Jedro

Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I./1. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da sta notarski zapis opr. št. SV 1072/06 z dne 14. 11. 2006 in kreditna pogodba št. 000 z dne 24. 10. 2006 nični."

II. V preostalem delu (I./2. in II. tč. izreka) se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožba zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 806/2022 z dne 30. 11. 2022 se zavrne.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Oris spora_

1. Tožnik kot kreditojemalec in toženka kot kreditodajalka sta 24. 10. 2006 sklenila kreditno pogodbo, s katero je toženka odobrila tožniku namenski stanovanjski kredit v tolarski protivrednosti 92.881,99 CHF, kar je predstavljalo 14.020.499,24 SIT. Stranki sta se dogovorili, da je obrestna mera za kredit šestmesečni CHF LIBOR in 1,70 % letno. Tožnik se je zavezal kredit vrniti v 180 mesečnih anuitetah, pri čemer je prva anuiteta zapadla 30. 11. 2006, zadnja pa 2. 11. 2021. Sklenjena je bila tudi poroštvena pogodba z A. A. in B. A. Ti pravni posli so bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa z izvršilno klavzulo opr. št. SV 1072/06. Toženka je odobreni kredit v višini 92.881,99 CHF izplačala tožniku v protivrednosti 58.506,51 EUR. Tožnik je do 2. 11. 2021 vse obveznosti iz kreditne pogodbe izpolnil. Tožnik zahteva ničnost notarskega zapisa in kreditne pogodbe ter da mu toženka plača 30.358,76 EUR.

_**Odločitev sodišča prve stopnje**_

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta sta notarski zapis opr. št. SV 1072/06 z dne 14. 11. 2006 in kreditna pogodba št. 000 z dne 24. 10. 2006 nični (I./1.), da mora toženka plačati tožniku 30.358,76 EUR (I./2.), odločilo je še, da tožnik krije toženkine pravdne stroške (II.).

_**Povzetek pritožbenih navedb zoper sodbo in zoper sklep**_

3. Tožnik v pritožbi zoper sodbo navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, ker obstaja dvom o sodnikovi nepristranskosti.

4. Pogodbeni pogoj v predmetnem primeru je podvržen presoji nepoštenosti skladno s 24. členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), pri čemer je, po slovenskem pravnem redu, zaradi neprenosa celotnega 4. člena Direktive 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva), treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev tudi v primeru, če so ti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Slovenija v pravni red ni prenesla 4. člena Direktive, ki iz presoje nepoštenosti izključuje glavni predmet in ceno, če sta določena v jasnem in razumljivem jeziku. Vlada RS je o tem obvestila komisijo, sodišče SEU pa je poudarilo, da drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13 določa izjemo od mehanizma vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, kot je določen v okviru sistema varstva potrošnikov, zato ga je treba razlagati ozko. Načelo lojalne razlage v povezavi z Direktivo ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev.

5. Pogodbeni pogoj (valutna klavzula) je podvržen presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja skladno s 24. členom ZVPot, ki elemente našteva alternativno. Za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten pa zadostuje, da je izpolnjena zgolj ena od predpostavk, ne pa vse kumulativno, kot to izhaja tudi iz sodbe VSRS II Ips 18/2022. Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja se je izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-14/2021, ki je izpostavilo, da ob upoštevanju meril SEU ni mogoče spregledati, da sta pritožnika ves čas postopka opozarjala na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar sta povezovala s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti in transparentnostjo njunega lastnega premoženjskega položaja za banko, da teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno (s standardom profesionalne skrbnosti) objektivizirano zmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega para, da v okoliščinah izrazito večplastno asimetričnega razmerja banke s potrošnikom šele presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja dejansko udejanja varstvo potrošnika kot šibkejše stranke, da pri opredelitvi nepoštenih pogodbenih pogojev v okviru prava varstva potrošnikov se v bistvenem zahteva tudi upoštevanje interesov nasprotne stranke (potrošnika), s katerimi je bila stranka (banka) seznanjena oziroma ji niso mogli ostali neznani.

6. Glede na novejšo sodno prakso je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Predpostavke nepoštenosti so določene v medsebojnem izključevalnem (alternativnem) razmerju, kar pomeni, da zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo le eni izmed njih.1

7. Sodišče je ugotovilo, da je toženka razpolagala z informacijami glede tveganosti kreditov v CHF za potrošnike, pa teh informacij ni posredovala tožniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Iz sodne prakse izhaja, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero. Ker toženka ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuto vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive, kar pomeni, da je kreditna pogodba nična. V konkretnem primeru toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ker tožniku ni razkrila informacij, katere je poznala. Toženka zato ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnik ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejel pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala kreditna pogodba. Zahtevi po transparentnosti oziroma informiranosti je zadoščeno, če je bil potrošnik izrecno in nedvomno opozorjen, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti prinaša specifična tveganja, ki pa ne obstojijo, če se pogodba sklene v domači valuti.

8. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da pogodbeni pogoj o kreditu z valutno klavzulo objektivno ne vzpostavlja neravnotežja v medsebojnih pravicah in obveznostih. Sodišče spregleda, da so vsa bodoča tveganja tečajnih razlik zgolj v breme kreditojemalca, zato je odločilno, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik na podlagi pomanjkljivih informacij, ki jih je dobil s strani bančnega uslužbenca C. C., lahko izvedel za obseg valutnega tveganja.

9. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik dal zgolj splošne trditve o zvišanju njegovih obveznosti, da ni predlagal izvedenca finančne stroke, pri tem pa sodišče spregleda, da je tožnik v tožbi navajal, za koliko so se njegove obveznosti zvišale, kar pa tudi ni odločilno glede na sodno prakso. Nesorazmerje se namreč ne ugotavlja glede na to, ali in v kakšnem obsegu je zaradi devalvacije domače valute prišlo do zvišanja obveznosti tožnika merjeno v tuji valuti. Ne zahteva se, da mora imeti pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije. Sodišče se pri presoji ali znatno neravnotežje obstaja, ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je predmet pogodbe na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku na drugi. Znatno neravnotežje je lahko posledica samega dejstva dovolj resnega posega v pravni položaj, ki ga potrošniku kot pogodbeni stranki zagotavljajo veljavni nacionalni predpisi, bodisi v obliki omejitve vsebine pravice, ki jih v skladu s temi predpisi črpa iz te pogodbe, bodisi v obliki oviranja izvrševanja teh pravic ali celo v obliki naložitve dodatnih obveznosti.

10. Od toženke se ne pričakuje, da bo vnaprej napovedala veliko (nepričakovano) spremembo v vrednosti tečaja CHF, bistveno je, da informacij o tveganosti kreditov v CHF za potrošnike, ki so jih banke v tistem obdobju dobivale iz različnih naslovov, pred sklenitvijo kreditne pogodbe niso posredovale potrošnikom. V obravnavanem primeru gre za dokaze s strani Banke Slovenije, ki je bil poslan vsem bankam leta 2006 - Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2005. Ker je toženka te informacije v času pogajanj s tožnikom imela, pa mu jih ni posredovala, ni mogoče šteti, da bi razumen potrošnik, katerega namen bi bil zgolj nakup stanovanja in ki ne bi tvegal, v okviru individualnih pogajanj sprejel takšne pogodbene pogoje. Toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnik ob razkritju vseh potrebnih informacij v okviru individualnih pogajanj sprejel pogodbene pogoje, ki jih je vsebovala kreditna pogodba. Sodna praksa je že sprejela stališče, da gre v takem primeru za ravnanje v nasprotju z dobro vero, ker toženka ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, je glede pogodbenega pogoja, ki se nanaša na valuta vračila v kreditni pogodbi, podano znatno neravnotežje. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil trend ravno obraten od tega, kot je predhodno opozarjala Banka Slovenije v Poročilu o finančni stabilnosti za leto 2005. 11. Konverzija ne pomeni zavarovanja pred valutnim tveganjem, ki naj bi zagotovilo ravnotežje pogodbenih strank in zavarovalo tožnika pred tveganji. Ob padcu tečaja potrošniku že nastane škoda, s spremembo pogodbe pa nastanejo dodatni stroški, s tem, da je za spremembo kredita potrebno soglasje toženke.

12. Sodnik je družinski prijatelj D. D., ki je član uprave Banke X., ki je bil v več pravdnih zadevah v istovrstnih sporih zaslišan kot priča, zato bi se sodnik moral izločiti. Obstaja utemeljena domneva, da je poistovetenje sodnika z interesi tesnih prijateljev verjetno dejstvo, ki vpliva na sodnikovo subjektivno dojemanje predmetnega spora, čeprav gre v tem primeru za drugo banko. V konkretnem primeru ne gre zgolj za vprašanje morebitne subjektivne nepristranskosti, temveč za ohranjanje videza nepristranskega sodišča zaradi utrjevanja zaupanja pravdnih strank in javnosti v nepristranskost sojenja. V nekaterih istovrstnih zadevah se je sodnik sam izločil. _**Povzetek odgovora na pritožbo**_

13. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev strokov.

14. Sodišče je ugotovilo, da toženka ni zadostno opravila pojasnilne dolžnosti, s temi ugotovitvami se toženka ne strinja, ker je tožniku dala zadostne informacije, da je tožnik lahko ocenil ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo na svoje premoženje.

15. Konkretna zadeva ni primerljiva z zadevo II Ips 18/2022, v kateri kreditojemalca nista prejela pojasnil glede valutnega tveganja. Sodišče je v tem sporu ugotovilo, da je toženka izročila tožniku dva izračuna, in sicer izračun kredita v domači valuti in izračun v tuji valuti, da je toženka opozorila tožnika, kako je sestavljen mesečni obrok, da je bilo tožniku predstavljeno osnovno valutno tveganje, da toženka ni preferirala ali kreditojemalcev zavajala, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo nihanja menjalnega tečaja EUR, da predstavitev kredita ni bila enostranska.

