Jedro

Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je reorganizacija oz. zmanjšanje števila svetovalcev uprave potrebna, ampak samo ugotavlja, ali je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalca uprave prenehala, torej ali je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati razliko v odpravnini v višini 80.297,64 EUR bruto ter po odvodu davkov izplačati 36.905,60 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožnikov primarni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 14. 10. 2009 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od poteka odpovednega roka dalje do dneva reintegracije; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od poteka odpovednega roka do reintegracije obračunati nadomestilo plače v višini pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 9. 2007, ter po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati tožniku neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako posamezno mesečno nadomestilo plače od 18. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila; in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek iz naslova neizplačanega dela odpravnine v višini 724,83 EUR bruto ter po odvodu davkov neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 1.932,46 EUR v roku osem dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 28.436,19 EUR v roku osem dni (III. točka izreka sklepa).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo v delu zavrnitve primarnega zahtevka sodbe in sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, s katerim je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in v III. točki izreka, s katero je bil zavržen tožbeni zahtevek glede izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zadevo v razveljavljenem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je glede na dano situacijo napačno zaključilo, da je tožnik delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ker je bil svetovalec uprave, kar pa ne drži iz več razlogov. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavil, da se zanj uporabljajo določbe Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (KPZS – Ur. l. RS, št. 60/98), ker v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Svetovalec uprave namreč ni niti poslovodna funkcija niti to ni delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, prav tako pa tožnik v tistem času ni imel nobenih pooblastil poslovodnega delavca. Zato je bila tožena stranka dolžna v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v celoti upoštevati in uporabiti določila KPZS, vključno s kriteriji za določanje presežnih delavcev, kar po načelu argumentum a contrario izhaja tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 508/2008. Na uporabo pa napotuje tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki v 1. členu 2. odstavek določa, da za vse, kar s to pogodbo ni določeno, veljajo za delavca določila, ki veljajo za ostale delavce V.. Tožena stranka je bila torej dolžna ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku uporabiti merila oziroma kriterijev presežnih delavcev, kot so določeni v KPZS, vendar tega ni storila, v posledici česar je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe kontradiktorno navedlo, da gre pri določanju presežnih delavcih po 17. členu KPZS v isto kategorijo za delavce, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom, kar pa po stališču sodišča prve stopnje pri svetovalcih uprave ni mogoče, pri čemer v istem stavku navaja, da je tožnik opravljal delo svetovalca uprave na vseh področjih, medtem ko so drugi delavci na istem delovnem mestu opravljali delo na ožjih področjih. Tako je razlogovanje sodišča nerazumljivo in neutemeljeno, saj je svetovalec uprave, ki je sposoben opravljati delo na večjih področjih veliko lažje razporejati kot tiste, ki pokrivajo manj področij oziroma samo enega. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izpodbijana pogodbe o zaposlitvi izpolnila obveznost, ki jo določa 3. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), saj je v celoti in nekritično sledilo izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke I.K., pri tem pa spregledalo, da je tožnik v času izvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval pogodbe za zasebno najmanj dveh prostih delovnih mest pri toženi stranki, ki jih je le-ta celo objavila, tožniku pa jih v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z zakonsko obveznostjo sploh ni ponudila. Tako je npr. za delovno mesto sistemskega vodje določena alternativna izobrazba diplomiran organizator, kar tožnik izpolnjuje, celo več, ima VIII. stopnjo iz tega področja, prav tako pa ne glede na pogoje za zasedbo objavljenih delovnih mest. Povsem neprimerna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnih mesto, kot je npr. direktor sektorja za trženje, sistemski vodja, pomočnik uprave in podobno ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že več let v upravi tožene stranke in zelo dobro pozna delo, način poslovanja, vizijo in namen