Jedro

Če obstaja spor, ali je tožena prava stranka, mora tožeča stranka za to, da je skladno s 1. odstavkom 158. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, izkazati, da je zahtevek izpolnila prav tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 312,34 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po prejemu izjave o umiku tožbe v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0792 I 1342272007 z dne 2.11.2007 ter ustavilo pravdni postopek in tožeči stranki naložilo v plačilo 296,15 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka svoj dolg poravnala. Sporočilo tožene stranke, da se z umikom strinja le, če ji tožeča stranka povrne pravdne stroške, je sodišče sicer poslalo, vendar brez kakršnegakoli poziva, da naj se o vlogi izjavi in brez opozorila o pravnih posledicah, v kolikor tega ne bo storila. Zato so šteli, da tožena stranka soglasja k umiku tožbe ni dala. Takšno pogojno soglasje namreč ne ustreza privolitvi za umik tožbe, zato sodišče postopka ne bi smelo ustaviti. Ker je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila, kar je izrecno navedla tudi v umiku tožbe, se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je dolžna povrniti pravdne stroške tožencu. Po ustaljeni sodni praksi zadošča, da tožeča stranka v umiku tožbe navede, da jo je umaknila zaradi izpolnitve obveznosti. Samo dejstvo, da na vlogo tožene stranke ni odgovorila, še ne pomeni, da se strinja z njenim predlogom za povrnitev stroškov. Za tak zaključek sodišča ni nobene pravne podlage, še posebej ne, ker ni bila opozorjena na pravne posledice, ki bodo nastopile v primeru, da na vlogo tožene stranke ne odgovori. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena, saj toženec ni povzročil prometne nesreče, iz katere izvira v tej pravdi vtoževani regresni zahtevek. Toženec dolga po tem postopku ni plačal in ga tudi ne bo, ker ni regresni zavezanec. Plačila so bila opravljena s strani B. I.. Tožeča stranka očitno nima ustrezne evidence regresnih zahtevkov ter prejetih plačil, saj bi sicer takoj ugotovila, da je toženčev ugovor pasivne legitimacije v tej pravdi utemeljen in bi morala umakniti tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, glede na ugotovljena dejstva pa je tudi materialno pravo, kar so v obravnavanem primeru procesne določbe o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe (188. člen ZPP) in povrnitvi stroškov postopka v primeru umika tožbe (1. odstavek 158. člena ZPP), pravilno uporabilo.

Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala pasivno legitimacijo in priložila tudi dokazila, ki njen ugovor utemeljujejo. Pojasnila je, da toženec ni zavezanec za plačilo regresnega zahtevka, ker ni on povzročil prometne nesreče, iz katere izvira vtoževana terjatev; kdo je regresni zavezanec (priložena je celo izjava te osebe – I. B. - da je v času nesreče vozil avto last tožnika); da regresni zavezanec I. B. zahtevek upnika (tožeča stranka) priznava in je delno tudi že plačal dolg. Opozorila je tudi, da že iz listin, ki jih je izvršilnemu predlogu predložil upnik, izhaja, da je bil regresni zahtevek potem, ko je bilo zavarovalnici sporočeno, kdo je avto dejansko vozil, poslan pravemu regresnemu zavezancu. Tožeča stranka pa na trditve tožene stranke glede pasivne legitimacije sploh ni reagirala. Zgolj pavšalno je navedla, da je dolg plačal dolžnik, in to kljub temu, da že iz listin, ki jih je priložila sama, izhaja, da je dolžnik nekdo drug in ne toženec. Glede na vse navedeno je vlogo tožene stranke z dne 10.7.2009 prvostopenjsko sodišče pravilno štelo kot njeno soglasje k umiku tožbe in hkratno priglasitev pravdnih stroškov, zato je odločitev o ustavitvi postopka skladna 3. odstavku 188. člena ZPP.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki, ki je ves čas obrazloženo in s predložitvijo dokazov zatrjevala, da ni zavezanec v tem pravdnem postopku. Pritožbeni očitki sodišču, da bi moralo tožečo stranko pozvati na odgovor na izjavo tožene stranke v zvezi z umikom tožbe in na pravne posledice, niso utemeljeni. Za tak poziv in pojasnila sodišča ni zakonske osnove. Sodišče mora stranko pozvati na odgovor le, če mu tako izrecno nalaga zakon; enako velja za opozorilo glede pravnih posledic neaktivnosti strank. V vseh drugih primerih pa je odločitev, ali bo na vročeno ji vlogo odgovorila, v dispoziciji stranke same.

Glede na okoliščine primera za odločitev o povrnitvi stroškov tožeči stranki ni bilo dovolj, da je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila. Ob konkretiziranem in z dokazi podkrepljen ugovoru pasivne legitimacije bi morala dokazati, da je v tej pravdi vtoževano terjatev izpolnil prav toženec. Če obstaja spor, ali je tožena prava stranka, mora tožeča stranka za to, da je skladno s 1. odstavkom 158. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka, izkazati, da je zahtevek izpolnila prav tožena stranka. To pa ji, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni uspelo.

Sodni odločbi, na kateri se sklicuje pritožba (sklep Višjega sodišča v Celju, opr.št. Cp 2806/2006, in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. II Cp 2026/99), se ne nanašata na situacijo, kot je obravnavana, in že zato ne utemeljujeta pritožbenih navedb. Razen tega pa iz odločb niti ne izhaja to, kar trdi pritožba (da za povrnitev stroškov postopka zadošča, da tožeča stranka v umiku tožbe navede, da jo je umaknila zaradi izpolnitve obveznosti).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora nasprotni pravdni stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke (list. št. 24) in skladno z Odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah: 500 točk za odgovor na pritožbo (1. odstavek tar. št. 21 OT) in 20% DDV od priznanih odvetniških storitev, 36,94 EUR sodne takse ter 10,40 EUR stroškov fotokopiranja; kar vse skupaj znesek 312,34 EUR. Ker sodišče sodi v mejah zahtevkov strank (2. člen ZPP), za primer zamude s plačilom stroškov postopka ni dosodilo zamudnih obresti, saj jih tožena stranka ni zahtevala.