16. Pritožba zmotno navaja, da bi moralo sodišče na podlagi 23. in 24. člena ZVPot ničnost pogodbe presojati zgolj na podlagi presoje o nepoštenosti pogodbenega pogoja, brez predhodne presoje, ali je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča2 izhaja, da slovenska zakonodaja ne zagotavlja višjega varstva potrošnikov, kot izhaja iz 4(2) Direktive, tem stališčem pa je sledilo sodišče prve stopnje.3

17. Sodna praksa SEU v zvezi z drugim odstavkom 1. člena Direktive določa, da določbe Direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na nacionalnih zakonih, ki so dopolnilne narave ali/in se nanašajo na monetarni nominalizem.4 Pravdni stranki sta sklenili kreditno pogodbo z valutno klavzulo v tuji valuti, ki jo je posebej določal Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) in OZ. Uporaba Direktive je zato izključena.

18. Tožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21. Iz Pravnega mnenja E. E. izhaja, da stališč, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi, ni v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je tudi nedopustno poseglo v dokazno oceno. Materialnopravni razlogi Ustavnega sodišča zato za sodišča niso zavezujoči. 19. Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VSL II Cp 755/2020, ki je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišč, ker vsebino pojasnilne dolžnosti širi na vedenje o preteklih dogodkih. Iz zadeve II Cp 1535/2018 izhaja, da je pojasnilna dolžnost izpolnjena, če je banka potrošniku predočila pomen valutnega tveganja v obsegu in vsebini, da se je potrošnik zavedal, da je tveganje realno in lahko občutno vpliva na obseg njegovih obveznosti.

20. Glede na okoliščine konkretnega primera, je treba presojati, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Toženka je tožniku predstavila vse relevantne informacije, s katerimi je razpolagala v času sklenitve pogodbe in katere je bila dolžna predstaviti potrošnikom. Tožnik je bil pisno in ustno opozorjen na tveganja, zato ne gre za enak primer, kot ga je obravnavalo VSL v zadevi I Cp 1166/2021 in VS RS v zadevi II Ips 8/2022. Pojasnilna dolžnost v času sklenitve kreditne pogodbe tudi ni bila natančno definirana. V sodbi VSL I Cp 2064/2020 je bilo pojasnjeno, da banka v času sklenitve pogodbe ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da je tveganje, v obsegu, kot se je kasneje realiziralo, realno, da njeno vedenje, da so tožniki zaradi nenapovedljivosti gibanja tečaja EUR/CHF dejansko izpostavljeni neutemeljenemu valutnemu tveganju, ne vodi avtomatično k presoji, za katero se zavzema pritožba, da je bila banka slaboverna oziroma da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, in da zaradi neomejenosti valutnega tveganja kreditna pogodba ni nična.

21. Tožnik se sklicuje na sodbo SEU C-609/19, ki ni primerljiva. V tej zadevi se je fiksna obrestna mera vsakih pet let prilagodila novemu menjalnemu tečaju EUR/CHF, kreditojemalcu se obrok ni povečal, se je pa podaljšalo odplačevanje obrokov, zato kreditojemalec ni vedel, kdaj bo odplačal svojo obveznost, zato je standard pojasnilne dolžnosti ustrezno višji.

22. Priporočila ESRB so veljala za naprej in so bila namenjena državam članicam.5

23. Iz dokumentov BS in drugih dokumentov ne izhaja, da je valutno tveganje realno. Iz prispevka F. F., ki je del Poročila BS iz leta 2007 izhaja, da se gospodinjstva premalo zavedajo tveganj s tovrstnimi krediti - gre zgolj za splošno navedbo, ki temelji le na statističnih podatkih. Iz izjave nekdanjega predstavnika BS G. G. pa izhaja, da je pregled Banke Slovenije pokazal, da banke vključno s toženko spoštujejo priporočila in usmeritve Banke Slovenije v zvezi s ponudbo kreditov. Toženka je ustrezno upravljala z valutnim tveganjem z zapiranjem valutne pozicije, s čimer si zagotovi nevtralno pozicijo ne glede na to, v katero smer se giba menjalni tečaj. Toženka ne ocenjuje tveganja, da bi se na podlagi tega odločala, kako bo postopala, ko gre za kredite v tuji valuti. Bistveno je, da po obravnavi kreditne pogodbe s tožnikom svojega tveganja ni omejila ali izključila.6 Toženka ni imela namena in interesa, da bi se valutno tveganje uresničilo, ker bi se s tem povečalo kreditno tveganje in nevarnost, da zavarovanja za izplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe ne bo zadoščalo. VSL je v sodbi II Cp 206/2020 pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je bil kredit zavarovan s hipoteko, ne pomeni, da bo bankin pogodbeni interes izpolnjen, in bo s prodajo, če bo uspešna, poplačana. Vrednost nepremičnine, s katero je bila obveznost zavarovana, se z dvigom CHF ni povečala.

