Jedro

Sodišče ne more oz. ni dolžno sámo prebirati pogodbe in iskati morebitnega določila, ki bi morebiti lahko bil podlaga za tožničino aktivno legitimacijo. Še celo če bi bila ta očitna, bi veljalo enako, vendar pa bi v tem primeru na konkretno določilo opozorila vsaj pritožba, pa tega ne stori. Ostane pri pavšalni navedbi, da ima podlago v pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obe stranki naj krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 198411/2013 z dne 10. 12. 2013, po katerem je tožnica od toženke izterjevala devet računov v skupni vrednosti 1079,89 EUR z obrestmi in stroški, razveljavilo v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo, s stroškovno posledico. Ocenilo je, da tožnica kot upravnica stanovanjsko poslovnega objekta ... ni legitimirana za izterjavo stroškov, ker za to v pogodbi o upravljanju nima posebnega pooblastila, ni pa trdila, da bi za lastnike sama plačala te stroške dobaviteljem. Za izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča pa po presoji sodišča tožnica sploh ne more biti aktivno legitimirana.

2. Tožnica se proti sodbi pritožuje zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Graja zaključek sodišča, da ni aktivno legitimirana, ker da ni niti zatrdila, da je kot upravnica poravnala stroške dobaviteljem za toženkino stanovanje oz. da ne more v lastnem imenu terjati stroškov vzdrževanja in obratovanja. Sklicuje se na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z 18. 12. 2001 in na sodno prakso višji sodišč. Pravi, da ima podlago za izterjavo v sami pogodbi, poleg tega pa je vsem dobaviteljem plačala vse račune, kar izhaja iz predloženih dokazov, ki jih očitno sodišče ni upoštevalo. Trdi, da je to jasno in določno navedla. Meni, da je njen zahtevek v celoti utemeljen in izkazan tudi po višini, saj so vsi računi specificirani in se je na specifikacije izrecno sklicevala kot na del svojih trditev.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

5. Pritožnica sicer korektno navaja sodno prakso (in mnenje Vrhovnega sodišča RS), po kateri lahko upravnik od lastnikov izterjuje stroške na pogodbeni podlagi, torej če ima za to posebno pooblastilo, ali pa na nepogodbeni podlagi, če je z lastnim plačilom stroškov dobaviteljem sam prikrajšan, lastnik pa obogaten. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni ustrezno izkazala ne enega ne drugega. Na izrecen očitek toženke iz njene pripravljalne vloge (odgovor na tožbo), točka 8., da tožnica ni izkazala nobenega plačila storitev, je tožnica v svoji pripravljalni vlogi (s 15. 4. 2014) v zadnjem odstavku na zadnji strani navedla, da ima za izterjavo podlago v sami pogodbi. Lastnega prikrajšanja torej sploh ni zatrjevala (zato so bili dokazi v zvezi s tem brezpredmetni), pogodbeno podlago pa je zatrjevala preveč pavšalno, da bi sodišče o tem lahko podalo argumente oz. sploh preverilo resničnost njenih trditev. Nič namreč ni navedla, v katerem pogodbenem določilu vidi pooblastilo za izterjavo. Sodišče ne more oz. ni dolžno sámo prebirati pogodbe in iskati morebitnega določila, ki bi morebiti lahko bil podlaga za toženkino aktivno legitimacijo. Še celo če bi bila ta očitna, bi veljalo enako, vendar pa bi v tem primeru na konkretno določilo opozorila vsaj pritožba, pa tega ne stori. Ostane pri pavšalni navedbi, da ima podlago v pogodbi.

6. Vprašanje nespecificiranosti višine terjatev zato postne nepomembno. Ex abundante cautela pa takole: Drži sicer, da je tožnica navedla, da se sklicuje na specifikacijo v računih in da naj se jo šteje kot njeno trditev. Sodna praksa v takih primerih je različna, in sicer je večinoma odvisna od ugovorov tožene stranke. Če gre ta v smeri, da ni jasno, kaj se izterjuje in kako je terjatev obračunana, je tožeča stranka načeloma to dolžna bolj podrobno pojasniti, kot pa zgolj sklicevaje se na račune (dokaze). Tožena stranka mora namreč vedeti, pred čem naj se brani. Če pa so ugovori drugačni (kot v tem primeru), najbrž sklicevanje na specifikacijo v računih zadošča. To vprašanje v predmetni pravdi ni bilo odločilno, ker podlaga za terjatev ni bila izkazana, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki.

7. Ker torej razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi ni zaznalo tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

8. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), odgovor nanjo pa ni bil potreben, zato naj stroške zanj trpi toženka sama (155. čl. ZPP).