Jedro

Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožnik ne ponuja, temveč se v svojih izvajanjih spušča le v preteklo ravnanje tožene stranke v zvezi z izpodbijanim pravnim poslom.

Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje in bi zato moral tožnik navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev lahko predstavljala le neznatno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se prvi toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev njej lastnih nepremičnin, vpisanih v vložni št. 1250/39 k.o. C. (del stavbe 39.E), v vložni št. 1250/87 k.o. C. (del stavbe 87.E), vložni št. 1250/114 k.o. C. (del stavbe 114.E), parcele št. 498/3 k.o. B. in parcele št. 211/4 k.o. Z., drugi toženi pa odtujitev in obremenitev parcele št. 1673/1 k.o. Log, kar naj zemljiška knjiga Okrajnega sodišča na Vrhniki, Okrajnega sodišča v Kranju in Okrajnega sodišča v Radovljici zaznamujejo v zemljiški knjigi pri zgoraj navedenih nepremičninah.

2. Tožeča stranka s pritožbo sklep izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge, Višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Pritožnik v bistvenem navaja, da je sodišče povsem napačno interpretiralo določbo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj mora upnik izkazati kumulativnost pogoja po prvem ter drugem odstavku 270. člena ZIZ in ne po drugem in tretjem odstavku te zakonske določbe. Verjetnost terjatve je tožnik dokazoval z listinskimi dokazi, predvsem s pravnomočno odločbo DUL. Prepoved odtujitve in obremenitve ni premoženjsko zmanjšanje in ne pomeni degradacije iste nepremičnine, gre zgolj za začasno prepoved prodaje. Tožnik ne razume, kakšen konkreten dokaz potrebuje sodišče za dokaz neznatne škode, saj z izdajo začasne odredbe toženi stranki ne bi nastala nobena škoda. Tožena stranka svojih nepremičnin do pravnomočnosti odločbe le ne bi mogla obremeniti ali prodati, torej je škoda neznatna, sploh če jo primerjamo s škodo, ki nastaja tožniku, saj je za sporno nepremičnino varčeval celo življenje. Prav tako ni razumljiva razlaga sodišča, da bi moral tožnik pojasniti, ali ima tožena stranka še kakšno nepremično. Toženca nista skrila konkretnega premoženja, pač pa negirata njegovo pravo vrednost, s tem, da sta sklenila simuliran pravni posel, po katerem je vrednost nepremičnine namesto 320.000 EUR zgolj 60.000 EUR. S predlogom za obnovo postopka pri DU L je tožnik neizpodbitno dokazal, da tožena stranka aktivno skriva resnično vrednost premoženja. Sodišče je zapisalo, da pretekla nemoralna dejanja ne izkazujejo konkretne nevarnosti, da bo tožena stranka s premoženjem razpolagala, kar ne vzdrži resne pravne presoje. Zakon namreč nikjer ne določa, kdaj se morajo zgoditi dejanja odtujevanja ali kakšnega drugega razpolaganja, niti ne predpisuje izkazovanja konkretne nevarnosti. V nadaljevanju pritožbe tožnik kronološko povzema dejanja prve in druge tožene stranke, ki se nanašajo na sklenitev prodajne pogodbe za sporno nepremičnino. Tudi iz sms sporočil izhaja, da je prva toženka hudo izsiljevala tožnika in za podpis pogodbe zahtevala 130.000 EUR. Za odločitev je ključno dejstvo, da tožnik v tem trenutku z izvršbo ne bi mogel seči na resnično vrednost premoženja, saj sta ga toženi stranki skrili. Z izvršbo bi lahko segel le na 60.000 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora kot verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe mora torej upnik poleg verjetnega obstoja terjatve kumulativno izkazati še subjektivno nevarnost za izvedbo izvršbe ali pa, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izkazal pogoja bodisi po drugem bodisi po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, zato se v presojo objektivnega pogoja ni spuščalo. Posledično so pravno nepomembna pritožbena izvajanja o okoliščinah sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino, ki jo tožnik izpodbija z vloženo tožbo, saj bi bile relevantne le v okviru presoje, ali je izkazana tudi verjetnost terjatve.

5. Upnik mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve ali pa navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (Triva, Belajec, Dika: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator Zagreb 1980, str. 356, 21). Ker je tožnikov predlog ostal brez konkretiziranih navedb bodisi o subjektivni nevarnosti bodisi o neznatni škodi, je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo. Verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti namreč takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožnik ne ponuja, temveč se v svojih izvajanjih spušča le v preteklo ravnanje tožene stranke v zvezi z izpodbijanim pravnim poslom (prim. II Cpg 966/99, I Ip 224/2008, I Cpg 124/2005Pdp 1/2004).

6. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera, vendar gre v vsakem primeru lahko le za takšno škodo, ki tožene stranke ne bo omejevala. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin tožene stranke. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje (prim. I Cpg 1429/2001, II Cp 1137/94). Zato bi moral tožnik navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev lahko predstavljala le neznatno škodo. Tega trditvenega (in dokaznega) bremena pa tožnik ni zmogel. 7. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ.