Jedro

Postopek izredne odpvedi PZ s strani delodajalca ni tako formalen, kot je bil disciplinski postopek po prej veljavni zakonodaji, vendar pa morata biti za zakonitost podane odpovedi podani vsaj dve procesni zahtevi: - delavcu mora biti v obliki obdolžitve predočeno, kaj se mu očita in da mu zaradi očitanih kršitev grozi izredna odpoved - delavcu je potrebno omogočiti, da v zvezi z očitanimi kršitvami poda zagovor.

Če delodadajec delavca le mimogrede opozarja na napake in on odgovori, da ni kriv, pri tem pa ne ve, da podaja zagovor v zvezi z očitki, ki predstavljajo odpovedni razlog, izredna odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. odstavku izreka (izrek o stroških postopka) delno spremeni tako, da se znesek 219.417,00 SIT zniža na znesek 157.685,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku, ne da bi mu vročila pisno obdolžitev in mu omogočila zagovor. Zato je nadalje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati zapadle zneske plač z dodatki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikove stroške na račun BPP sodišča prve stopnje. S sodbo (pravilno bi bilo s sklepom) je odločilo tudi o stroških priče M. D..

Zoper sodbo (zoper sklep o stroških priče ne) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni tako formalen, kot je moral biti disciplinski postopek po prejšnjih predpisih, o čemer je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče. Bistveno je, da je delavec seznanjen s kršitvami, ki se mu očitajo in da v zvezi z njimi poda zagovor. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik na razgovor k direktorju povabljen ustno in je tudi prišel, tam je bil ustno seznanjen s kršitvami. To so zaslišane priče potrdile, vendar je sodišče prve stopnje njihove izpovedi upoštevalo le delno, vse v korist tožnika. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik o kršitvah obveščen ustno ali pisno in je spregledalo dejstvo, da mu je bila obdolžitev ustno in pisno predočena na zagovoru. Tudi ugotovitev, da ni imel zadosti časa za pripravo na zagovor, ni pravilna.

Tožnik je bil o vseh napakah sproti obveščen. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se je tožnik izgovarjal na bolniški stalež, v katerem naj bi bil 9.2.2004, torej na dan podanega zagovora.

Glede tega ni predložil nobenega dokazila. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o posameznih dokaznih predlogih strank (vpogled v disciplinski spis, soočenje prič z direktorjem, vpogled v prijavo z dne 2.2.2004 in 3.2.2004). Na podlagi teh dokazov bi bilo mogoče dejansko stanje popolno ugotoviti. Pritožba izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu, saj so tožniku priznani tudi nepotrebni stroški (pripravljalna vloga z dne 25.5.2004 in 1.6.2004, končno poročilo). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, v ostalem pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne predvideva posebnega formalnega postopka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za njeno zakonitost pa morajo biti vendarle izpolnjene določene procesne zahteve. Najprej mora obstajati utemeljen, z zakonom določen razlog. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca so našteti v 1. odstavku 111. člena ZDR. Kot izhaja iz izredne odpovedi, je tožena stranka tožniku očitala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti namenoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), pa tudi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ni opravljal strokovno in kvalitetno. Drugi navedeni razlog ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak razlog nesposobnosti, zaradi katerega je po 2. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR možna le redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tožena stranka iz tega razloga tožniku ni mogla zakonito izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati ali če delavec zagovor odkloni ali se neopravičeno ne odzove povabilu nanj. Iz 1. odstavka 177. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor.

Delavec, ki mu delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, mora vedeti, kaj mu delodajalec očita. Zato mu mora vročiti pisno obdolžitev. Iz izredne odpovedi sicer ni razvidno, katere delovne in druge obveznosti ter kdaj naj bi tožnik kršil, vendar pa to izhaja iz prijav z dne 18.12.2003, 3.2.2004 in

9.2.2004, na katere se izredna odpoved tudi sklicuje. Če so bile te prijave tožniku predočene kot obdolžitev v smislu 1. odstavka

177. člena ZDR in je tožnik o njih lahko podal zagovor, to za zakonitost izredne odpovedi zadostuje.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da pisne obdolžitve tožnik ni prejel. Pritožbeno zatrjevanje o nasprotnem ni točno.

