Jedro

Sodišče mora otrokove potrebe oceniti v denarju. Sodišče prve stopnje je presplošno zaključilo, da so otrokove potrebe od 30 - 40.000,00 SIT. Razlika med najnižjim in najvišjim zneskom je takšna, da sploh ni mogoče reči, da je sodišče otrokove potrebe ugotovilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanem delu (tč. 4 izreka) in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj od 1. 10. 1998 dalje plačuje mld. tožnici preživnino, in sicer za čas od 1.10.1998 do 31.3.1999 v znesku 17.244,00 SIT mesečno, za čas od 1.4.1999 dalje pa v znesku 18.000,00 SIT mesečno. Do pravnomočnosti zapadle obroke je dolžan plačati na roke matere mld. tožnice v 15 dneh, naprej dospevajoče obroke pa do vsakega 20. v mesecu za tekoči mesec, in sicer do prve uskladitve, odtlej pa v skladu z vsakokratnim sklepom Vlade RS o valorizaciji preživnin. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonite zamudne obresti.Nadalje je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj drugi tožnici plača 133.498,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti in tožnicama povrne pravdne stroške v znesku 26.613,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del take sodbe se pritožujeta tožeči stranki zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sta prisojena preživnina in verzijski zahtevek prenizka glede na potrebe mld. tožnice in možnosti toženca. Potrebe mld. tožnice niso nič manjše, ker živi pri starih starših, izdatki so za otroka njene starosti vsaj 40 - 50.000,00 SIT.

Upoštevati je potrebno vse izdatke, ki so pričakovani, predvsem v zvezi s šolo, oblačili in prehrano. Toženec zasluži bistveno več od matere mld. tožnice. Od avgusta 1999 je na začasnem delu v Nemčiji, in sicer na rudarskih delih. Zaslužki pri takšnih delih so tudi čez 2.000,00 DEM mesečno. Toženec nima drugih obveznosti, kot da preživi sebe in svojo hčer. Zmotno je razsojena višina verzijskega zahtevka.

Od septembra 1997 dalje so se toženčevi zaslužki gibali najmanj okrog 70.000,00 SIT mesečno. Zato ni razlogov zniževati višino njegovega prispevka z 20.000,00 SIT na 14.000,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo le glede zavrnilnega dela, ker se je pritožila samo tožeča stranka. Vse, kar bo povedano, torej velja le za tisti del zahtevka, ki je bil zavrnjen.

Na podlagi določbe 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) določi sodišče preživnino glede na potrebe upravičenca in možnosti zavezanca. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko ocenilo tako prve kot druge. Ugotovilo je le posamezne vsebinske postavke potreb, ki jih ima mld. tožnica, ne da bi jih denarno ovrednotilo. Zato je tudi presplošno zaključilo, da so otrokove potrebe od 30 - 40.000,00 SIT. Razlika med najnižjim in najvišjim možnim zneskom je tako prevelika, da bi sploh lahko govorili, da je sodišče prve stopnje ugotovilo otrokove potrebe. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšni so dohodki toženca, kar je odločilnega pomena za ugotovitev njegovih možnosti prispevati k preživljanju otroka. Kolikor pa je ugotavljalo njegove siceršnje premoženjske razmere, je zmotno kot njegov strošek za lastno preživljanje upoštevalo tudi kredit za adaptacijo in ne le kredit za nakup stanovanja. S slednjim je rešeno stanovanjsko vprašanje toženca, ki bi sicer moral za stanovanje plačevati najemnino, medtem ko adaptacija pomeni povečanje njegovega premoženja.

Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev za odločitev o verzijskem zahtevku druge tožnice. Na podlagi določbe 133. člena ZZZDR sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, kakšne so bile potrebe otroka in izdatki druge tožnice v času od 5. 8. 1997 do vložitve tožbe.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti otrokove potrebe. Če se njihove višine ne da ugotoviti ali bi se mogla le s nesorazmernimi težavami, lahko sodišče prve stopnje uporabi prosti preudarek in tako določeno ugotovi njihovo višino v denarju. Nato naj ugotovi možnosti očeta, zlasti upoštevaje njegove dohodke, glede katerih se v spisu sicer nahajajo potrdila njegovega delodajalca, ter potrebe za lastno preživljanje. Upošteva naj možnosti matere, glede na njene dohodke in potrebe za lastno preživljanje ter otroški dodatek, ki ga prejema za otroka. Nato pa naj ugotovi, ali gre mld. tožnici kaj več kot je že bilo pravnomočno prisojeno. Ko gre za zvišanje toženčeve plače z njegovim odhodom v tujino, zatrjevanim v pritožbi, bo sodišče prve stopnje, če ga bo ugotovilo, moralo upoštevati tudi, ali pomeni spremembo njegove možnosti, da prispeva k preživljanju otroka in tako določiti različno višino preživnine za posamična obdobja od vložitve tožbe do izdaje prvostopne sodbe, ne le upoštevaje revalorizacije, kot je to sicer že storilo, temveč tudi spremembo v razmerju prispevkov obeh staršev. Tudi o tem, ali gre drugi tožnici kaj več iz naslova verzijskega zahtevka, bo sodišče prve stopnje lahko odločilo šele, ko bo ugotovilo vsa odločilna dejstva. Da pa jih bi lahko ugotovilo, bo moralo v novem sojenju zlasti zaslišati drugo tožnico in po potrebi izvesti še druge dokaze.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe čl. 370/1 ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izpodbijanem, to je v zavrnilnem delu, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.