Jedro

Dolžnosti plačila storitev iz postavke 7.0 se tožena stranka ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na ničnost (ustne) podjemne pogodbe. V času sklenitve pogodbe veljavna ZJN-2 in ZPVPJN sta res predvidevala sankcijo ničnosti pogodbe, če je bila ta sklenjena brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, vendar je zakonodajalec to sankcijo nato omilil (iz ničnosti na izpodbojnost). Ničnostno sankcijo pa je potrebno presojati tudi v zvezi z določili OZ. V 86. členu OZ je določeno, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predvideva kaj drugega. V drugem odstavku 90. člena OZ pa je določeno, da se ničnosti ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. V obravnavanem primeru je bila pogodba nedvomno realizirana, pritožbeno sodišče še ocenjuje, da gre za prepoved manjšega pomena, saj, prvič, je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana samo izpodbojnost, drugič, je ničnost pogodbe uveljavljala tožena stranka, ki je kot naročnica dolžna izvesti postopek javnega naročanja, in tretjič, ni izkazano, da bo namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, dosežen. Tožena stranka z ugovorom ničnosti zato ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108417/2015 z 18. 9. 2015 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za 66.255,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2015 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka za 74 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 5.710,40 EUR.

2. Proti sodbi se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da sta pravdni stranki po sklenitvi Pogodbe za izkop gradbene jame in temeljenje za objekt E. (v nadaljevanju: Pogodba za izkop gradbene jame) zaradi potrebe po izvedbi dodatnih del sklenili še Aneks št. 1 k tej pogodbi ter Pogodbo za izvedbo zemeljskih del na področju zunanje ureditve paviljona E. (v nadaljevanju: Pogodba za izvedbo zemeljskih del), kar kaže na obstoj ustaljene prakse med pravdnima strankama glede pravne ureditve in listinskega dokumentiranja dodatnih del. Kljub temu tožeča stranka kot profesionalni gradbeni izvajalec ni predlagala sklenitve ustreznega aneksa ali nove pogodbe za izvedbo dodatnih gradbenih del, ki jih vtožuje na podlagi računa št. 038-2015 v postavkah 1.0 - 5.0. Pri določenih postavkah je tožeča stranka pripisala „L.-P.“, kar kaže na to, kdo naj bi bil naročnik in plačnik teh del. Postavka 6.0 računa pa je podvržena vsebini 7. člena Pogodbe za izkop gradbene jame, po katerem se izvajalec odpoveduje vsakršnemu zahtevku iz naslova nepredvidenih pogojev za delo. Sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno očitalo neverodostojnost trditev, ker se je tožbenemu zahtevku upirala z ugovori, ki se med seboj izključujejo. Gre za ustaljen in procesno dopusten način obrambe, ki ga je uporabila tudi tožeča stranka, a ji sodišče prve stopnje tega ni štelo v breme. Organizacija gradbišča je spadala pod pogodbeni obseg in dogovorjeno pogodbeno ceno vseh izvajalcev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je organizacijo gradbišča in zagotavljanje gradbiščne opreme iz postavke 7.0 računa tožeči stranki tožena stranka naročila preko svoje pooblaščenke J. J. Pri tem ni obrazložilo, kdaj, na kakšen način in s kom naj bi bil sklenjen dogovor glede izvedbe vseh teh storitev. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je do dogovora prišlo že na sestanku 30. 9. 2014, vendar sodišče prve stopnje temu ni sledilo, zato je prišlo do neujemanja med trditveno podlago tožeče stranke in presojo sodišča. Glede določitve in višine plačila za naročene storitve se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je bilo v zvezi s postavko 7.0 dogovorjeno plačilo storitev in njegova višina, temveč da je storitve obračunala po dejanskih količinah in cenah iz njene prvotne ponudbe v postopku javnega naročanja. Ob odsotnosti trditev glede dogovora o ceni in ker je sama ves čas postopka zatrjevala, da storitve iz postavke 7.0 niso bile naročene, ji ni bilo treba konkretizirano prerekati višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo zato presoditi, da tožeča stranka ni izkazala višine vtoževanega plačila po postavki 7.0 spornega računa. Iz izvedenega dokaznega postopka, zlasti iz izpovedb posameznih prič, izhajajo relevantne okoliščine, ki vzbujajo utemeljen dvom v presojo sodišča prve stopnje, saj jih je sodišče povsem zanemarilo, ker po vsebini niso šle v koncept izpodbijane sodbe. Dokazna ocena Zapisnika tehničnega sestanka s 30. 9. 2014 je zgrešena. Naročnik storitev iz postavke 7.0 je bila družba L., ki je tudi uporabljala in koristila gradbiščno opremo. J. J. ni bila pristojna in pooblaščena za sklepanje pogodbenih razmerij v imenu in za račun tožene stranke. Pogodbene dogovore je lahko sklepal takratni direktor T. K., ki ga sodišče ni zaslišalo. Ustno sklenjena podjemna pogodba med pravdnima strankama je nična, ker nasprotuje takrat veljavnim kogentnim predpisom o postopku javnega naročanja. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec sta po izvedenem postopku javnega naročanja sklenili Pogodbo za izkop gradbene jame, Aneks št. 1 k tej pogodbi in Pogodbo za izvedbo zemeljskih del. Vsa dela, ki so bila dogovorjena v navedenih pogodbah in aneksu, je tožeča stranka izvedla, tožena stranka pa ji je za to plačala. V tem postopku tožeča stranka terja še plačilo 66.255,68 EUR za opravljena dodatna dela in storitve, ki niso sestavni del pogodb in aneksa in so razvidna iz računa št. 038-2015, tožena stranka pa se njihovemu plačilu upira.

