Jedro

Tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 12. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, 4. 4. 2024 vložil prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki jo je tožena stranka v dublinskem postopku zavrgla s sklepom z dne 4. 6. 2025. Zakonitost tega sklepa je potrdilo Upravno sodišče s sodbo I U 1184/2024-13 z dne 3. 7. 2025, katere pravilnost je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 241/2024. Dne 12. 2. 2025 je bil tožnik predan Republiki Hrvaški, vendar se je 14. 2. 2025 vrnil v Republiko Slovenijo, kjer je vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožena stranka ponovno zavrgla v dublinskem postopku s sklepom z dne 4. 7. 2025. Zakonitost tega sklepa je potrdilo Upravno sodišče s sodbo I U 1209/2025-13 z dne 21. 7. 2025, katere pravilnost je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 173/2025. Tožnik je bil 5. 9. 2025 ponovno predan Republiki Hrvaški, vendar se je 7. 9. 2025 vrnil v Republiko Slovenijo in 21. 11. 2025 vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3.Ob vložitvi tretje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji so bili tožniku odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 12. 3. 2015 in 22. 4. 2022 vnesla Republika Avstrija, 10. 3. 2016 Madžarska, 29. 3. 2024 Republika Hrvaška ter 4. 4. 2024 in 21. 2. 2025 Republika Slovenija. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 3. 12. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 12. 12. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti pooblaščenca in tolmača za farsi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (23. 12. 2025). Iz njih je razvidno, da so bile v hrvaškem azilnem domu slabe bivanjske razmere. Azilni dom je bil umazan, prosilcev je bilo veliko. Prehrana in zdravniška oskrba sta bili na voljo. Z uradnimi osebami ni imel težav. Socialne delavce je prosil za pomoč pri čiščenju prostora, vendar ga niso poslušali. Ker je bil prostor umazan, se je odločil, da zapusti Republiko Hrvaško.

5.Tožena stranka izpostavlja, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati tista država članica Evropske unije (EU), ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III, in da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna. Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 111/2023 iz tožnikovih izjav niso razvidni utemeljeni zadržki glede predaje Republiki Hrvaški. S krepitvijo migracijskih tokov sta namreč občasna prezasedenost in s tem povezane težave reden pojav v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic, tudi Republike Slovenije. Za čistočo sob pa so v veliki meri odgovorni tudi prosilci sami.

6.Po presoji tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru ni navedel dejstev in okoliščin, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, čeprav je imel to možnost. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob predaji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal, saj je izjavil, da v azilnem domu ni imel težav z uradnimi osebam ter da sta mu bili omogočeni prehrana in zdravniška oskrba.

Tožnikove trditve

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporaba materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8.Tožnik ob sklicevanju na svoje izjave v upravnem postopku navaja, da so v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Mednarodna pravila so kršena s tem, ko prosilci niso seznanjeni s svojimi pravicami. Tožena stranka je le pavšalno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Republiki Hrvaški, zato je možno, da bo podvržen poniževalnemu ravnanju.

Trditve tožene stranke

9.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu.

Dokazni postopek

10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

11.Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

14.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Da je ta presoja napačna, pa tožba ne trdi konkretizirano.

15.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, zato ima tam položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

16.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

17.Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

18.SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

19.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

20.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

21.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

22.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku tudi po presoji sodišča ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu.

22.V azilnem domu ni imel težav z uradnimi osebami, omogočeni sta mu bili prehrana in zdravniška oskrba. Tožniku so torej bili zagotovljeni osnovni bivalni pogoji, morebitna nečistoča v hrvaškem azilnem domu pa je tudi po presoji sodišča posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in temu primerno organizacijo (namestitev več oseb v eno sobo). V zvezi s tem sodišče še pripominja, da je tožnik v azilnem domu bival le krajši čas, nato pa odšel v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno se tožnikova izkušnja njegovega bivanja v hrvaškem azilnem domu očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.

23.V takih okoliščinah po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškem azilnega sistema.

24.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 23. 12. 2025. To pomeni, da je bila tožniku v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev in da njegova pooblaščenka ni imela vprašanj. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

25.V zvezi s tožbenimi navedbami, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

26.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni na Hrvaško, ne izhajajo iz posplošenih tožbenih navedb, "da je tožena stranka le pavšalno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Republiki Hrvaški, zato je možno, da bo podvržen poniževalnemu ravnanju". Zato lahko sodišče le na splošno ugotovi, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti). Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku glede stanja v azilnem domu torej ne izhaja, da bi bile v hrvaškem azilnem domu kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

27.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

28.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

PRAVNI POUK:

Zoper sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega prepisa sodbe.

Pritožba se vloži priporočeno po pošti ali neposredno pri tem sodišču v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke.

Pritožba mora obsegati navedbo sodbe in sklepa, zoper katera se vlaga, izjavo, da se sodba in sklep izpodbijata v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Pritožbo se lahko vloži le po osebi, ki je opravila pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1) ali po svetovalcu za begunce, sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).

4Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).

5Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje

6Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

7Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

8Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

9SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

10Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

11ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

12Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

13V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

14Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

15Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

16Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen.

17V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

18Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.