24. Tožnik v pritožbi ponavlja zmotne trditve, da je CHF imela atribute t.i. valute varnega zavetišča. Tudi če bi bila ta teza pravilna, se ne ve, kaj to pomeni in za katere dogodke velja. Gibanje tečaja EUR/CHF je bilo stabilno, tožnik pa ne pojasni, kako naj bi se ta lastnost varnega zatočišča valute CHF odražala nasproti valute EUR. Tožnik dejansko očita toženki, da morala znati napovedati svetovno gospodarsko krizo. Razlog za krepitev CHF je bil v nestabilnosti EUR.

25. Letaki, ki jih omenja pritožba niso relevantni, kot je pravilno pojasnilo sodišče, ker so iz leta 2004. Iz letakov ne izhaja, da je toženka kredite v CHF oglaševala kot varne - pri letakih gre zgolj za povabilo potencialnim strankam v poslovalnico, kjer bi potrošniki prejeli celovite informacije o ponudbi toženke.

26. V sodbi II Ips 137/2018 je pojasnjeno, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmom posameznika kor razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enake učinke tudi pretirana skrb. Prav ravnotežje med enim in drugim pa izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoča seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Toženka je izpolnila pojasnilno dolžnost. Tožnik je prevzel obrestno in valutno tveganje, ki v pogodbi ni bilo izključeno. Kakršnekoli aktivnosti, ki jih je toženka dolžna izvesti z namenom upravljanja s tveganji, ne vplivajo na pravni položaj tožnika, zlasti ne tveganj, ki jih je prevzel tožnik s pogodbo.

27. Tožnik se ni odločil za konverzijo, pritožbene navedbe v tem delu pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.

28. Toženka v odgovoru na pritožbo tudi predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo zoper sklep. D. D. je družinski prijatelj sodnika, ki pa ni bil nikoli zaposlen pri toženki, v tem postopku ni bil predlagan kot priča, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.7 **Glede utemeljenosti pritožb**

29. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

**Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava**

30. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

31. Nobenih nasprotij ni v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče se je v sodbi sistematično, pregledno in argumentirano opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Prav tako ni nobene protispisnosti. Pritožbeno sodišče kot zadostne in pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje glede "letaka."8 Sodišče prve stopnje zato ni storilo kršitev iz 14. in 15. tč. drugega ostavka 339. člena ZPP.

32. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni dala informacij take intenzitete, da bi na njihovi podlagi tožnik lahko ocenil dejanski pomen tveganja, ki ga je prevzel, zato je ocenilo, da je toženka ni izpolnila obveznosti iz naslova pojasnilne dolžnosti.9 Kljub taki ugotovitvi, je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo, pri tem pa podrobno predstavilo materialnopravne argumente, ki so bili v času izdaje sodbe skladni s takratno večinsko sodno prakso, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

33. Neutemeljene so trditve toženke, da ji je sodišče prve stopnje glede pojasnilne dolžnosti naložilo neobstoječe dokazno breme, ki ga toženka v času sklenitve pogodbe ali kasneje ni mogla predvideti;10 v sodni praksi je enotno stališče, da je dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti na toženki.11 V zvezi z oceno potrebne/pričakovane pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje pri upoštevanju odločb SEU upoštevalo načelo prepovedi retroaktivnosti.12

34. Sodišče se je pravilno sklicevalo na materialno pravo in sodno prakso SEU. Zmotno pa je odločitev utemeljevalo na sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki se je spremenila po izdaji izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje pravilna - glede ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja iz ZVPot, glede testa transparentnosti pogodbenega pogoja in deloma glede testa nepoštenosti13 - zmotne pa so nadaljnje ugotovitve, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero, da ni izkazano neravnotežje, da pojasnilna dolžnost (torej netransparentnost glavnega pogoja) ne pomeni nepoštenosti pogoja, ter razlogi glede nepoštenosti in glede testa poštenosti pogodbenega pogoja. Kljub tem zmotnim materialnopravnim stališčem, je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so temelj za vrednotenje spornega razmerja glede (ne)veljavnosti pogodbe, in znotraj tega okvira je pritožbeno sodišče presojalo (ne)utemeljenost pritožbenih trditev, ob upoštevanj trditev toženke (tudi) iz odgovora na pritožbo. Sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja - pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem tožnika in prič, drugačna je le materialnopravna ocena teh dejstev ob upoštevanju listin. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sta bili pravdni stranki seznanjeni s stališči Ustavnega sodišča, ki je odločalo v istovrstni zadevi.14

35. Iz teh razlogov odločitev pritožbenega sodišča, s katero je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, za toženko ne more predstavljati "sodbe presenečenja". Toženka je tudi glede na navedbe iz odgovora na pritožbo vedela za možnost,15 da bo lahko pritožbenega sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in zato drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo lahko sledilo materialnopravnim stališčem Ustavnega sodišča.16 Toženka je torej lahko pričakovala, da bo odločitev pritožbenega sodišča morda drugačna od odločitve sodišča prve stopnje in s tem tudi materialnopravni razlogi.17 Tudi pritožbena obravnava ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo le v primeru, če je treba ugotoviti pravna ali dokazno pomembna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali se ni opredelilo do njihove dokazanosti, ali če je treba izvesti dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo ali jih ni ocenilo, te predpostavke, kot že pojasnjeno, pa niso izkazane.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

