Jedro

Ob upoštevanju določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen. Tožena stranka v obravnavani zadevi ni ugotovila razlogov, ki bi ob že navedenih določbah ZMZ-1 in Uredbe Dublin III ter ob smiselni uporabi 68. člena ZTuj-2 predstavljale okoliščine, ki bi utemeljevale tožnikovo begosumnost. Na podlagi ugotovitev v postopku, razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu in po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

Tožena stranka razlogov, ki bi v obravnavani zadevi utemeljevali znatno nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, ni ugotovila, zaradi česar tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1411/2016/3 (1313-10) z dne 29. 11. 2016 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1996 v kraju B., državljana Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 27. 11. 2016 od 12:10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 27. 7. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala policijska postaja Žalec. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 11. 2016 od 10:35 do 15:30 ure prijet v večji skupini ljudi v gozdu na območju ob avtocesti A1 izven kraja Šmatevž in Podvrh pred cestninsko postajo Vransko v smeri Ljubljane. Na policijski postaji je tožnik izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanov. Povedal naj bi tudi, da je njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik skupaj z ostalimi prebežniki potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda, na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1 in tudi naprej po A1 v smeri Ljubljane. V Tepanju so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji Vransko. Pred cestninsko postajo Vransko naj bi se jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežnike so izpustili iz vozila, ti pa so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4. Tožnik je dne 27. 11. 2016 ob prisotnosti pooblaščenca PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je zdrav. Glede osebnih dokumentov je povedal, da s seboj ni vzel osebne izkaznice, ki jo ima v Pakistanu, ter izjavil, da jo bo poskusil naknadno pridobiti, da dokaže identiteto. Sprovajalci so mu namreč dejali, naj je ne vzame s seboj na pot. Na vprašanje uradne osebe glede njegove ciljne države je izjavil, da je bil s tihotapci dogovorjen za pot do Italije.

5. Tožena stranka navaja, da je na podlagi policijske depeše ugotovila, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Ob sklicevanju na določila Uredbe Dublin III nadalje navaja, da bo pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter zaprosila za nujni odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Meje prostega preudarka po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru nikakor niso bile prekoračene, saj je tožnik ilegalno prehajal državne meje, v upanju, da bi prišel v Italijo oziroma Nemčijo, ki je bila njegova ciljna država, kot je to sam navedel. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen. Na podlagi navedenega je tožena stranka utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, kar je razvidno iz njegovih preteklih ravnanj. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi azilni dom v Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka po presoji tožene stranke potrebno omejiti gibanje, pri čemer bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje odgovorni državi članici EU.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka glede na navedeno v izpodbijanem sklepu presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

7. Tožena stranka najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS (zadevi I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, nato pa tudi na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija, in nato zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s čimer bi bila onemogočena predaja po Uredbi Dublin III. Očitno je, da je tožnik nameraval iti proti Italiji, kot je to povedal pri podaji prošnje, Republika Slovenija pa ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito.

9. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da ne obstaja znatna nevarnost, da bo zapustil Republiko Slovenijo, ter navaja, da odgovori na vprašanja zakaj je prehajal meje na nedovoljen način, zakaj ob vstopu v Republiko Slovenijo ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito in zakaj je potoval po več državah, ne narekujejo sprejete odločitve. Pojasnjuje, da se ne more vrniti v izvorno državo, saj zaradi večletnega krvnega maščevanja obstaja resna nevarnost, da bi ga Talibani ubili. Njegov namen je bil priti v Italijo in s tihotapci so imeli dogovorjeno celo pot do tja. Potoval je s skupino, ki so jo vodili tihotapci in oni so organizirali pot po ilegalnih poteh, ta dejstva pa begosumnosti ne utemeljujejo. Tožnik je povedal, da je bila njegov cilj Italija, Nemčije pa sploh ni omenjal, čeprav se omenja v izpodbijanem sklepu. Po prepričanju tožnika ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov in navaja, da bi lahko do odločitve počakal v Azilnem domu. Obenem poudarja še, da izpodbijani sklep dejansko pomeni neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode, odvzem prostosti pa po ZMZ-1 ni dopusten. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

10. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dneve brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

14. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen v tej uredbi.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2)

17. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

18. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(3) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(4) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

19. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(5) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce. Svoj zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljuje z ugotovitvijo, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji in odšel ilegalno v Italijo, kar je bi njegov prvotni namen. Tožnik je poleg tega prehajal meje držav ilegalno, v upanju, da bi prišel v Italijo, katera mu je bila ciljna država, kot je to sam navedel. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo po mnenju tožene stranke na tožnikovo izrazito begosumnost. 21. Sodišče se ne strinja z zaključki tožene stranke, da obstoja, iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.

22. Po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi ni ugotovila razlogov, ki bi ob že navedenih določbah ZMS-1 in Uredbe Dublin III ter ob smiselni uporabi 68. člena ZTuj-2 predstavljale okoliščine, ki bi utemeljevale tožnikovo begosumnost. 23. Zgolj okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito (za mednarodno zaščito je zaprosil šele ob prijetju s strani policije) ne utemeljuje zaključka o tem, da bi bil tožnik begosumen, še manj pa je zaradi opisanih okoliščin podana njegova „znatna“ begosumnost. Na znatno begosumnost tožnika, ob odsotnosti drugih relevantnih okoliščin, po presoji sodišča tudi ne kaže dejstvo, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje. Ni namreč mogoče spregledati, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, večinoma vstopajo nezakonito, saj nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU, zaradi česar bi se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa torej dejansko približala stanju, ko bi bil tujec zgolj zato, ker je prosilec, pridržan, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive II(6) prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Iz izjav tožnika izhaja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, zgolj dejstvo, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, pa samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici. Iz zaslišanja tožnika na glavni obravnavi pa tudi izhaja, da tožnik povedal, da ne ve, zakaj mu je omejeno gibanje. Prav tako je povedal, da bo na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je podal v Republiki Sloveniji, počakal. 24. Zato na podlagi ugotovitev v postopku, razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu in po zaslišanju tožnika na glavni obravnavi po presoji sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik begosumen, še manj pa znatno begosumen, kot se za odreditev pridržanja zahteva po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je omejitev gibanja tožniku odrejena zaradi predaje odgovorni članici, pri čemer prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III izrecno določa, da se pridržanje prosilca ne sme odrediti zgolj zaradi tega, ker je v postopku predaje po tej uredbi.

25. Sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da tožena stranka razlogov, ki bi v obravnavani zadevi utemeljevali znatno nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, ni ugotovila, zaradi česar tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 26. Tožena stranka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Pri tem sodišče zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, saj v obravnavani zadevi za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K II. točki izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

28. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (4) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (5) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (6) : Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).