Jedro

Morebitne napake sodišča pri vročanju ne morejo biti podlaga za vrnitev zadeve v prejšnje stanje. Pogoj, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč lahko zgolj opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, to pa logično izključuje napake, ki naj bi jih zagrešilo sodišče. Pogoj za pravilno vročitev je, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče. Na tožencu je breme, da dovolj konkretizirano in dokazno izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode plača 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (glede plačila 14.000,00 EUR s pripadki) je zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.033,89 EUR s pripadki (točka III izreka). Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče zavrnilo s sklepom z dne 5. 7. 2013. 2. Zoper obe odločitvi vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženec).

3. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je v predlogu, za trditev, da vročilnice ni podpisal, ponudil kar sedem svojih podpisov in sicer na pooblastilu za zastopanje in na vsaki strani najemne pogodbe. Če je sodišče ugotovilo, da sta si podpisa na vročilnici za vročitev tožbe in vročitev sodbe enaka, toženec pa je izrecno prerekal, da podpis na vročilnici tožbe ni njegov, sodišče ne bi smelo zaključiti, da je podpis na vročilnici sodbe toženčev, ker tega izrecno ni prerekal. V predlogu tudi ni zapisal, da mu je bila zamudna sodba vročena, ampak, da se je z njo seznanil. Našel jo je v nabiralniku. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj predloženim dokazilom ni verjelo. Ne ve, komu sta bili tožba in zamudna sodba vročeni, sam je v nabiralniku na naslovu P. našel zgolj zamudno sodbo, ne pa tudi tožbe. V predlogu ni izrecno trdil, da bi šlo pri vročitvi tožbe v odgovor (zgolj) za napake sodišča. Navedel je, da mu ni znano, komu je bila tožba vročena, zato je po vsej verjetnosti šlo za nepravilno vročitev. Vročilnico bi nenazadnje lahko podpisal tudi toženčev bivši sosed, ki pa tožbe tožencu ni izročil. V tem primeru bi bila vročitev pod pogoji 140. člena ZPP veljavna, pogoji za vrnitev v prejšnje stanje pa bi bili podani. Ponovno poudarja, da ne prebiva na naslovu P. v L., temveč drugje, tam pa brez svoje krivde ne more prijaviti bivališča. 4. V pritožbi zoper sodbo pritožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da mu je bila tožba nepravilno vročena na naslov P., L., saj na tem naslovu v času vročitve tožbe ni več prebival. Glede okoliščin oziroma razlogov za nepravilno vročitev, se sklicuje na vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Na vročilnici z dne 9. 11. 2012 ni toženčevega podpisa oziroma gre samo za slab ponaredek. Ker sodišče tožbe ni pravilno in skladno z določili 142. člena ZPP vročilo v odgovor, je s tem zagrešilo kršitev po 7. točki 339. člena ZPP. Prisojena odškodnina je previsoka. V podobnih primerih kot je tožnikov, so sodišča prisodila odškodnino za nepremoženjsko škodo nekje v višini med dvema do osmimi povprečnimi neto plačami na zaposlenega v RS, torej do 8.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo. To je manj, kot znaša znesek prisojene odškodnine v tej zadevi. Tudi prisojena odškodnina za strah je previsoka. V zadevi II Cp 3640/2011 je bil takšen znesek prisojen oškodovanki, ki je v nesreči utrpela veliko obsežnejše poškodbe in prestala kar tri različne operacije. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka na vloženi pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sklep

7. Ne drži pritožbena trditev, da toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni izrecno zatrjeval zgolj napak sodišča pri vročitvi tožbe. Trditve o vročitvi na nepravilen naslov ter posledično tudi trditve, da podpis na vročilnici ni toženčev ter očitki o tudi sicer napačnem vročanju, upoštevajoč 140. in 142. člen ZPP, namreč pomenijo točno to: da sodišče pri vročanju ni ravnalo tako kot mu to narekuje ZPP.

8. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, pa morebitne napake sodišča pri vročanju ne morejo biti podlaga za vrnitev zadeve v prejšnje stanje. Pogoj, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je namreč lahko zgolj opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, to pa logično izključuje napake, ki naj bi jih zagrešilo sodišče. Ker pritožnik tega, da je do zamude prišlo iz (opravičljivega) razloga na njegovi strani, niti ne zatrjuje, je odločitev sodišča, ki je predlog za vrnitev prejšnje stanje zavrnilo, že iz tega razloga pravilna.

