Jedro

Čeprav mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (tretji odstavek 58. člena ZIZ), zakon ne predvideva nadaljnjega odgovora dolžnika na tako upnikovo vlogo. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZIZ sodišče v primeru, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 19. 9. 2012 zavrnilo.

2. Zoper tako odločitev se po svojem začasnem zastopniku pravočasno pritožuje dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ponavlja ugovorne navedbe, da upnik (pravilno dolžnik), zastopan preko začasnega zastopnika, razen sklepa o izvršbi in predloga za izvršbo ni prejel nobene druge listine, zato navedb upnika ni mogoče preizkusiti. Začasni zastopnik namreč ni bil seznanjen z dogovorom pri CSD niti z odločbo upnika in obvestili, zato je vsebino sklepa o izvršbi v celoti prerekal kot neutemeljeno in nedokazano. Iz vsebine listin, ki so bile priložene k sklepu, izhaja, da je upnik navedene listine v sodni spis priložil 27. 11. 2012, sodišče prve stopnje pa jih pred izdajo izpodbijanega sklepa o zavrnitvi dolžnikovega ugovora ni posredovalo dolžniku v izjasnitev ter je tako dejansko o predlogu za izvršbo odločilo na podlagi listin, ki jih dolžnik pred prejemom izpodbijanega sklepa z dne 12. 4. 2013 ni prejel. S tem naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb - kršitev pravice do izjave dolžnika. V nadaljevanju pritožnik obširno razlaga vsebino pravice do izjave kot enega od elementov pravice do enakega varstva pravic s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 in prepisovanjem (kopiranjem) pretežnega dela obrazložitve te odločbe. Podobno kot v primeru iz navedene odločbe naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika tudi v obravnavani zadevi odločilo na podlagi dokaza, glede katerega dolžniku pred sprejemom odločitve ni bilo omogočeno, da bi se o njem lahko izrekel, ter s tem zagrešilo očitano procesno kršitev (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Iz predloženih listin namreč po mnenju dolžnika ne izhaja, da bi kakšna listina, sklep ali poziv bil vročen dolžniku pred sprožitvijo izvršilnega postopka. Dogovor, sklenjen pri CSD, pa tudi ni izvršilni naslov, saj bi moral biti dogovor sklenjen pri sodišču. Pritožnik smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve predloga za izvršbo. Poleg tega izpostavlja, da iz vsebine izpodbijanega sklepa ne izhaja odločitev o priglašenih stroških sestave ugovora zoper sklep o izvršbi, zato pritožnik pritožbo vlaga tudi v tej smeri. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - dogovora o preživnini pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD) Lendava št. 567-153/02-8 z dne 16. 9. 2002 v zvezi z odločbo upnika št. PS 00519/2003 z dne 14. 11. 2003 o priznanju pravice do nadomestila preživnine. Na podlagi navedene odločbe o priznanju pravice je prišlo z dnem njene izvršitve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 28. člena Zakona o javnem jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZJSRS) do vstopa upnika v položaj preživninskega upravičenca do višine izplačanih sredstev, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, o čemer je bil dolžnik obveščen. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da naj dogovor, sklenjen pri CSD, ne bi bil izvršilni naslov, saj je bila taka pravna narava preživninskega dogovora, sklenjenega pri CSD, po v času sklenitve dogovora veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izrecno določena v 130. členu, kar vse izhaja tudi iz vsebine navedenega dogovora.