36. Konkreten spor je (še) eden izmed številnih enakovrstnih sodnih sporov med banko kot kreditodajalcem in potrošnikom kot kreditojemalcem, v katerih sta Ustavno sodišče in (nova) sodna praksa Vrhovnega sodišča skozi prizmo sodne prakse SEU določili pomenski okvir vrednotenja teh spornih razmerij v luči nacionalnega potrošniškega prava, ki udejanja minimalno harmonizacijo potrošniškega prava, prav slednje pa terja poenoteno razlago prava EU, ki je v izključni pristojnosti SEU.

37. Temeljna izhodišča pritožbenega sodišča so istovetna že obrazloženim izhodiščem sodišča prve stopnje,18 pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da so pravna podlaga za presojo konkretnega primera določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodbe, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo, da je Direktiva akt naslovljen na države članice, ki ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo, da Direktiva nima neposrednega učinka za zaščito pravic posameznikov, ob predpostavki, da nacionalna zakonodaja in sodna praksa zagotavljata minimalno harmonizacijo, s katero se uresničuje varstvo potrošnikov, ki hkrati udejanja dejansko in ne le formalno ter navidezno možnost uveljavljanja teh pravic, da kadar gre kot pri Direktivi za pristop minimalne harmonizacije, ko predpis prava EU določi samo najnižji skupni okvir, državam članicam pa prepušča proste roke glede preostalega normiranja, je SEU tisto, ki določi, kateri pojmi v tovrstnih direktivah naj imajo enoten avtonomen pomen v vseh državah članicah in katere pojme lahko dodatno, sledeč svoji nacionalni avtonomiji, še razlagajo in pomensko napolnjujejo nacionalna sodišča, da ko enkrat SEU pojem avtonomno in enotno razloži, zasede pomenski okvir tega pojma, ki mu morajo v celoti slediti vse države članice EU, da je ta pomenski okvir SEU že določil, ki je istovrsten okoliščinam konkretnega primera, da 6. člen Direktive določa, da države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika, in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev, države članice pa morajo zagotoviti, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja Direktiva, da je sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči, da je nepoštenost pogoja glede vračila posojila vezanega na tujo valuto treba presojati tudi če je jasen, kar terja uporabo določb ZVPot, enako velja za pomanjkljivo pojasnilno dolžnost, če banka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, in se je vzpostavil razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, ter s tem znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar pa je moč opredeliti kot nedopustne pogoje iz 1.-4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot,19 ki določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti, da je načelo vestnosti in poštenja v 24. členu ZVPot predpisano kot pravna norma in ne kot razlagalno načelo, da predpostavke iz 24. člena ZVPot v zvezi s 23. členom ZVPot alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki jih je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, da ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene te zakonskih predpostavke, je temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika (kredita) in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih (pogodbenih pogojih), ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, da ob tehtanju, ali so v konkretnem primeru izpolnjene zakonskih predpostavke, je treba upoštevati kot temeljno vrednostno izhodišče, da je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki se udejanja z uravnoteženjem asimetrije med položajem ponudnika (kredita) in položajem potrošnika, česar pa ni mogoče zagotoviti, če potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih elementih (pogodbenih pogojih), ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti.

38. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni dala tožniku nobenih pojasnil, na podlagi katerih bi lahko razumel dejansko tveganje, ki mu je lahko izpostavljen v primeru apreciacije CHF. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je toženka ob potrebni skrbnosti morala/mogla zavedati, da so valutna tveganja nestabilna do te mere, da obstaja možnost, da bo prišlo do apreciacije CHF, kar bo morda ekonomsko gledano tožnik težko prevzel nase. Če se pri tem upoštevajo informacije, ki jih je toženka imela in/ali dobila od npr. Banke Slovenije - ki je banke obvestila/seznanila, da je za komitente izpostavljenost tečajnim tveganjem zelo velika, ker je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh, da je glede na trajanje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo - ni nobenega dvoma, da bi te informacije morala vsaj posredovati tožniku, da bi se tožnik na ta način lahko seznanil z dejanskim tveganjem. Opustitev dolžne skrbnosti v zvezi s pojasnilno dolžnostjo dodatno potrjujejo (pavšalne) navedbe toženke, ko zatrjuje, da je tožniku dala zadostne informacije, da je tožnik lahko ocenil ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe z valutno klavzulo na svoje premoženje, da je bilo tožniku predstavljeno osnovno valutno tveganje, da toženka ni preferirala ali kreditojemalcev zavajala, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo nihanja menjalnega tečaja EUR, da predstavitev kredita ni bila enostranska, da je tožniku predstavila vse relevantne informacije, s katerimi je razpolagala v času sklenitve pogodbe in katere je bila dolžna predstaviti potrošnikom, da je bil tožnik pisno in ustno opozorjen na tveganja, da pojasnilna dolžnost v času sklenitve kreditne pogodbe ni bila natančno definirana, da je toženka ustrezno upravljala z valutnim tveganjem z zapiranjem valutne pozicije, s čimer si je zagotovila nevtralno pozicijo ne glede na to, v katero smer bi se gibal menjalni tečaj, da toženka ne ocenjuje tveganj, da bi se na podlagi tega odločala, kako bo postopala, ko gre za kredite v tuji valuti, zato je bistveno, da po obravnavi kreditne pogodbe s tožnikom svojega tveganja ni omejila ali izključila, da toženka ni imela namena in interesa, da bi se valutno tveganje uresničilo, ker bi se s tem povečalo njeno kreditno tveganje in nevarnost, da zavarovanje za izplačilo obveznosti iz kreditne pogodbe ne bo zadoščalo, da v času sklenitve pogodbe ni vedela oziroma ni mogla vedeti za tveganje, kot se je kasneje realiziralo, da je bilo gibanje tečaja EUR/CHF stabilno, da kakršnekoli aktivnosti, ki jih je toženka dolžna izvesti z namenom upravljanja s tveganji, ne vplivajo na pravni položaj tožnika, zlasti ne tveganj, ki jih je prevzel tožnik s pogodbo, da je toženka posredovala tožniku izračuna kredita v domači valuti in tuji valuti, da je toženka opozorila tožnika, kako je sestavljen mesečni obrok, da je tožnik vedel, da se z zvišanjem tečaja poveča mesečna obveznost in znesek protivrednosti kredita v EUR.

39. Toženka torej ni dala tožniku nobene informacije, na podlagi katere bi se tožnik lahko seznanil z dejanskim/realnim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, ki je bila vezana na valutno CHF, zato je ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Breme opustitve je toliko večje, ker je bančni sektor prejel informacije/opozorila, da so močnejša nihanja CHF realno možna/pričakovana. Zgolj informacija toženke ali vedenje tožnika, da lahko pride do znižanja ali zvišanja tuje valute, ne zadošča, ker to vedenje ne pomeni, da se je tožnik zavedal dejanskega tveganja. Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče/možne spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, da toženka ni predstavila tožniku odločilnih tveganj, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Ta pojasnila ali vsaj informacije bi tožniku omogočile, da bi lahko ocenil tveganja, in s tem posledično na podlagi spoznavnega procesa glede odločilnih dejstev, ki bi bil izključno v njegovi sferi, sprejel odločitev o vstopu v identično pravno razmerje oziroma bi morda pravno razmerje oblikoval drugačne.20 Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, torej ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF.

40. Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe. V ospredju predstavljenega vrednotenja je tudi spontana predpogodbena dolžnost informiranja. Kot pove že ime, se vzpostavi spontano, ne glede na to, ali je bil po njej sopogodbenik posebej vprašan, s tem, da je sopogodbenik zavezan/dolžan informacijo razkriti. Predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja so tudi prihodnja dejstva, če bi se ta dala predvideti glede na obstoječa dejstva. V teoriji in sodni praksi se mora standard predvidljivosti približati stopnji gotovosti, da se bo določeno dejstvo uresničilo, s tem, da predmet predpogodbenih dolžnosti informiranja ni vsaka informacija. Predpogodbene dolžnosti informiranja so torej izjema od pravila o lastni odgovornosti za pridobivanje informacij. Namen njihove vzpostavitve je v zagotovitvi informacijskega položaja, ki bo upravičencu do informiranja omogočil, da oblikuje poslovno voljo, prosto napak.21 Kot dodatno premiso, ki se veže na veljavnost pogodb v času njihovega sklepanja, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da v ospredju varstva potrošnikov ni le zasebni interes posameznega potrošnika v konkretnem razmerju, ampak se varuje javni interes, ki je predvsem dvig ravni in kakovosti življenja v EU, da je sistem varstva proti uporabi nedovoljenih (nepoštenih) pogojev s strani ponudnikov ali prodajalcev, ki je bil z Direktivo uveden v korist potrošnikov, obvezen in ga potrošniku, ki ga želi uveljavljati, ni mogoče odreči - torej ne v času sklepanja pogodb in posledično tudi ne v času izdaje sodne odločbe.

41. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik imel v pogodbenem razmerju pravico vsake tri mesece spremeniti valuto kredita, kar mu je omogočalo, da se odloči, ali bo prevzel valutno tveganje ali ne. Po mnenju sodišča prve stopnje iz tega razloga, glede na celoto pogodbenih pogojev v kreditni pogodbi, ni mogoče govoriti o neravnotežju v medsebojnih pravicah in obveznosti.22 Temu mnenju pritožbeno sodišče ne sledi, pa ne iz razloga, ker gre za irelevantno dejstvo, marveč ker pretehta teža opustitev pojasnilne dolžnosti, ko toženka ni tožniku pred/ob sklenitvi kreditne pogodbe realno in celovito predstavila glavnega predmeta pogodbe in tistih lastnosti, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe in na podlagi katerih bi tožnik lahko izrazil pravo voljo, ob upoštevanju in zavedanju tveganosti kreditne pogodbe v tuji valuti. Pogodbeni pogoji glede konverzije, kjer je potrebno soglasje toženke, da tožnik krije vse s tem povezane stroške, še dodatno potrjujejo, da so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile s tem uravnotežene pravice in obveznosti pogodbenih strank.