tožene stranke. Enako velja tudi za delovno mesto vodje oddelka za področje informacijske tehnologije, saj je bil tožnik dlje časa zadolžen za poslovanje in odgovoren ravno za področje informacijske tehnologije v času, ko je bil član uprave tožene stranke. Pri tem izpostavlja delovno mesto direktor službe za IT, ki je bilo ponujeno drugemu svetovalcu uprave, ki mu je bila prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa je ta ni sprejel. Tožena stranka je namreč neutemeljeno in dokončno sklepa, da je delovno prosto delovno mesto sprejel drug delavec in s tem zlorabila situacijo v razmerju do tožnika, saj bi morala zgolj pogojno šteti, da je omenjeno delovno mesto zasedeno, saj zanj še ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, vendar tega ni storila in je s podajo izpodbijane odpovedi kršila določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da bi poskušala najti prosto delovno mesto in tožniku ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. V zvezi z odmerjenimi stroški pa tožnik poudarja, da mu je sodišče prve stopnje priznalo samo nagrado za zastopanje za en narok, če prav jih je bilo več in je upravičen do nagrade za vsak narok posebej, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pri odmeri stroškov izpodbijano sodbo spremeni tudi v tem delu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbo sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je zaključek sodišča, da je bil tožnik delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pravilen, saj ga je kot takega potrebno šteti upoštevajoč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki medsebojne pravice in obveznosti uredile drugače, saj so bile tožniku v pogodbi o zaposlitvi priznane bistveno višje pravice kot gredo ostalim zaposlenim (vezanost na mandat, enormna odpravnina za primer predčasnega prenehanja mandata in pogodbe o zaposlitvi, določila glede plačila za delo – plača je bila določena izven plačilnega sistema, ki sicer velja pri toženi stranki, daljši dopust, dopolnilno izobraževanje in usposabljanje, preventivni zdravstveni pregled, uporaba službenega vozila za službene in osebne namene do vrednosti 40.000,00 EUR, nezgodno ali življenjsko zavarovanje v skupni višini do 200,00 EUR mesečno, plačila članarin v združenjih in klubih,...), do česar vse pa je bil le ta upravičen prav zaradi posebnih odgovornosti in pooblastil, ki jih je imel kot svetovalec uprave. Dejstvo, da gre za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, pa izhaja že iz samega opisa delovnega mesta svetovalec uprave, ki se nahaja v prilogi pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. Pa tudi sicer, če tožnik ne bi bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, pa v konkretnem primeru 17. člena KPZS ni mogoče uporabiti, kakor je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Kljub temu, da je bilo na istem delovnem mestu zaposlenih več delavcev, je bil vsak izmed njih pristojen le za posamezno področje, na katerem je strokovnjak in je upravi tudi svetoval glede na problematiko svojega področja, ne pa tudi s drugih področij, za katere so pristojni drugi svetovalci, je jasno, da kakršnakoli primerjava ne pride v poštev, pač pa so bili presežni določeni tisti delavci, ki so se ukvarjali s področji, na katerih tožena stranka svetovanja ni več potrebovala. Toženo stranko je v času izdaje izpodbijane odpovedi vodila izredna uprava (I.K. in A.K.), katere ena izmed prioritetnih nalog je bila tudi racionalizacija na področju zaposlovanja. Da je potreba po delu tožnika resnično prenehala, je razvidno iz dejstva, da ima trenutno zaposlena le še dva svetovalca uprave (v času zaposlitve tožnika jih je bilo pet), in sicer za ozko specializirani področji, to je za pravno področje in za področje trženja ter na delovno mesto tožnika po izdaji izpodbijane redne odpovedi ni zaposlila nobenega novega delavca. Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, da mu tožena stranka ni ponudila prostih delovnih mest. Ugotovitev sodišča prve stopnje je povsem pravilna, saj ustrezne zaposlitev, ki bi jo bilo mogoče tožniku ponuditi v času izdaje izpodbijane odpovedi dejansko ni bilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitvi ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe oziroma sklepa. Podana tudi ni smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe in sklepa o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007 za opravljanje delokroga delovnega mesta svetovalec uprave. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas s polnim delovnim časom in sicer za obdobje petih let od 11. 9. 2007 do 10. 9. 2012 (A1) z dogovorom, da bosta po izteku veljavnosti te pogodbe sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega bo delavec izpolnjeval pogoje v skladu s sistemizacijo delovnih mest delodajalca (2. člen pogodbe). Določena je bila višina osnovne bruto plače v višini 7.900,00 EUR (1. točka 5. člena pogodbe). Tožena stranka je tožniku dne 8. 12. 2009 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer, da zaradi ekonomskih, organizacijskih in strukturnih razlogov, je uprava delodajalca sprejela sklep o zmanjšanju števila svetovalcev uprave in je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2007 (A6). Tožena stranka je tožniku z dne 14. 12. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A7). Iz odpovedi izhaja, da se odpoveduje iz poslovnih razlogov, ker je uprava sprejela sklep z dne 8. 12. 2009 o zmanjšanju števila svetovalcev uprave s 6 na 4 in sicer, da se ohranijo 4 svetovalci, ki so pristojni za svetovanje na področju trženja, področju stikov z javnostjo in na pravnem področju. Članica uprave I.K. je pojasnila, da je dvočlanska izredna uprava (skupaj s A.K.) sprejela odločitev, da je 6 svetovalcev preveč in da to ni ekonomsko opravičljivo, ker ima tožena stranka veliko število direktorjev, ki pokrivajo posamezna področja in za ta področja odgovarjajo. Uprava je ocenila, da potrebuje bolj specializirana svetovanja, in sicer za področja „stikov z javnostjo“, „pravna področja“, „trženje življenjskih zavarovanj“, torej svetovalce, ki so ozko specializirani, zato se je odločila, da odpove pogodbo o zaposlitvi splošnim svetovalcem, v konkretnem primeru sta bila to tožnik in B.A. (list. št. 66 – 70).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izpeljala postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonskimi predpisi in zaključilo, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi, saj odločitev delodajalca, da zadrži svetovalce za ožja področja, predstavlja avtonomno pravico, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako je presojalo, ali je tožena stranka izpolnila obveznost, ki jo določa 3. odstavek 88. člena ZDR. Ugotovilo je, da za vsa delovna mesta, za katera je tožena stranka objavila potrebo po delu, niso takšna, da bi jih tožena stranka lahko ponudila oziroma morala ponuditi tožniku. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zato je zavrnilo tožnikov primarni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožniku je v nadaljevanju prisodilo razliko v odpravnini v bruto višini 80.297,64 ERU, ker je bil tožnik na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi predčasno razrešen in mu je v skladu z 2. točko 10. člena pogodbe pripadala odpravnina v višini 12-kratnika bruto plače, višji podredni zahtevek pa zavrnilo. V nadaljevanju pa zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrglo, ker še ni bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da bi tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo.

KPZS v 2. odstavku 3. člena določa, da njene določbe ne veljalo za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Iz 1. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2007 izhaja, da stranki sklepata to individualno pogodbo z namenom opredeliti pravice, obveznosti in odgovornosti, ki izhajajo iz delokroga delovnega mesta svetovalec uprave – s šifro ..., ki je delovno mesto delavca s posebnimi pooblastili, kar izhaja iz opisa delovnega mesta svetovalec uprave (Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest – B3). Za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalec uprave se sklene individualna pogodba, med tem, ko se z delavci, ki nimajo posebnih pooblastil in odgovornosti sklene pogodba o zaposlitvi in je v opisu delovnega mesta označeno kot kolektivna pogodba, iz priloge 1 - razporeditev delovnih mest po organizacijskih enotah, pa za posamezna delovna mesta izhaja tarifni razred, izhodiščni plačilni razred in količnik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku uporabilo določbe ZDR, glede na to, da je tožnik kot svetovalec uprave delavec s posebnimi pooblastili in zanj ne veljajo določbe KPZS (2. odstavek 3. člena KPZS)(1), na katere se neutemeljeno sklicuje pritožba.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v 2. odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oz. način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev, koliko svetovalcev uprave in za kakšna področja jih tožena stranka potrebuje, stvar poslovne odločitve vsake družbe. Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko iz organizacijskih, ekonomskih in strukturnih razlogov, predvsem pa racionalizacije stroškov odločila, da ne potrebuje takšnega števila svetovalcev (6) ter, da ne potrebuje svetovalcev, ki niso ozko specializirani (zato je odpovedala pogodbo o zaposlitvi „splošnim svetovalcem“). V konkretnem primeru sta bila to tožnik in B.A.. Ohranila pa je 4 svetovalce, ki so bili pristojni za svetovanje na področjih trženja, stikov z javnostjo in na pravnem področju. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je reorganizacija oz. zmanjšanje števila svetovalcev uprave potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalca uprave prenehala. Res je tožena stranka imela na delovnem mestu „svetovalec uprave“ zaposlenih več delavcev, vendar so bili zadolženi vsak za določeno področje, kar je podrobno obrazložila članica uprave I.K. Uprava je sprejela sklep o zmanjšanju števila zaposlenih ter pri tem natančno navedla, za katera področja svetovalce še potrebuje in sta bila kot presežna delavca določena tožnik in B.A., ki sta se ukvarjali s „splošnim svetovanjem“. Delavci tožene stranke, ki so zasedali delovno mesto „svetovalec uprave“ so pokrivali različna področja in vsak izmed teh svetovalcev je bil pristojen za posamezno področje, za katero je lahko upravi svetoval glede problematike s svojega področja, ne pa tudi glede problematike z drugih področij, kar je potrdil tudi tožnik. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru, če tožnik ne bi bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in bi zanj veljala KPZS, v konkretnem primeru delavcev tožene stranke, ki so zasedali delovno mesto „svetovalec uprave“ in glede na že zgoraj obrazloženo pokrivali različna (ozko specializirana) strokovna področja, jih tudi ni mogoče med seboj prerazporejati (1. odstavek 17. člena KPZS), kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanja potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po individualni pogodbi o zaposlitvi opravlja tožnik. Poslovni razlog je bil podan s tem, da je zaradi slabih finančnih rezultatov uprava sprejela sklep o ukinitvi svetovalca uprave, ki pokriva splošno področje. Kako bo delodajalec spremenil organizacijo in način dela, je izključno njegova odločitev in sodišče v tako odločitev praviloma ne more posegati, kakor je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov mora delodajalec preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev so lahko pomembna le tista delovna mesta, za katera je potreba po zaposlitvi obstajala v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da bil konkreten postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začet 8. 12. 2009, ko je bilo tožniku izdano obvestilo o nameravani odpovedi, izpodbijana odpoved pa je bila tožniku podana 14. 12. 2010, so lahko predmet presoje le objave delovnih mest v tem času. To pa so bile le tri objave in sicer za delovno mesto „svetovalec komercialist I“ z dne 1. 12. 2009, za delovno mesto „vodja oddelka za prodajo“ z dne 16. 12. 2009 in za delovno mesto „strokovnjak za marketing“ z dne 22. 12. 2010. Nobeno od delovnih mest, za katere je bila podana potreba po delu tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja zaposlitve, ki bi jo tožena stranka lahko ponudila tožniku. Pri delovnem mestu „svetovalec komercialist I“ in „strokovnjak za marketing“ gre za zaposlitev za določen čas, medtem ko za delovno mesto „vodja oddelka za prodajo“ tožnik nima ustrezne izobrazbe niti zahtevanih delovnih izkušenj, sicer pa teh delovnih mest v pritožbi niti ne omenja. V zvezi z delovnim mestom „sistemski vodja v službi IT“ za katerega pritožba navaja, da bi ga tožena stranka morala ponuditi tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ta zaposlitev v spornem obdobju že ponujena bivšemu članu uprave mag. D.H., ki pa je ponudbo zavrnil šele konec decembra 2009, tako da ga ni bilo mogoče šteti kot prostega. Tožena stranka je namreč zaposlitev na tem delovnem mestu bivšemu članu uprave ponudila zgolj iz razloga, ker je bila to dolžna storiti za izpolnitev svojih obveznosti po individualni pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s tem članom uprave, sicer pa potrebe po zaposlitvi na tem delovnem mestu ni imela (saj vse do meseca maja 2010 ni na tem mestu zaposlila nobenega delavca). Sicer pa tožnik kot magister poslovodenja in organizacije za navedeno mesto tudi ni izpolnjeval formalnih pogojev (univerzitetna diploma inženirja računalništva in informatike).

Glede na tako, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in zavrnilo tožnikov zahtevek, saj je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni bilo možnosti za drugačno zaposlitev tožnika. Pravilna pa je tudi odločitev glede zavrženja tožnikovega zahtevka iz naslova pogodbene kazni, saj za tak zahtevek ni še podlage, namreč nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki bi bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka tožniku, ko je odmerilo nagrado le za en narok ter je zato neutemeljen očitek tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati nagrado za vsak opravljen narok. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi in ukinil nagrade za izvršitev vsakega posameznega opravila. Število posameznih pisem oziroma vlog ne vpliva na višino nagrade, isto velja za število posameznih narokov. Iz opredelitve nagrade za narok v upravnem sporu, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, v pravdnem, nepravdnem in posebnih postopkih, podane v tretjem delu tarife (2. odstavek Opombe 3) izhaja, da stranki pripada nagrada le za en narok, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov(2).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora in ker v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot je določeno v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

(1) Prim. sodbo opr. št. VIII Ips 509/2008 z dne 26. 10. 2010. (2) Prim. sklep opr. št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.