6. V skladu s petim odstavkom 40. člena ZIZ upniku izvršilnega naslova, na podlagi katerega zahteva izvršbo, predlogu za izvršbo ni treba priložiti, temveč ga mora le določno označiti in navesti, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti. Upnik pa mora v primeru dolžnikovega ugovora listine, na katere se je skliceval v predlogu za izvršbo, sodišču predložiti v izvirniku ali overjenem prepisu najkasneje v odgovoru na ugovor (drugi odstavek 44. člena ZIZ), kar je v obravnavani zadevi upnik v odgovoru na ugovor tudi storil, saj je zgoraj navedene listine svojemu odgovoru na ugovor priložil. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno zavrnilo dolžnikov ugovor, v katerem le-ta ni navajal nobenega izmed upoštevnih ugovornih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, dolžnik v ugovoru niti ni zatrjeval, da ga upnik o vstopu v otrokove pravice in o izplačilih ni obveščal (pritožbena zatrjevanja, ki bi jih bilo mogoče razumeti v tej smeri, so prepozna), niti terjatve po višini in temelju ni prerekal. V svojem ugovoru je namreč dolžnik, zastopan po začasnem zastopniku, zgolj izpostavljal, da ni prejel nobenih listin, na katerih je upnik utemeljeval svoj predlog za izvršbo, zato naj z njimi začasni zastopnik ne bi bil seznanjen in navedb upnika ni mogel preizkusiti.

7. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki jo pritožnik vidi v tem, da mu sodišče prve stopnje listin, ki jih je upnik priložil svojemu odgovoru na ugovor (in na katere se je skliceval v predlogu za izvršbo), pred izdajo izpodbijanega sklepa o zavrnitvi dolžnikovega ugovora ni posredovalo v izjasnitev. ZIZ namreč dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor na ugovor ne predvideva. Čeprav mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (tretji odstavek 58. člena ZIZ), zakon ne predvideva nadaljnjega odgovora dolžnika na tako upnikovo vlogo. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZIZ sodišče v primeru, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka.

8. Po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče z izpodbijano odločitvijo in s postopkom, v katerem je bila sprejeta, ni poseglo v dolžnikovo pravico do izjave. Upnik namreč v svojem odgovoru na ugovor ni zatrjeval ničesar novega, temveč je zgolj povsem pravilno (v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZIZ) predložil listinska dokazila, na katera se je skliceval že v predlogu za izvršbo, pa mu jih takrat v skladu s petim odstavkom 40. člena istega zakona še ni bilo treba predložiti. Na podlagi tako dokazno podprtega predloga za izvršbo na eni strani ter glede na zgoraj omenjena ugovorna izvajanja dolžnika na drugi strani je lahko sodišče prve stopnje o utemeljenosti dolžnikovega ugovora odločilo brez razpisa naroka, kakor tudi brez nadaljnjega odgovora oz. vloge dolžnika, ki je zakon niti ne predvideva. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da iz pritožbene graje niti ni razbrati, da bi dolžnik grajal pomanjkljivosti listin, na katerih sklep o izvršbi temelji, ali izpostavljal siceršnjo neutemeljenost izdaje sklepa o izvršbi, čeprav so bile dolžniku listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, hkrati z izpodbijanim sklepom že vročene.

9. V zvezi s pritožbenim obširnim povzemanjem odločbe Ustavnega sodišča Up-419/10 pa je dodati, da se zadeva, na podlagi katere je bila le-ta izdana, od obravnavane zadeve v bistvenem razlikuje. V obravnavani zadevi namreč upnik v odgovoru na ugovor ni navajal ničesar novega, o čemer dolžniku še ne bi bila dana možnost izjasnitve, temveč je v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZIZ zgolj predložil listine, na katere se je v svojem predlogu za izvršbo skliceval. Tudi iz obrazložitve ustavne odločbe, ki jo izpostavlja dolžnik, izhaja, da „zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni formalni ritual, ki je sam sebi namen. Sodišče prve stopnje, ki odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi ali zavarovanju, lahko opusti vročitev posamezne vloge upnika ali dolžnika nasprotni stranki. ZIZ in ZPP vsebujeta instrumente in omogočata razlage, ki lahko učinkovito preprečijo, da bi se postopek zavlačeval s tem, da bi si stranki "v nedogled" izmenjavali vloge. Pravica do izjave nazadnje ne narekuje niti seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le (četudi nekoliko spremenjena) ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno“.

10. Pritožbeno grajo na prvi stopnji opuščene odločitve o priglašenih stroških sestave ugovora zoper sklep o izvršbi je šteti kot predlog za izdajo sklepa o stroških, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje še odločiti.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka.