Jedro

Tožnik (policist) z izvenzakonsko partnerko ni grdo ravnal, jo pretepal, jo z neposrednim napadom na življenje preganjal iz skupnega prebivališča ter jo tako spravljal v podrejen položaj. Tožnik se je v vinjen stanju z izvenzakonsko partnerico prepiral, nanjo vpil in na tla vrgel cvetlični lonček. Tožnikovega ravnanja zato ni mogoče opredeliti kot grdo ravnanje, pretepanje ali drugače boleče ali ponižujoče ravnanje, ki bi drugega v skupnosti spravljal v podrejen položaj v smislu določbe prvega odstavka 191. člena KZ-1. Zato ni bil podan zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik je brez napak opravljal najbolj zahtevne naloge na policijski postaji. S svojim ugledom je prispeval k ugledu te postaje. V treh letih je bil enkrat ocenjen z oceno prav dobro in dvakrat z oceno odlično. Konkretni dogodek je bil za vse presenečenje, saj tožnik ni bil znan kot nasilnež in ne kot uživalec alkoholnih pijač, temveč kot dober družinski oče. Tožnik je bil dober policist, ki je bil za svoje delo večkrat javno pohvaljen. V njegovi 17 letni policijski karieri ga nikoli niso obravnavali zaradi kakšne kršitve. Zato tudi ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR (to je, da upoštevaje vse okoliščine in interesa obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.263,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku in je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 12. 2011 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za čas od 18. 1. 2013 do 31. 3. 2012 in od 1. 5. 2012 naprej prijavi v vsa socialna zavarovanja ter mu za navedeno obdobje obračuna ustrezno bruto plačo, odvede zakonsko določene davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu za neto plačo preteklega meseca (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.027,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z razlogi sodbe, na katerih temelji, v kolikor so ti sploh podani. Okoliščina, da je bila v kazenskem postopku izdana sodba o zavrnitvi obtožbe zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ne more vplivati na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa je glede tega povsem jasna: postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kazenski pregon storilca sta dva ločena in samostojna postopka, ki ju ne gre povezovati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče je enostransko ocenilo izvedene dokaze in je minimalno težo pripisalo listinskim dokazom, ki so govorili v prid trditvam tožene stranke, po drugi stranki pa je iste dokaze tolmačilo v prid tožnika. Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da uradni zaznamek ne more biti listinski dokaz, hkrati pa je v celoti sledilo spremenjenim izjavam A.A., kljub temu, da je splošno znano, da prijavitelji družinskega nasilja pogosto naknadno spremenijo izjavo in skušajo nase prevzeti odgovornost. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da ima tožnikovo ravnanje znake kršitve iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), vendar v nadaljevanju zmotno ugotavlja, da to ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti in da kršitve ne bi bilo, če ne bi prišlo do prepira med tožnikom in partnerko. Policisti so dolžni tako v prostem kot službenem času ravnati v skladu s predpisi, saj predstavljajo organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, prepričevanje, odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ter vzdrževanje javnega reda. Sodišče prve stopnje svojo odločitev med drugim utemeljuje tudi s tem, da glede na pozitivno mnenje neposredno nadrejenih, prognozo psihologov, zaposlenih pri toženi stranki ter stanje v tožnikovi družini, ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Ocena, ali je kršitev delovnih obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je pridržana delodajalcu, torej predstojniku in ne preostalim zaposlenim delavcem. Takratni direktor Policijske uprave B., C.C., je zaslišan kot priča izpovedal, da je generalni direktor policije sprejel stališče, da ima policija ničelno toleranco glede družinskega nasilja zaposlenih. Na podlagi dokazov s katerimi je razpolagal v času odpovedi, je generalni direktor policije povsem zakonito odločil, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika in da delovnega razmerja z njim ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, to je kako predstojnik tožene stranke ocenjuje možnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, temveč je svojo odločitev oprlo izključno na izpovedbe oseb, ki za takšno odločanje niso pristojne. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tožena stranka tak predlog podredno podala že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat tožbenemu zahtevku ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je drugostopenjsko sodišče takšno sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, kaj je tožnik dejansko storil in ali njegovo ravnanje pomeni naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v novem postopku navedeno pomanjkljivost odpravilo, ni pa se opredelilo do predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato je drugostopenjsko sodišče izvedlo pritožbeno obravnavo, saj sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva, potem ko je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni ugotavljalo, ali upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja res ni več mogoče. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z razlogi sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi, če izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Pritožba ne navaja, zakaj naj bi izrek nasprotoval razlogom, pritožbeno sodišče pa tudi ne ugotavlja takšnega nasprotja. Podobno velja glede očitka, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (drugače pač ni mogoče razumeti pritožbene navedbe „v kolikor so ti (razlogi) sploh podani“). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je, glede na izvedene dokaze pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče s tem ugotovitvami v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki in tudi po skrbni oceni teh dokazov ni moglo z gotovostjo ugotoviti natančnega poteka dogodkov 9. 10. 2011, ko naj bi tožnik po navedbah tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi najprej razmetaval in razbijal inventar (televizija, stol, rože …), nato pa izvenzakonsko partnerico A.A. s pestjo udaril v trebuh in jo nato brcal v trebuh in noge. Ob dejstvu, da je tožnik vse od prijetja dalje trdil, da partnerke ni pretepal oziroma udaril, isto pa je potrdila tudi kot priča zaslišana A.A., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tej priči verjame tako glede vprašanja, kako je prišlo do prepira, kot tudi glede vprašanja, zakaj je z otrokoma odšla na policijsko postajo in tam podpisala zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki jo poda oškodovanec, sam po sebi nima večje dokazne teže od izpovedbe tega istega oškodovanca v postopku pred sodiščem. ZPP ne pozna rangiranja dokazov, temveč mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti po svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Tako je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame izpovedbi priče A.A. Sodišče prve stopnje je ob neposredni zaznavi prepričljivosti izpovedbe navedene priče sprejelo njeno pojasnilo, da je takrat policistom povedala nekaj, kar ni bilo res, da bi se tako na nek način maščevala partnerju. Res je sicer, da se dogaja, da pri kaznivih dejanjih nasilja v družini, žrtev nase prevzame krivdo za dogodek. Vendar pa v spisu ni ničesar, kar bi kazalo na to, da se je tako zgodilo tudi v konkretnem primeru. Priča A.A. je bila o dogodku dvakrat zaslišana, ves čas je izpovedovala enako, njeno izpovedbo pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot prepričljivo.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj uradnega zaznamka o opravljenem razgovoru policista s tožnikovim takrat 11 letnim sinom, ne šteje za verodostojen dokaz o tem, kaj se je tistega večera res dogajalo. Pritožbeno sodišče s to argumentacijo v celoti soglaša. Nenazadnje noben drug delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogel pridobiti takšnega uradnega zaznamka o izjavi otroka. Organi tožene stranke, ki so podali izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa so do te listine lahko prišli izključno zato, ker je policija hkrati tožnikov delodajalec in organ pristojen za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku dokazano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) ne temelji zgolj na sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II K 48993/2011 o zavrnitvi obtožbe zoper tožnika, temveč na podlagi celotnega dokaznega postopka. Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu, ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik z izvenzakonsko partnerko grdo ravnal, jo pretepal, jo z neposrednim napadom na življenje preganjal iz skupnega prebivališča ter jo tako spravljal v podrejen položaj. Zgolj to, da se tožnik z izvenzakonsko partnerico vinjen prepiral, nanjo vpil in po njenem zatrjevanju na tla vrgel cvetlični lonček, ni mogoče opredeliti kot grdo ravnanje, pretepanje ali drugače boleče ali ponižujoče ravnanje, ki bi drugega v skupnosti spravljal v podrejen položaj v smislu določbe prvega odstavka 191. člena KZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kakor je povzeto zgoraj, je celo vprašanje, ali tožnikovo ravnanje ustreza definiciji hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta odpovedni razlog je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno šteti vsako ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec in glede na naravo dejavnosti delodajalca materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo interesom ter upravičenim pričakovanjem delodajalca. Kadar gre za policista med nedopustna ravnanja prav gotovo sodi tudi razbijanje po stanovanju (pa čeprav naj bi šlo le za lončnico) in prepir, zaradi katerega je morala intervenirati policija (res da na poziv izvenzakonske partnerice), čeprav to ravnanje ni bilo takšne intenzivnosti, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nasilja v družini.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pa ni bil izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V skladu s to določbo delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ta določba pomeni, da je pri ugotavljanju možnosti nadaljevanja delovnega razmerja potrebno upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in ne le stališče osebe, ki je pristojna za podajo odpovedi, v konkretnem primeru direktorja policije. Ta je sicer res pristojen za sprejem odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tem okviru tudi za sprejem ocene, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, vendar pa to ne pomeni, da pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni dopustno upoštevati stališč in mnenj tožniku neposredno nadrejenih delavcev. Njihovo stališče temelji na neposrednem poznavanju tožnika, njegovega dela in očitno tudi njegovih domačih razmer, stališče generalnega direktorja pa temelji na načelnem stališču o ničelni toleranci do nasilja v družini, ki pa v konkretnem primeru, vsaj v smislu znakov kaznivega dejanja, ni bilo ugotovljeno, niti v kazenskem postopku niti v tem delovnem sporu, kakor je to že razloženo zgoraj.