6. Tožena stranka z obsežno in nepregledno pritožbo, v kateri mestoma ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji ali podaja navedbe, ki predstavljajo pritožbene novote, v glavnem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Takšna pritožba ne more pripeljati do uspeha stranke v pritožbenem postopku, saj povsem prezre odgovore na njene ugovore, ki jih je v izpodbijani sodbi podalo že sodišče prve stopnje. Zoper vsako dejansko ugotovitev je mogoče navajati pomisleke in jih razčlenjevati do najmanjših podrobnosti, a to še ne pomeni, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na vsakega od teh možnih pomislekov in opraviti ponovno dokazno oceno. Še posebej to velja v primerih, ko stranka v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti oziroma jih niti ne izpodbija. Pritožba ne vzbudi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

7. Do pogodbenega razmerja pravdnih strank je prišlo po izvedenem postopku javnega naročanja, v katerem je tožena stranka pridobila izvajalce za izvedbo projekta - izgradnjo in ureditev paviljona E. Med pravdnima strankama ni šlo za dolgotrajno poslovno sodelovanje,1 zato o izoblikovanju ustaljene poslovne prakse med strankama ni mogoče govoriti. Tudi sklenjeni Aneks št. 1 in Pogodba o izvedbi zemeljskih del takšne prakse (še) ne vzpostavljata. Obveze skleniti aneks oziroma pogodbo glede dodatnih del zato na tej podlagi ni bilo niti ni bila dolžnost tožeče stranke, da predlaga takšno sklenitev. Glede na konkretne okoliščine primera pisni dogovor o izvedenih dodatnih delih tudi sicer ni bil mogoč, saj bi resno ogrozil izvedbo projekta. Po navedbah pravdnih strank in zaslišanih prič je bilo treba dela na projektu opraviti hitro in v predvidenih rokih, saj je bilo na voljo le malo časa in so vsi delali pod velikim časovnim pritiskom. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je bila tožeča stranka vtoževana dodatna dela, katerih nastanka in izvedbe pritožnica sploh ne prereka, primorana izvesti brez vsakršnega odlašanja, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen celoten projekt. 8. Tožena stranka je trdila le, da so bila vtoževana dodatna dela vsebovana že v podpisanih pogodbah in aneksu oziroma da vsa izvedena dela že vključuje s pogodbama dogovorjena cena. Podredno je zatrjevala, da izvedbe dodatnih del ni naročila. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so takšni ugovori tožene stranke nelogični in medsebojno izključujoči. S prvotnima ugovoroma je tožena stranka v resnici zatrjevala, da so izvedena dodatna dela že plačana, kar pomeni, da je izvedbo teh del očitno naročila. A s podrednim ugovorom problematizira ravno slednje. Takšna, nasprotujoča si trditvena podlaga, je vsekakor indic, da se tožena stranka spreneveda, kar je nakazalo že prvostopenjsko sodišče. Pri tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je enako metodo uporabila tudi tožeča stranka; ta se je ob enotnem in konsistentno zatrjevanem dejanskem stanju sklicevala na več možnih materialnopravnih podlag, kar niti ni njena dolžnost (primerjaj 180. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je na strani tožene stranke izvedbo dodatnih del naročila J. J. Sodišče prve stopnje je v točkah 31. do 36. izpodbijane sodbe o tem podalo poglobljeno in prepričljivo dokazno oceno, ki se ji v izogib ponavljanju pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Da naj bi bil za sklepanje dogovorov in naročanje dodatnih del pooblaščen zgolj njen takratni direktor T. K., toženi stranki ni uspelo dokazati. Dokaz z njegovim zaslišanjem, ki ga je sodišče prve stopnje sicer kot nepotrebnega zavrnilo, je predlagala le tožeča stranka. Ker ne gre za dokazni predlog tožene stranke, se nanj v pritožbi ne more sklicevati. Brezpredmetni so tudi pritožbeni pomisleki, komu na strani tožeče stranke naj bi J. J. naročila izvedbo dodatnih del, saj je nesporno, da so bila vsa vtoževana dodatna dela opravljena.