42. Enak sklep velja tudi glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik sposoben za kredit v CHF in za kredit v EUR, da je tožnik na podlagi izračunov, ki jih je prejel od bančnega uslužbenca, izbral kredit v CHF, da bančni uslužbenec ni dajal prednosti kreditu v CHF ali da bi tožnika spodbujal, da vzame kredit v CHF, da banka ni spodbujala tožnika, da vzame kredit v CHF, da je odločitev tožnika o obeh ponujenih kreditih temeljila na njegovi odločitvi, da je tožnik vedel za valutna in obrestnega tveganja v obsegu, da se zaradi spremembe tečaja v menjalnem razmerju spremeni anuiteta, da bančni uslužbenec ni zagotavljal, kako se bo menjalni tečaj gibal v prihodnosti.

43. Glede na navedbe toženke (tudi) iz odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, marveč ker je toženka opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, s tem, da je merilo dobre vere v kontekstu nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot postopkovnem pogledu, da je pritožbeno sodišče upoštevalo temeljna izhodišča iz sodb SEU C-87/21 in C-405/21, pojasnilo je tudi razloge, zaradi katerih je treba poleg ZPotK uporabiti tudi ZVPot in splošna načela OZ, ob upoštevanju minimalne harmonizacije potrošniškega prava iz Direktive, da so materialnopravna stališča pritožbenega sodišča enak stališčem, ki jih je v istovrstnih zadevah zavzelo Ustavno sodišče, tudi če se sprejme teza toženke, da materialnopravna stališča Ustavnega sodišča niso zavezujoča, da je pritožbeno sodišče ravnanja pravdnih strank vrednotilo v času sklepanja pogodbe, kar pomeni, da pojasnilne dolžnosti ni razširilo na današnje vedenje dogodkov, da tožnik na podlagi informacij/pojasnil, ki jih je dobil od toženke, ni mogel konkretno razumeti potencialnih resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kreditne pogodbe v tuji valuti, za njegov finančni položaj, da je zmotna teza toženke, da so njena pojasnila in informacije zadoščale,23 ker vsebina pojasnilne dolžnosti v času sklenitve pogodbe ni bila natančno definirana, da zadeva C-609/19 glede konkretnih okoliščin nekoliko odstopa od konkretnega primera, vendar ne glede temeljnih izhodišč vrednotenja pojasnilne dolžnosti banke, ko gre za kreditne pogodbe, da je preglednost pogodbenega pogoja eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogoja, da treba pri oceni, ali pogodbeni pogoj povzroči znatno neravnotežje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita seznanjen ob sklenitvi pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita, da glede na znanje in boljša sredstva ponudnika, da predvidi valutno tveganje, ki se lahko uresniči kadarkoli med trajanjem pogodbe, in glede na neomejeno tveganje v zvezi z nihanji menjalnih tečajev, ki se nalaga potrošniku, takšni pogoji v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, da če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti, takšni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno tveganje, saj je posledica uporabe teh pogojev ta, da mora nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev, da iz zapisa F. F. v Poročilu Banke Slovenije izhaja, da se gospodinjstva premalo zavedajo tveganj povezanih s tovrstnimi krediti, kar ni zgolj "splošna navedba", ampak pomembna informacija, ki dopolnjuje Poročilo Banke Slovenije, da je treba kreditojemalce seznaniti s tveganostjo kreditov v CHF, da je valuta CHF predstavljala v času sklepanja pogodbe "varno zatočišče", kot to utemeljeno izpostavlja pritožba, navedbe toženke, kašne so bile njena ravnanja v zvezi z valutnim tveganjem,24 pa še dodatno potrjujejo, da toženka v tem pogodbenem razmerju ni ravnala/postopala s profesionalno skrbnostjo, da odločitev pritožbenega sodišča udejanja ravnotežje, da se skozi pojasnilno dolžnost potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo kot preudaren povprečni potrošnik sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najprimernejšo.25 _**Glede izločitve sodnika**_

44. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper sklep, s katerim je Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil njegov predlog za izločitev sodnika. Tožnik utemeljuje predlog s tem, da je sodnik družinski prijatelj D. D., ki je član uprave Banke X. in zaradi pristranskosti sojenja. Pristranskost sojenja, kot ga tožnik zatrjuje v pritožbi,26 ni nič drugega kot nestrinjanje z dejanskimi in materialnopravnimi razlogi sodnika, v zvezi z dokazno oceno o trendu gibanja tečaja CHF po izdaji Poročila Banke Slovenije. Drugih vsebinskih razlogov za pristransko sojenje tožnik ne navaja, pritožbeno sodišče pa zgolj ponavlja že navedeno - sodnik je skrbno in argumentirano pojasnil razloge, zaradi katerih je zavrnil tožbene zahtevke tožnikov, s tem, da je odločitev oprl na takrat veljavno sodno prakso. Prav nobenega dokaza ni predložil tožnik, da je sodnik s toženko ali s predmetom spora povezan na način, da ne bi mogel soditi objektivno, nepristransko in ob upoštevanju pravnih meril in sodne prakse. Tudi sodnikovo prijateljevanje z članom uprave banke, ki ni stranka tega postopka, ne potrjuje tožnikove teze, da je izkazan videz pristranskosti, ker obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu opazovalcu vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ne objektivni kakor tudi ne subjektivni vidik pristranskosti nista izkazana, ki bi glede na predstavljena dejstva vzbudila dvom o sodnikovi nepristranskosti.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

45. Pritožbeni razlogi zoper sodbo so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem, ko je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

46. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep Predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani.

_**Glede razlogov za delno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje**_

47. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov na plačilo, ker je zavrnilo zahtevke tožnika na ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje se torej vsebinsko ni opredelilo do (ne)utemeljenosti tega dela zahtevka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

_**Glede stroškov pritožbenega postopka**_

48. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Pritožba se sklicuje in povzema sodno prakso: VS RS II Ips 8/2022 in VSM II P 286/2018, VSL II Cp 755/2020, I Cpg 644/2020, I Cp 1166/2021 in II Cp 2118/2021. 2 Toženka se sklicuje in povzema sodbo in sklep VS RS II Ips 195/2018, pravno teorijo (5. op.) in prakso SEU (6.op.). 3 Toženka se pri tem sklicuje in povzema: sodbo SEU C-405, Pravno mnenje F. F. z dne 13. 10. 2022 (podrobneje glej 6 in 7 str. odgovora na pritožbo). 4 Toženka se sklicuje in povzema odločbo SEU C-87/21. 5 Pritožba se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 195/2018. 6 Toženka se sklicuje na zadevo VSL II Cp 1926/2017. 7 Podrobneje glej 11. str. odgovora na pritožbo. 8 29. tč. sodbe. 9 22. tč. sodbe. 10 Glej 23. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 11 VSL II Cp 1504/2017, VSL I Cp 1506/2018 in druge. 12 Tako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče materialnopravno upoštevalo le normativno ureditev v času sklepanja pogodb, kar je tudi v skladu s sodno prakso SEU -. Marijan Pavčnik: Časovne razlage zakona, SAZU, Razprave 34, Ljubljana 2018, str. 20. - C-268/06 - "Nacionalno sodišče lahko nacionalni zakon, da bi bil ta, sledeč načelu lojalne razlage, usklajen z direktivo, razlaga retroaktivno samo, če to dopušča nacionalni pravni red. V Sloveniji je to v skladu s 155. členom Ustave mogoče samo, če zakon določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Te ustavne prepovedi ni mogoče obiti niti s pomočjo načela lojalne razlage, ker bi tako z retroaktivno razlago zakona vanj vnašali rešitve, ki imajo retroaktivne posledice, kar bi predstavljalo nedopusten obid prepovedi načela retroaktivnosti." 13 19. - 23. in 24. tč. sodbe. 14 Up-14/21. 15 Ob potrebni skrbnosti je toženka lahko vedela, katera odločilna materialnopravna dejstva bodo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča. 16 Ali/in temeljnem materialnopravnim izhodiščem iz sodbe VS RS II Ips 18/2022 (glede pojasnilne dolžnosti banke in uporabe 24. člena ZVPo)t, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi in pravdni stranki v pritožbi oz. odgovoru na pritožbo, čeprav ta primer ni povsem enak z obravnavanim primerom. 17 Primerjaj z II Ips 336/2015. 18 Glej 34. tč. te obrazložitve. 19 V zvezi s prvim odstavkom 23. člena, ki določa: "Podjetje ne sme postavljati pogojev, ki so za potrošnika nepošteni." 20 Rok Rozman: Predpogodbena dolžnost obveščanja bank pri sklepanju pogodb, Pravni letopis 2017. 21 Andreja Fakin: Merila za vzpostavitev predpogodbenih dolžnosti informiranja, Pravni letopis 2017, str. 11-14. 22 25. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 23 Toženka zmotno meni, da so stališča iz sodbe in sklepa VSL II Cp 755/2020 napačna, pri tem pa se sklicuje na razloge iz zadev VSL II Cp 1535/2018 in I Cp 2064/2020, ki so tudi v nasprotju s sedaj veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 II Ips 49/2023, II Ips 54/2023,II Ips 56/2023 in II Ips 72/2023 in Ustavnega sodišča Up-41/2021, Up-810/20, Up-1181/20 in Up-317/21. 24 Podrobneje glej 9 str. odgovora na pritožbo. 25 VS RS II Ips 137/2018. 26 Glej 14 str.