Jedro

Ker je bila prava pogodbena volja med pravdnima strankama sporna, sta jo sodišči kljub obstoječi pogodbi in aneksoma morali ugotavljati. Sodišče je pri ugotavljanju prave pogodbene volje presojalo določbe pogodb in ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze (izpovedi strank, izvedensko mnenje, sporazume) in na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da sporazumi niso veljali kot računi in ne predstavljajo delitve dohodka, kot je zatrjeval tožnik.

Tožnik bi moral zatrjevati dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek za plačilo, da bi bila njegova tožba sklepčna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je uveljavljal zahtevek za plačilo dela dohodka od prodanih proizvodov v višini 8.804.936 SIT (sedaj 36.742,35 EUR) po pogodbah iz leta 1988 in 1989 ter po 117 potrjenih sporazumih od februarja 1992 do maja 1994, ki naj bi veljali kot računi, in 1.917.256,3 SIT (sedaj 8.000,57 EUR) dolga - gre za protivrednost 23.576 DEM - po dogovoru, da se denar pod toženkinim imenom naloži v borzno posredništvo. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da podpisani sporazumi ne prestavljajo računov, toženka pa je svoje obveznosti po pogodbah iz leta 1988 in 1989 v celoti izpolnila. Poleg tega je zahtevek za plačilo dolga iz posla IBM in ZPIZ zavrnilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage. Prav tako zaradi pomanjkanja trditev je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 1.917.256,3 SIT (sedaj 8.000,57 EUR). Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnikovo plačilo odvisno od čistega dohodka toženke pri celotnem poslovanju, da sporazumov ni mogoče šteti za račune in da je bil tožnikov obračun stroškov neustrezen, saj so bili proizvodni in drugi stroški višji, čisti dobiček pa posledično nižji.

Tožnik ne soglaša z navedenim stališčem sodišč. V reviziji zatrjuje, da so sporazumi vrsto let predstavljali podlago za plačilo kot račun. S podpisom sporazuma je toženka priznala svojo dolžnost plačila. V razlogih izpodbijane sodbe je nasprotje med besedilom pogodbe in aneksov ter med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini teh pogodb. Iz nobene določbe ni mogoče zaključiti, da se ugotavlja dohodek celega podjetja toženke, pač pa čisti dohodek od prodaje posameznega proizvoda. V razlogih izpodbijane sodbe je navedeno, da tožnik ni ugovarjal dopolnitvi izvedenkinega mnenja, čeprav je na obravnavi 15.10.2003 vztrajal pri svojih pripombah. Znesek 1.917.256,3 SIT (sedaj 8.000,57 EUR) je toženka dolžna vrniti na podlagi določb shranjevalne pogodbe. Podlaga za plačilo dolga iz posla I. in Z. je enaka kot za vse druge sporazume. Ugotavlja, da toženka ni dolžna plačati računov, ker ni imela denarja za plačilo. Sodišču očita bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS 73/2007) in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Navedbe tožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (da se sporazum šteje za račun, da je osnova za plačilo čisti dohodek od prodaje posameznega proizvoda, da toženka ni dolžna plačati računov, ker je postala nelikvidna), po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem revizije ni mogoče utemeljiti. Revizijski razlogi so taksativno našteti. V nobenem primeru ni dopustno izpodbijati sodbo druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glej tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne presoja, ali so sodišča pravilno ocenila izvedene dokaze, pač pa je vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta ju opravili sodišči prve in druge stopnje, zato tožnikovih navedb v tej smeri ni upoštevalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V razlogih izpodbijane sodbe ni nasprotja med besedilom pogodb s 23.11.1988 in z 31.10.1989 ter med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh pogodb. Za tožnika manj ugodna razlaga omenjenih pogodb pa ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z navedbo v izpodbijani sodbi, da tožnik ni ugovarjal dopolnitvi izvedenskega mnenja, čeprav je v resnici pri svojih pripombah na glavni obravnavi vztrajal, je podana nebistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki ni mogla vplivati na vsebino in pravilnost izpodbijane sodbe, tako da prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva, ki so sestavina konkretnega dejanskega stanu: – 23.11.1988 in 31.10.1989 sta tožnik (kot avtor tehničnih izboljšav) in J. J. (kot naročnik, kasneje ustanovitelj in direktor toženke) sklenila pogodbi in aneksa o izkoriščanju modelov in novih tehničnih rešitev; – stranki sta se dogovorili, da je višina plačila odvisna od čistega dohodka, upoštevaje vse toženkine stroške, ki jih je imela zaradi proizvodnje in prodaje tožnikovih izdelkov; – sporazumi ne predstavljajo računov ali delitve dohodka, pač pa osnovo za obračun tožnikovega dela; – tožena stranka je tožniku plačala 64.175 DEM več, kot mu je po pogodbah iz 1988 in 1989 dolgovala.

Zmotno je tožnikovo stališče, da bi morali sodišči kot pravno podlago za izplačilo uporabiti določbe pogodb in sporazumov, saj toženka ni zahtevala spremembe pogodb. Ker je bila prava pogodbena volja med pravdnima strankama sporna, sta jo sodišči kljub obstoječi pogodbi in aneksoma morali ugotavljati. Sodišče je pri ugotavljanju prave pogodbene volje presojalo določbe pogodb in ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze (izpovedi strank, izvedensko mnenje, sporazume) in na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da sporazumi niso veljali kot računi in ne predstavljajo delitve dohodka, kot je zatrjeval tožnik (razlogi prvostopenjskega sodišča na peti do osmi strani sodbe). Sodišče je zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za delitev čistega dobička toženke kot podjetja pri celotnem poslovanju. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka tožniku plačala 64.175 DEM več, kot mu je po pogodbah iz 1988 in 1989 dolgovala, ne daje podlage za sklepanje o utemeljenosti zahtevka za plačilo po omenjenih pogodbah. Ker je bila toženkina obveznost izpolnjena, je prenehala.

Napačno je tožnikovo stališče, da ni pomembno, kakšen dogovor glede vračila 52.000 DEM je obstajal med strankami. Trditvi, da je 1.917.256,3 SIT (sedaj 8.000,57 EUR) dolga - gre za protivrednost 23.576 DEM - in da sta stranki sklenili dogovor, da toženka denar naloži v borzno posredništvo, ne dajeta podlage za zaključek, da mora toženka 8.000,57 EUR vrniti tožniku. Tudi za shranjevalno pogodbo, na katero se sklicuje v reviziji tožnik, bi moral zatrjevati, da je bila sklenjena, česar pa ni. Tožnik bi moral zatrjevati dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek za plačilo 8.000,57 EUR, da bi bila njegova tožba sklepčna. Zaradi pomanjkanja trditev je bil nadalje zavrnjen zahtevek za plačilo iz posla I. in Z. Tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče šteti, da bi tožnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu zgolj z navedbo »neporavnani del dolga iz posla I. in Z.«. Iz takšnih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka za plačilo 59.764 SIT (sedaj 249,39 EUR) in 113.900 SIT (sedaj 475,30 EUR).

Ker je toženka svoje obveznosti že izpolnila in ker tožnik ni zmogel trditvenega bremena, je pravilen materialnopravni zaključek sodišč, da tako zahtevek za plačilo dela dohodka od prodanih proizvodov v višini 36.742,35 EUR, kot tudi 8.000,57 EUR dolga po dogovoru, da se denar pod imenom toženke naloži v borzno posredništvo, nista utemeljena.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene stroške.