Jedro

R. R. bi kot novi upnik lahko vstopil namesto tožeče stranke samo, če bi v to privolili obe stranki postopka. Tožeča stranka pa o predlogu R. R., da vstopi v postopek namesto nje, sploh ni bila obveščena. Do spremembe tožeče stranke tako ni prišlo. Torej je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka še vedno O., d. o. o. Ker je v sodbi na podlagi odpovedi navedeno, da je tožeča stranka R. R., čeprav to očitno ni, je imelo v določilih 328. člena ZPP podlago za odpravo pomote.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, potem ko je prejelo izjavi R. R. z dne 13. 8. 2013, da je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev on novi upnik, in z dne 18. 10. 2013, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, dne 6. 11. 2013 izdalo sodbo na podlagi odpovedi, v kateri je kot tožečo stranko navedlo R. R.. Z izpodbijanim sklepom je v točki I. izreka popravilo navedeno sodbo tako, da se v uvodu navedena tožeča stranka in njen pooblaščenec pravilno glasita: „O., d. o. o., ki jo zastopa S. J., odvetnik v Ljubljani“; v točki II. izreka pa je razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe na podlagi odpovedi.

2. Pritožuje se R. R., navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče razveljavi popravni sklep in sklep sodišča prve stopnje ter naloži prej tožeči stranki O., d. o. o. stroške pritožbenega postopka. V sodbi na podlagi odpovedi je sodišče pravilno kot tožečo stranko označilo njega, saj mu je prvotno tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatev z dne 13. 8. 2013 odstopila vtoževano terjatev. Ne gre torej za očitno tipkarsko napako, sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede poprave napake. Neskladja med uvodom in obrazložitvijo ni mogoče popraviti na način, kot ga določa 328. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tako neskladje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče odločilo o odpovedi tožbenemu zahtevku, je istočasno odločalo tudi o vstopu nove tožeče stranke. Iz enakega razloga je materialnopravno napačna in predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka odločitev v točki II. izreka izpodbijanega sklepa. Prvotno tožeča stranka zaradi odstopa terjatve nima več pravnega interesa za vročitev sodbe na podlagi odpovedi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na določila 190. člena ZPP odstop vtoževane terjatve sam po sebi ni podlaga za vstop novega upnika v pravdo. Praviloma se postopek dokonča med strankama, ki sta bili stranki postopka ob vložitvi tožbe oziroma v obravnavanem primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. R. R. bi kot novi upnik lahko vstopil namesto tožeče stranke samo, če bi v to privolili obe stranki postopka. Tožeča stranka pa o predlogu R. R., da vstopi v postopek namesto nje, sploh ni bila obveščena. Do spremembe tožeče stranke tako ni prišlo. Torej je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka še vedno O., d. o. o. Ker je v sodbi na podlagi odpovedi navedeno, da je tožeča stranka R. R., čeprav to očitno ni, je imelo v določilih 328. člena ZPP podlago za odpravo pomote. V izpodbijanem popravnem sklepu je sodišče prve stopnje to jasno obrazložilo, tako da ni nobenega neskladja med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo. Pritožbene navedbe o kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljene. Sodba na podlagi odpovedi ne vsebuje odločitve o vstopu nove tožeče stranke. Zato ni bilo podlage, da je bil v glavi sodbe kot tožeča stranka naveden R. R. 5. Ker sodba na podlagi odpovedi z dne 6. 11. 2013 ni bila vročena tožeči stranki, pač pa R. R. po pooblaščeni odvetniški pisarni, ni postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na podlagi 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po uradni dolžnosti razveljavilo klavzulo na sodbi, da je z dnem 26. 11. 2013 postala pravnomočna.

6. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo popravni sklep in sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam trpi stroške pritožbenega postopka.

8. Zaradi nadaljnjega dela prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila pritožba tožeče stranke z dne 12. 3. 2014 zoper sodbo na podlagi odpovedi nedovoljena, saj zoper pravnomočno odločitev pritožba ni možna. Zato dejstvo, da je že pravnomočno odločeno, da se pritožba šteje za umaknjeno, na nadaljnji potek postopka nima vpliva. Rok za pritožbo zoper sodbo na podlagi odpovedi z dne 6. 11. 2013 bo za tožečo stranko pričel teči šele s prejemom tega sklepa. Z njim je namreč pravnomočno odločeno, da sodba na podlagi odpovedi ni pravnomočna.