10. Trditve tožene stranke, da je bila naročnik storitev iz postavke 7.0 računa št. 038-2015 družba L. oziroma da naj bi se o porazdelitvi stroškov iz naslova organizacije gradbišča dogovorili izvajalci med seboj, so ostale dokazno nepodprte. Da konkreten dogovor med izvajalci ni bil nikoli sklenjen, izhaja iz izpovedi priče G. Š., sodišče prve stopnje pa je to natančno obrazložilo v 43. do 49. točki izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je bila v pogodbenem razmerju le s toženo stranko, zato povračila stroškov za izvedene storitve organizacije gradbišča ne more terjati od drugih izvajalcev. Če je tožena stranka (po njenih lastnih navedbah) te storitve plačala drugemu izvajalcu, čeprav jih je dejansko zagotavljala tožeča stranka, gre za notranje razmerje med toženo stranko in izvajalcem, ki na položaj tožeče stranke ne more vplivati. Dolžnosti plačila storitev iz postavke 7.0 se tožena stranka ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na ničnost (ustne) podjemne pogodbe. V času sklenitve pogodbe veljavna Zakon o javnem naročanju (ZJN-2) in Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) sta res predvidevala sankcijo ničnosti pogodbe, če je bila ta sklenjena brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, vendar je zakonodajalec to sankcijo nato omilil (iz ničnosti na izpodbojnost). Ničnostno sankcijo pa je potrebno presojati tudi v zvezi z določili Obligacijskega zakonika (OZ). V 86. členu OZ je določeno, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predvideva kaj drugega. V drugem odstavku 90. člena OZ pa je določeno, da se ničnosti ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. V obravnavanem primeru je bila pogodba nedvomno realizirana, pritožbeno sodišče še ocenjuje, da gre za prepoved manjšega pomena, saj, prvič, je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana samo izpodbojnost, drugič, je ničnost pogodbe uveljavljala tožena stranka, ki je kot naročnica dolžna izvesti postopek javnega naročanja, in tretjič, ni izkazano, da bo namen pravil javnega naročanja, v smislu učinkovitega pravnega varstva ponudnikov, dosežen.2 Tožena stranka z ugovorom ničnosti zato ne more uspeti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe zoper dodatna dela iz postavke 6.0 računa št. 038-2015. Med pravdnima strankama dogovorjena cena ni vsebovala klavzule „ključ v roke“, zato 7. člen Pogodbe za izkop gradbene jame (priloga A 28), ki v petem odstavku določa, da se izvajalec izrecno v naprej odpoveduje vsakršnemu zahtevku iz naslova nepredvidenih pogojev za delo ter se zavezuje, da bo tovrstne pomanjkljivosti ustrezno saniral na lastne stroške, ne da bi zaradi tega trpel rok vgradnje, kvaliteta vgrajenega materiala ali izvedenih del, na vtoževana dodatna dela iz postavke 6.0 ne vpliva. Navedeni člen pogodbe se lahko nanaša zgolj na dela, katerih izvedba je bila s pogodbo izrecno dogovorjena, ne more pa se nanašati na stroške za dela, ki so bila naročena kot dodatna dela. To je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točki 21. in 22. izpodbijane sodbe).

12. Navedbe o pripisu „L.-P.“ na računu št. 038-2015 in višini tožbenega zahtevka predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato se pritožbeno sodišče z njimi ne bo ukvarjalo. Pripominja le, da tožena stranka pomanjkljive trditvene podlage, zlasti glede višine plačila za vtoževana dodatna dela, ne more sanirati s podanimi pritožbenimi navedbami. V postopku pred sodiščem prve stopnje je konkretizirano ugovarjala le temelju tožbenega zahtevka, glede višine pa je zgolj navedla, da je tudi ta sporna. Takšno pavšalno prerekanje višine tožbenega zahtevka ne povzroči prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko, za kar se tožena stranka neutemeljeno zavzema v pritožbi.

13. Glede na navedeno in ker ni odkrilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožeči stranki, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) tožeči stranki priznalo 1.375 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 23,75 točk materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki ob odmeri stroškov pred pritožbenim sodiščem znaša 0,6 EUR3, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.023,89 EUR pritožbenih stroškov.

1 Prvo pogodbo sta stranki sklenili 6. 10. 2014, tožeča stranka pa je z gradbenimi deli zaključila 21. 12. 2014, oziroma je bil projekt končan 1. 5. 2015 z odprtjem E. 2 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 226/2018 dne 28. 3. 2019. 3 Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po Odvetniški tarifi iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.