V zvezi z ugotavljanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank ni nepomembno, da je D.D., ki je bil v spornem obdobju komandir Policijske postaje E., kjer je bil zaposlen tožnik, izpovedal, da je tožnik brez napak opravljal najbolj zahtevne naloge na policijski postaji, da je s svojim ugledom nedvomno prispeval k ugledu te postaje, da ga je v treh letih enkrat ocenil z oceno prav dobro in dvakrat z oceno odlično, da je bil konkretni dogodek za vse presenečenje, saj tožnik ni bil znan kot nasilnež in ne kot uživalec alkoholnih pijač, temveč kot dober družinski oče, predvsem pa da po njegovem mnenju ni razloga, da tožnik ne bi mogel še naprej opravljati dela policista. Tudi direktor Policijske uprave B., C.C. je izpovedal, da je bil v dvomih ali tožniku dati le opozorilo pred izredno odpovedjo ali predati izredno odpoved ter da je vse okoliščine v zvezi z delom, kot tudi osebne okoliščine tožnika, pojasnil vodji službe generalnega direktorja, vendar pa je bil ta na stališču, da v tovrstnih primerih pride v poštev le izredna odpoved, ker je policija pod pritiskom javnosti in medijev. Tudi priča F.F., vodja oddelka v službi direktorja Policijska uprava B. je izpovedal, da je po opravljenih razgovorih s tožnikom in njegovo soprogo glede na skladnost njunih izjav, direktorju predlagal, da tožniku podajo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj ni zaznal znakov kaznivega dejanja, kvečjemu bi lahko šlo za prekršek. Obenem je upošteval, da je šlo pri tožniku za dobrega policista, ki je bil za svoje delo večkrat javno pohvaljen in ga v njegovi 17 letni policijski karieri nikoli niso obravnavali zaradi kakšne kršitve.

Med okoliščine, ki jih kaže upoštevati pri ocenjevanju pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR je potrebno uvrstiti tudi pisni izjavi prič G.G. in H.H., ki sta kot psihologa na generalno policijsko upravo naslovila dopis, da bi bilo opozorilo pred izredno odpovedjo delovnega razmerja primernejša sankcija, glede na vse okoliščine dejanja in razmer v družini ter lastnosti tožnika, kot pa izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR (to je, da upoštevaje vse okoliščine in interesa obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka), ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razveljavilo sklepa, ki jo je tožena stranka v zvezi s tem izdala.

Sodišče prve stopnje je spregledalo predlog tožene stranke, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če bi ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, določen v drugem odstavku 118. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine interesov obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja, ne bi bilo več mogoče. Kljub podobni dikciji pa pogoj iz 118. člena ZDR ni identičen tistemu iz prvega odstavka 110. člena ZDR, zato ni možno šteti, da bi se sodišče prve stopnje do tega ugovora tožene stranke opredelilo že s tem, da je okoliščine in interese obeh strank ugotavljalo že v zvezi s tem, ali je bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala predvsem s specifičnostjo policijskega dela in razlogi generalne prevencije ter tem, da je razmerje zaupanja med strankama do te mere porušeno, da delovnega razmerja ni možno več nadaljevati. Navedene okoliščine po mnenju pritožbenega sodišča ne morejo biti odločilne, še zlasti ob upoštevanju dejanskih ugotovitev o tem, kaj je tožnik sploh storil. V postopku pred sodiščem prve stopnje dokazano ravnanje tožnika (prepir v vinjenem stanju in razbitje lončnice v lastni hiši) namreč ne utemeljuje ocene o popolni izgubi zaupanja v tožnika kot policista, zlasti ob upoštevanju njegovega dolgoletnega vzornega dela. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bila kvečjemu nesorazmerna reakcija tožene stranke, ki je tožnika, kot se je kasneje pokazalo, zaradi relativno banalnega prekrška, imela v dolgotrajnem priporu in je vztrajanje tožene stranke pri sodni razvezi potrebno razumeti tudi v tem kontekstu. Za oceno ali so medsebojna razmerja porušena do te mere, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati ni nepomembno, kako možnost nadaljnjega sodelovanja doživljajo tožniku neposredno nadrejeni in sodelavci. Te ocene pa so za tožnika brez izjeme ugodne. Tožnik je očitno zelo predan policijskemu delu, saj je na pritožbeni obravnavi, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je to njegov edini poklic v življenju, da nikoli ni delal nič drugega in da ga je opravljal s srcem, dušo in telesom. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da niso podane okoliščine in interesi, ki bi narekovali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu delu tožbenega zahtevka, pri čemer je upoštevalo, da je bil tožnik del obdobja zaposlen pri drugem delodajalcu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, obenem pa je tožniku dolžna povrniti njegove utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 1.263,92 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 504,00 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3222 v višini 378,00 EUR, potni stroški v višini 154,80 EUR, 22 % DDV v višini 227,92 EUR). Tožnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj teh stroškov ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.