Jedro

Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo je delavčev denarni zahtevek, ki ga je tožnica povsem pravilno uveljavljala s tožbo zoper svojega delodajalca (kot funkcionar zoper Republiko Slovenijo). Delodajalec je tisti, ki je zavezan za plačilo nadomestila plače, on ga izplača na podlagi odločitve imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, nato pa, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva povračilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z dne 7. 9. 2020, razširjeno (spremenjeno) z vlogo z dne 13. 11. 2021. Odločilo je, da je dolžna tožnica plačati toženki pravdne stroške v višini 763,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je tožbo utemeljeno vložila zoper delodajalca, saj ji delodajalec vsakomesečno plačuje nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo. Na to ne vpliva dejstvo, da ga plačuje v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Toženka kot delodajalec zavodu sporoča podatke za refundacijo. Pri nadomestilu plače bi morala upoštevati višjo osnovo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni, tako da s sodbo zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je opredelilo pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo kot pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pa ne pomeni, kot je zmotno štelo, da ne gre (tudi) za pravico (prejemek) iz delovnega razmerja. V zadevi VIII Ips 99/2013, na katero se sklicuje v obrazložitvi sklepa, je Vrhovno sodišče RS opredelilo možnost uveljavljanja pravice neposredno od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije oziroma v socialnem sporu (le) v primeru objektivne plačilne nezmožnosti delodajalca.

7. Nadomestilo plače je urejeno v 137. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Četrti odstavek 137. člena tega zakona določa, da delodajalec v primeru daljše začasne nezmožnosti za delo nadomestilo plače izplača v breme zdravstvenega zavarovanja. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.; 84. člen) ureja odločanje o pravici do nadomestila (na prvi stopnji odloča območna enota zavoda in na drugi stopnji Direkcija zavoda), kar pa ne pomeni, da delavec višjega denarnega nadomestila ne uveljavlja od svojega delodajalca. Podrobneje uveljavljanje pravice do nadomestila plače določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadalj.; v nadaljevanju: Pravila), pri čemer ga praviloma uveljavljajo delodajalci (229. člen Pravil; pri zavodu ga neposredno uveljavljajo zavarovanci, ki so sami zavezanci za plačilo prispevkov, in pa delavci, ki ga ne prejmejo s strani delodajalca in zanje delodajalec ne vloži zahteve za neposredno izplačilo).

8. Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo je delavčev denarni zahtevek, ki ga je tožnica povsem pravilno uveljavljala s tožbo zoper svojega delodajalca (kot funkcionar zoper Republiko Slovenijo). Delodajalec je tisti, ki je zavezan za plačilo nadomestila plače, on ga izplača na podlagi odločitve imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, nato pa, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva povračilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

9. Tožba z denarnim zahtevkom delavca iz naslova prikrajšanja pri nadomestilu plače zoper delodajalca je vsekakor dopustna. V sodni praksi so številni spori, v katerih je bila o takšnem zahtevku sprejeta meritorna odločitev (prim. sodbe VDSS Pdp 271/2011, Pdp 1161/2011, Pdp 665/2012; v sklepu Psp 186/2009 je Višje delovno in socialno sodišče v socialnem sporu utemeljilo, da nadomestilo plače za čas začasne nezmožnosti za delo izplačuje delodajalec, ne zavod, kar pomeni, da zavod ni zavezanec za plačilo kakršnegakoli prikrajšanja iz tega naslova).

10. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da ni podana sodna pristojnost, čemur tožnica v pritožbi utemeljeno oporeka. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo, razveljavilo.