Direktor tožene stranke je sam izpovedal, da je tožniku le prebral kršitve iz dopisa z dne 9.2.2004. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnik razgovor z direktorjem opravil (to je potrdila priča A. G.), vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožniku ni bil omogočen zagovor, pravilen. Niti priči, ki naj bi bili na zagovoru prisotni (D. in S.), nista šteli direktorjevega razgovora s tožnikom za zagovor. Povedali sta, da je tudi direktor tožnika opozarjal na napake. Nobena od njiju ni potrdila, da je direktor tožniku ustno predočil obdolžitev oz. mu prebral prijave - obe pa sta na vprašanje, kako je bil tožnik seznanjen z očitanimi kršitvami povedali, da sta ga sami sproti opozarjali na napake. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu zagovor ni bil omogočen. Sprotnega opozarjanja na napake - direktor je po izpovedi priče S. tožnika nekajkrat poklical v pisarno - ni mogoče šteti za zagovor.

Pritožba ima sicer prav, da postopek ni več tako formalen, kot je bil disciplinski postopek po prejšnjih predpisih, vendar pa morata biti za zakonitost izpolnjeni vsaj dve osnovni procesni zahtevi: 1. delavcu mora biti natančno predočeno, kaj se mu očita v obliki obdolžitve (eventualno tudi ustne, čeprav zakon zahteva pisno obdolžitev) - kar pomeni, da mora delavec vedeti, da mu zaradi očitanih kršitev delovnih ali drugih obveznosti grozi izredna odpoved in 2. ko mu je omogočeno, da se o kršitvah izjasni, mora vedeti, da njegova izjava pomeni zagovor. Če se delavca le mimogrede opozarja na napake in on odgovori, da ni kriv (ne da bi sploh vedel, da podaja zagovor v zvezi z očitki, ki predstavljajo odpovedni razlog), osnovnim zahtevam za zakonitost izredne odpovedi pač ni zadoščeno.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh dokaznih predlogih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob zaključku glavne obravnave sprejelo sklep, da izvedeni dokazi zadoščajo za razsojo. Iz tega sklepa izhaja, da je izvajanje ostalih predlaganih dokazov nepotrebno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zlasti kar se tiče dokaznega predloga za soočenje prič z direktorjem. Priči D. in S. sta bili zaslišani in sta na vprašanje, ali je direktor tožnika povabil na zagovor jasno odgovorili, da jima to ni znano. Zato je bilo soočenje nepotrebno. Glede vpogleda v prijavo z dne 2.2.2004 in drugo prijavo z dne 3.2.2004 (na ta dan sta bili podani dve) pritožbeno sodišče ugotavlja, da ju tožena stranka ni pravočasno predlagala kot dokaz ter za to ni imela opravičljivih razlogov (286. člen ZPP). Zato sodišče prve stopnje tudi tega dokaza utemeljeno ni izvedlo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Utemeljena pa je pritožba glede stroškov postopka. Po 155. členu ZPP je stranka upravičena do povrnitve tistih stroškov, ki so za pravdo potrebni. Pripravljalni vlogi z dne 25.5.2004 in 1.6.2004 za pravdo nista bili potrebni (vsaka po 225 točk). V obeh je govora o disciplinskem postopku, ki ni predmet tega spora in o disciplinskih ukrepih, ki niso bili izrečeni. Vse, kar je v vlogah povedano o zadevi, ki je predmet spora, pa bi bilo lahko navedeno že v tožbi. Prav tako so neutemeljeno priznani stroški končnega poročila (10 točk). Sodna praksa je glede stroškov "konferenc s stranko", "končnih poročil", "potrditev pravnomočnosti" in podobnih opravil jasna: ti stroški se ne priznavajo, saj se šteje, da so navedena opravila všteta v glavna opravila za stranko. Potrebni stroški tožnika znašajo 1.175 točk in ne 1.635 točk. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izrek o stroških postopka (4. odstavek izreka) spremenilo tako, da je znesek 219.417,00 SIT znižalo na znesek

157.685,00 SIT.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004).