Jedro

Razdrtje fiksne pogodbe zaradi neizpolnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 30.12.1994, s katero je tožeča stranka prodala tožencu poslovni prostor, razdrta, zaradi česar mora poslovni prostor toženec vrniti tožeči stranki praznega oseb in stvari. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo s predlogom za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji utemeljuje obstoj revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Razlogi izpodbijane sodbe ne povedo jasno, ali je pogodba razdrta kot fiksni posel, ali pa v skladu z določbo 126. člena ZOR. Sicer pa je sklepanje, da je sporna pogodba fiksni posel, zgrešeno. Nejasne določbe pogodbe je treba razlagati v korist druge stranke - toženca, saj je pogodbo sestavila tožeča stranka sama (100. člen ZOR). Tožeča stranka bi morala tožencu dati naknadni rok za izpolnitev (drugi odstavek 126. člena ZOR). Ta rok bi moral biti dan v pisni obliki (67. člen ZOR). Sicer pa toženec spornega lokala nima več v posesti in ga tožeči stranki ne more izročiti. Lokal je namreč prodal. Pravda se je med strankama lahko dokončala, vendar ni na razpolago niti dejanske niti materialnopravne podlage za odločitev o izročitvi nepremičnine v posest tožeči stranki.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe temelje predvsem na razlagi sporne kupoprodajne pogodbe. Dogovorjeno je bilo, da mora toženec plačati kupnino za poslovni prostor v 15. dneh, po preteku tega roka pa je imela tožeča stranka možnost pogodbo razdreti brez predhodnega obvestila. Ni razumljiva revizijska trditev, da je nerazumljivo stališče sodišča druge stopnje, ki ni v korist toženca upoštevalo okoliščine, da tožeča stranka pogodbe ni razdrla po poteku omenjenega roka, temveč je to storila šele veliko kasneje. Razlogi izpodbijane sodbe so v tej smeri jasni: "če tožeča stranka pogodbe ni razdrla po poteku roka iz pogodbe, ji ni mogoče oporekati, da tega ni storila pozneje". V tem obsegu je revizijska trditev, da pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe (125. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da bi morala tožeča stranka tožencu dati možnost naknadne izpolnitve v skladu z določbo 126. člena ZOR, v popolnem nasprotju z vsebino kupoprodajne pogodbe in dejanskimi ugotovitvami v postopku na nižjih stopnjah ter pomeni navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar pa ni dopustno (372. člen ZPP). Kupoprodajna pogodba z dne 30.12.1994 je torej razdrta, učinki razdrte pogodbe pa imajo za posledico, da ima tista stranka, ki je izpolnila pogodbo, pravico zahtevati vrnitev danega (132. člen ZOR).

Izpodbijana sodba se je tudi pravilno opredelila do stališča tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v reviziji, da spornega lokala nima več v posesti in da ga tožeči stranki zato ne more izročiti. Po določbi 190. člena ZPP namreč prodaja stvari, o katerih teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Pri tem pa je že sodišče druge stopnje poudarilo, da tožena stranka zatrjevane prodaje ni niti časovno, niti s pogodbenimi strankami opredelila. Izjava o prodaji lokala je torej ostala na ravni trditve, ki ni bila konkretizirana.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.