne navedbe pravdnih strank in dokaze, ki so jih stranke pravočasno predlagale, ugotavljalo tudi obstoj dejstev, ki bi utemeljevala pridobitev solastninskega deleža tožnikov na pogodbeni podlagi. Če bo ugotovilo, da sta tožnika na podlagi izvršenih vlaganj v sporno hišo na nepremičnini dejansko pridobila (so)lastninsko pravico, pa bo v nadaljevanju moralo ugotoviti tudi višino njunih solastninskih deležev.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Kakor je že spredaj navedeno, bo sodišče prve stopnje o teh stroških in o vseh stroških pravdnega postopka odločilo s končno odločbo.