Jedro

Dolžničina trditvena podlaga v ugovoru dediča je bila zadostna. Dolžnica ima tudi pravni interes, da se njena odgovornost za zapustnikove dolgove v danem postopku omeji do višine podedovanega premoženja. Podala je namreč trditev o vrednosti zapuščine, in sicer takšni, kot izhaja iz sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnin v tem postopku, t. j. 272.564,67 EUR, s tem, ko je navedla, da naj se podatke o premoženju pridobi iz sklepa o dedovanju, ki je že v spisu, pa je navedla tudi, katero premoženje je podedovala. Z navedbo, naj podatke o podedovanem premoženju iz sklepa o dedovanju pridobi cenilec, je namreč smiselno zatrjevala, katero je podedovano premoženje oziroma, da le-to izhaja iz sklepa o dedovanju. Kadar so določene listine oziroma sodne odločbe del spisa, je podatke iz teh odločb, če se stranka na odločbe sklicuje, dopustno šteti kot del trditvene podlage in bi nasprotno formalistično stališče prekomerno poseglo v pravico stranke do izjave v postopku. V zvezi z vrednostjo podedovanega premoženja na dan zapustnikove smrti je pravilno, kot primeren dokaz, dolžnica predlagala še postavitev izvedenca cenilca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice A. A. zavrne (I. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna upniku povrniti 1.791,94 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da res ni predložila sklepa o dedovanju in navajala parcelnih števil ter upnikov, to pa zato, ker pooblaščenka v času pisanja ugovora ni razpolagala s sklepom o dedovanju. Dolžnica je 82 let stara vdova s številnimi zdravstvenimi težavami in je komunikacija z njo otežena, saj nima računalnika. V ugovoru je dolžnica navedla vse relevantne navedbe, da bi sodišče na podlagi sklepa o dedovanju, s katerim že razpolaga, odredilo oceno vrednosti podedovanega premoženja, za kar je dolžnica tudi podala ustrezen dokazni predlog. Zavrnitev ugovora z navedbo, da je ta neobrazložen, ker v njem ni navedeno podedovano premoženje, kljub temu, da se dolžnica v ugovoru sklicuje na premoženje iz sklepa o dedovanju, ki se nahaja v spisu, prestavlja kršitev pravil postopka in gre za prekomeren poseg v ustavne pravice dolžnice. Dolžnica ugovarja zgolj omejitev odgovornosti do višine podedovanega premoženja, ki še ni ocenjeno in naj se oceni v izvršilnem postopku. Sklep o nadaljevanju izvršbe zoper dedinjo pa je bil poslan pooblaščenki kljub temu, da sodišče predhodno ni razpolagalo s pooblastilom, torej gre tudi za napačno vročitev. Pooblaščenka je v tem postopku zastopala pokojnega dolžnika, pooblastilo za novo dolžnico pa dostavlja šele z obravnavano pritožbo. Sodišče je upniku tudi priznalo stroške za odgovor na ugovor kljub temu, da ni mogoče zaključiti, da je upnik pripomogel k odločitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zavrnilo z obrazložitvijo, da je v njem dolžnica sicer trdila, da odgovarja do višine podedovanega premoženja, vendar pa pri tem ni navedla kaj je podedovala, kakšna je vrednost podedovanega premoženja, kakšna je terjatev upnika, ni navedla zneska, do višine katerega odgovarja, kaj konkretno naj bi izvedenec ocenil. Tudi glede obstoja dolga le pavšalno govori o dolgovih, pri čemer ne navede za kakšne dolgove gre, kje naj se upoštevajo, kolikšen je znesek dolgov. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da dolžnica s takšnimi pavšalnimi navedbami ni zadostila trditvenemu bremenu o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. V ugovoru je sicer predlagala izvedbo treh dokazov, in sicer vpogled v sklep o dedovanju, v sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin ter postavitev izvedenca, s katerim naj bi se dejstva dokazovala, vendar po presoji sodišča prve stopnje le-to temu predlogu ni moglo slediti, saj pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov.

6. Dediči so za zapustnikove dolgove odgovorni do višine vrednosti podedovanega premoženja (prvi odstavek 142. člena ZD). Gre za osebno odgovornost dedičev, pri čemer odgovarjajo za zapustnikov dolg z vsem svojim premoženjem, torej s podedovanim in s svojim siceršnjim premoženjem (odgovornost pro viribus hereditatis). Dolžnik se lahko svoje odgovornosti za zapustnikov dolg (delno) razbremeni tako, da zatrjuje in dokazuje, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost.1

7. V obravnavanem ugovoru je dolžnica trdila, da zapuščina v zapuščinskem postopku ni bila ocenjena, zato naj sodišče oceni podedovano premoženje. Nadalje je trdila, da je bila v tem postopku že ugotovljena vrednost nepremičnin, in sicer na dan 20. 2. 2020 in torej že ta vrednost potrjuje utemeljenost ugovora. Navedla pa je še, naj podatke o premoženju in o dolgovih cenilec pridobi iz sklepa o dedovanju, ki se nahaja v tem spisu. Kot dokaze je dolžnica predlagala sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin z dne 20. 2. 2020, ki se že nahaja v spisu, sklep o dedovanju, ki se že nahaja v spisu, in postavitev izvedenca cenilca.

8. Višje sodišče v konkretnem primeru v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ocenjuje, da je bila dolžničina trditvena podlaga zadostna (dolžnica pa ima tudi pravni interes, da se njena odgovornost za zapustnikove dolgove v danem postopku omeji do višine podedovanega premoženja). Podala je namreč trditev o vrednosti zapuščine, in sicer takšni, kot izhaja iz sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnin v tem postopku, t. j. 272.564,67 EUR, s tem, ko je navedla, da naj se podatke o premoženju pridobi iz sklepa o dedovanju, ki je že v spisu, pa je navedla tudi, katero premoženje je podedovala. Z navedbo, naj podatke o podedovanem premoženju iz sklepa o dedovanju pridobi cenilec, je namreč smiselno zatrjevala, katero je podedovano premoženje oziroma, da le-to izhaja iz sklepa o dedovanju. Kadar so določene listine oziroma sodne odločbe del spisa, je podatke iz teh odločb, če se stranka na odločbe sklicuje, dopustno šteti kot del trditvene podlage in bi nasprotno formalistično stališče prekomerno poseglo v pravico stranke do izjave v postopku. V zvezi z vrednostjo podedovanega premoženja na dan zapustnikove smrti je pravilno, kot primeren dokaz, dolžnica predlagala še postavitev izvedenca cenilca. Dolžnica je torej podala obrazložen ugovor, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo obravnavati vsebinsko, in sicer tudi s postavitvijo izvedenca cenilca. Sodišče prve stopnje je po povedanem napačno in preuranjeno zavrnilo dolžničin ugovor, posledično pa je preuranjena tudi odločitev o stroških ugovornega postopka.

9. Že iz teh razlogov je pritožbi treba ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) zaradi vsebinske obravnave dolžničinega ugovora, kot izhaja iz gornje obrazložitve. O ostalih pritožbenih navedbah se višje sodišče zato ni opredeljevalo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

1 V primeru, ko dediči uveljavljajo, da so dolgove že poplačali v vrednosti, ki je enaka višini podedovanega premoženja, pa morajo dediči zatrjevati in dokazovati, kakšna je bila višina podedovanega premoženja ter to, katere dolgove, torej v kakšni višini, kdaj in do katerih upnikov, so poplačali. Poplačila so lahko tudi predmet ugovorov po izteku roka.