Jedro

Uveljavljanje pogodbene kazni od dveh prodajalcev - solastnikov nepremičnine pomeni uveljavljanje deljive obveznosti. Vsak od prodajalcev posebej se lahko razbremeni odgovornosti, če je do zamude pri izročitvi prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja (čl. 272/2 ZOR). Mogoča je torej različna odločitev v razmerju do enega in do drugega prodajalca. To pa pomeni, da narava pravnega razmerja ne zahteva enake rešitve spora zoper oba toženca, tako da ne gre za enotna sospornika (čl. 201 ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Druga tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 27.937,50 SIT, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izdalo delno sodbo zaradi izostanka zoper drugotoženo stranko in ji naložilo plačilo zneska 371.843,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1994 dalje do plačila ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 40.395,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje druga tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/2 tč. 6 ZPP, saj je sodišče izdalo sodbo zaradi izostanka v nasprotju z določbami ZPP. V tej pravdni zadevi sta druga tožena stranka in prva tožena stranka enotna sospornika, saj je po naravi spornega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za oba sospornika. Stranki je šteti za enotno pravdno stranko, tako da se skladno s čl. 201 ZPP vsa pravdna dejanja, ki jih je opravila prva tožena stranka, raztezejo tudi na drugo toženo stranko. Prva tožena stranka je namreč na obravnavo pristopila in podala odgovor na tožbo, zato je nerazumljivo, da je sodišče z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožeči stranki.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da ni pravilno stališče druge tožene stranke, da sta s prvo toženo stranko enotni sospornici.

Obe sta le solidarno toženi, zato ni bilo ovire za izdajo zamudne sodbe zoper eno od njiju. Gre za plačilo pogodbene kazni, odgovornost prodajalcev pa je odvisna od krivde, torej od krivdne vsakega od prodajalcev. Krivda je lahko izključno le na strani enega od prodajalcev oziroma je lahko različna. Ne gre torej za spor, ki ga je mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožbe, da gre v obravnavanem primeru na pasivni strani za enotna sospornika v smislu čl. 201 ZPP. Tožeča stranka zahteva plačilo dogovorjene pogodbene kazni zaradi zamude pri izročitvi apartmaja s strani toženih strank kot prodajalcev oziroma prejšnjih solastnikov nepremičnine. Uveljavljana denarna terjatev je deljiva obveznost (čl. 412/1 ZOR). Vsak od prodajalcev posebej se lahko razbremeni odgovornosti za plačilo pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja (čl. 272/2 ZOR).

Podobno je določeno v čl. 7 kupne pogodbe št. 1431/93. Mogoča je torej različna odločitev v razmerju do enega ali drugega prodajalca.

To pa pomeni, da narava pravnega razmerja ne zahteva enake rešitve spora zoper oba toženca. V tem primeru torej toženi stranki nista enotna sospornika, pa čeprav tožeča stranka uveljavlja solidarno obveznost tožencev. Solidarna obveznost namreč ne predpostavlja enotnega sosporništva (primerjaj čl. 414, 418 in 421 ZOR).

Ko torej toženih strank ne moremo šteti za enotna sospornika in je vsak od tožencev samostojna pravdna stranka, učinkujejo njegova procesna dejanja le zanj, zato ravnanje prve tožene stranke nima nobenega učinka za drugo toženo stranko. Procesni dejanji prve tožene stranke, to je vložitev odgovora na tožbo in udeležba na prvem naroku za glavno obravnavo, za drugo toženo stranko ne veljata. To pa pomeni, da je prvostopno sodišče utemeljeno izdalo sodbo zaradi izostanka zoper drugotoženo stranko (čl. 332 ZPP). Druga tožena stranka je bila v redu povabljena, tožbenemu zahtevku ni oporekala, tožeča stranka pa je izdajo sodbe predlagala. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da sodba zaradi izostanka ni bila izdana v nasprotju z določbami čl. 332 ZPP, kar pomeni, da ni podan pritožbeni razlog, ki ga je drugotožena stranka navedla v pritožbi. Ker tudi ni bilo kršitev postopka, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).

Glede na to, da druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je imela stroške pritožbenega postopka, mora drugatožena stranka te stroške tožeči stranki povrniti. Stroške odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah na 27.937,50 SIT in jih na podlagi določb člena 166/1 ZPP v zvezi s čl. 154/1 ZPP naložilo v plačilo drugi toženi stranki.