9. Na odločitev tudi ne more vplivati v pritožbi (prvič) izpostavljena možnost, da je vročilnico lahko podpisal tudi toženčev sosed, ki pa nato tožencu tožbe ni izročil. Tudi takšna trditev namreč pomeni zgolj trditev o napačni vročitvi, upoštevajoč 140. in 142. člen ZPP (1).

10. O pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje, da je podpis na vročilnici za vročitev tožbe enak kot na vročilnici za vročitev zamudne sodbe, se je pritožbeno sodišče posledično ne izjavlja, ker to ni potrebno.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper zamudno sodbo

12. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče trditvam pritožnika o nepravilni vročitvi ne more pritrditi.

13. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila tožba s prilogami in pozivom na vložitev odgovora, tožencu vročena na naslov P.. Na tem naslovu ima toženec, kot sam priznava, tudi prijavljeno stalno bivališče. 14. ZPP vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, zato je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče. V konkretnem primeru pritožnik trdi, da dejansko prebiva na naslovu G., to pa dokazuje z najemno pogodbo z dne 27. 9. 2011. 15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predložena najemna pogodba sama po sebi ne dokazuje, kje pritožnik dejansko biva - izkazuje zgolj obstoj najemnega razmerja. Morebitnih prič (ali drugih dokazov), ki bi potrdile njegovo dejansko bivanje na drugem naslovu, pritožnik ni predlagal. Povsem nedokazana in s tem pavšalna, je ostala tudi navedba, da sprememba bivališča ni bila mogoča zaradi nasprotovanja lastnice najemnega stanovanja. Ob upoštevanju vsega navedenega ter dejstva, da je na naslovu, na katerem se je opravila vročitev, toženčevo bivališče prijavljeno in da tudi iz vročilnice, ki ima lastnost javne listine, ne izhaja, da bi se pritožnik preselil, niti, da bi namesto njega kdo drug prevzel sodno pošiljko - več o tem v nadaljevanju - zato zaključka, da vročitev ni bila opravljena na naslovu stanovanja, kjer pritožnik dejansko biva, ni mogoče narediti.

16. Tožnik nadalje trdi, da vročilnice ni podpisal on, pri tem pa ne navede kdo in zakaj naj bi jo po njegovi oceni podpisal. V skladu z določili ZPP bi bila tožba, ki se vroča osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP) lahko izročena kateremu od toženčevih odraslih članov gospodinjstva (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP). V tem primeru bi moral vročevalec na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje (peti odstavek 149. člena ZPP). Na vročilnici, ki se nahaja v spisu, pa ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz takšne vročilnice je tako v skladu z določili 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik, torej toženec.

17. Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa zgolj s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (četrti odstavek 224. člena ZPP) (2). Na tožencu je bilo tako breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice. Tega bremena pa ni zmogel. Tako, razen posplošene trditve, da podpis na vročilnici ni njegov, v pritožbi ne pojasni, ali na tem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga nato ne bi izročil; ali je do česa podobnega že kdaj prišlo; zakaj na vročilnici ni zaznambe, da naj bi bilo pisanje izročeno komu drugemu idr. Kot dokaz, da ne gre za njegov podpis, sodišču predlaga zgolj primerjavo podpisa na sporni vročilnici z njegovim podpisom na pooblastilu odvetniku ter podpisi na predloženi najemni pogodbi. Pritožbeno sodišče (enako pa velja tudi za sodišče prve stopnje), ne razpolaga s strokovnim znanjem za primerjavo in presojo identitete podpisov, vendar že laična primerjava podpisa na sporni vročilnici s primerjalnimi podpisi na katere se pritožnik sklicuje in podpisom na vročilnici, s katero je bila tožencu vročena zamudna sodba, kaže na neutemeljenost trditve, da vročilnice ni podpisal oziroma, da mu tožba ni bila vročena. Res je, da podpisi niso popolnoma enaki, saj se, kar je splošno znano, nobena oseba ne more vsakič podpisati enako, so si pa zelo podobni. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je sporno vročilnico podpisal toženec in da mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Očitana kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

18. V konkretnem primeru je sodišče, saj je ugotovilo, da so za to izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP, o tožbenem zahtevku odločilo z zamudno sodbo. Pri takšni sodbi sodišče kot dejansko podlago za svojo odločitev upošteva v tožbi navedena dejstva. Zaradi pasivnosti toženca, ki odgovora na tožbo ni vložil, namreč velja domneva, da jih priznava. Upoštevajoč dejstva, kot izhajajo iz tožbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

19. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami z enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

20. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 4.500,00 EUR, strah 1.500,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000,00 EUR, skupaj torej 10.000,00 EUR. To predstavlja približno 10 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe (3). Takšna odškodnina se giba v razponu odškodnin, ki se prisojajo v srednje hudih primerih (4).

21. Tožnik je zaradi udarca toženca utrpel zlom desne ličnice in desne orbite, poškodbo infraorbitalnega živca z parestenzijo desnega lica in dvojnostjo slike pri centralnem pogledu. Zaradi teh poškodb je tožnik dva meseca trpel hude bolečine, srednje in lažje telesne bolečine pa ves čas zdravljenja. Občasne lažje bolečine in sicer pri dolgotrajnem branju in gledanju televizije, dolgotrajni izpostavljenosti močni sončni svetlobi in spremembi vremena, pa trpi tudi po zaključenem zdravljenju. Tožnik je bil zaradi poškodbe dvakrat hospitaliziran, kar s seboj prinaša neprijetnosti, v splošni anesteziji je bil operiran, trpeti je moral odstranitev osteosintetskega materiala in Medpor vsadka. Neprijetnost predstavljajo tudi večkratni zdravniški pregledi, rentgenska slikanja, jemanje analgetikov, številni specialistični pregledi, mazanje brazgotine s kremo in hlajenje bolečih predelov ter nespečnost. V času zdravljenja je moral tožnik počivati in se izogibati večjim fizičnim obremenitvam, kar je bilo prav tako neprijetno. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine.

22. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tako se je tožnik v trenutku škodnega dogodka izredno močno ustrašil za svoje življenje in zdravje, zbal se je, da bo v pretepu umrl oziroma dobil še bistveno hujše poškodbe. Trpel je tudi sekundarni strah, saj se je bal za izgubo vida in tega, da bo utrpel trajno invalidnost. Strah je bil dolgotrajen, saj izida zdravljenja dlje časa ni bilo mogoče napovedati. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR, kar predstavlja 1,5 povprečne neto plače, je zato primerna in tudi ne odstopa od primerov s primerljivo intenzivnostjo in trajanjem primarnega in sekundarnega strahu (5). Primer, na katerega opozarja pritožnik (II Cp 3640/2011) je s konkretnim, v pogledu strahu, neprimerljiv, saj oškodovanka, za razliko od tožnika, ki je utrpel hud primaren strah za življenje, takšnega strahu ni trpela. Podlage za znižanje odškodnine iz tega naslova zato ni.

23. Tožniku so po zaključenem zdravljenju ostale trajne posledice, ki se kažejo v bolečinah desnega očesa ob večjih fizičnih naporih, v solzenju ob izpostavljenosti sončni svetlobi ter meglenem vidu pri dalj časa trajajočem gledanju televizije in branju, bolečinah v ličnici ob spremembi vremena in občasnih glavobolih. Zaradi teh posledic je tožnik oviran pri opravljanju vsakodnevnih opravil in pri izvajanju športnih aktivnosti, s katerimi se je pred škodnim dogodkom rad in veliko ukvarjal. Večino športnih aktivnosti je prisiljen opuščati tudi zaradi strahu, da bi ponovno utrpel udarec v poškodovano oko, saj je orbitalno dno ostalo brez dela odlomljene kosti. Ob upoštevanju vseh navedenih težav, s katerimi se tožnik sooča v svojem življenju in zaradi katerih se mu je kvaliteta življenja poslabšala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi glede te odškodnine, ki je bila prisojena v višini 4.000,00 EUR, ni podlage za znižanje.

24. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 154. in 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbama ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen.

(1) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik ob sklicevanju na ta določila očitno spregledal, da so bile določbe ZPP, ki se nanašajo na vročanje, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (v nadaljevanju ZPP-D), ki je stopil v veljavo 1. 10. 2008, spremenjene. Med osebami, ki sicer lahko sprejmejo oziroma morajo sprejeti pošiljko, zakon soseda več ne omenja. Takšna oseba je lahko zgolj odrasel član gospodinjstva.

(2) Primerjaj tudi razloge v odločbah II Ips 536/2007, II Ips 374/2000 in drugih.

(3) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 997,13 EUR.

(4) Primerjaj podatke v knjigi „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse“, GV Založba, 2001, stran 763 ter primere, v katerih je bila prisojena odškodnina med osmimi in dvanajstimi povprečnimi plačami, ki so opisani v knjigi : Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, zaporedne številke primerov: I/122, I/123-125, I/126-131 in I/132-133. (5) Primerjaj prisojeno višino odškodnine za prestani strah v zadevah II Ips 921/2007, II Ips 1048/2007, II Ips 645/2006 in II Ips 177/2007.