Jedro

Tožena stranka bi morala jasno in nedvoumno obrazložiti, zakaj predmetne nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oz. nesorazmernost stroškov, s katero bi bila povezana nadomestitev. Ta nesorazmernost stroškov ne pomeni le stroške za najem, nakup in podobno, temveč mora izraziti dejansko nesorazmernost.

Izrek

1. Upravna spora tožečih strank J.D. - A. in tožeče stranke Slovenskega odškodninskega sklada se združita v enoten postopek. 2. Tožbama se ugodi in se delna odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 30.10.1995 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine - poslovnih prostorov v izmeri 72 m2, ki obsegajo skladišče, laboratorij, lekarno in pisarno, vse v pritličju objekta na parc. št. 276/1, vl. št. 300 k.o. L. s pripadajočim idealnim deležem zemljišča. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila tožeča stranka J.D. - A. kot pravna naslednica razlaščencev M.D., M.D. in Z.D.. Predmetna nepremičnina je bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbama OLO L. št. ... z dne 8.2.1960 in IS LRS št. ... z dne 30.5.1960. V zemljiški knjigi je predmetna nepremičnina knjižena kot družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Lekarna L. v S.g. do 9/25. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je Občina M. prenesla nacionalizirane prostore v izmeri 72 m2 na Lekarno L. z odškodnino 3.000 novih din in odplačilno dobo pet let na podlagi predpogodbe z dne 28.10.1966. Sedaj je Lekarna L. v sklopu javnega zavoda M. lekarne, ustanoviteljica tega zavoda pa je Občina M. oziroma po njenem prenehanju s 1.1.1995 novo nastale samoupravne skupnosti Mestna občina M. in občine R.-F., S. in D.. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi zaradi razlogov iz 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Predmetna nepremičnina namreč služi dejavnosti zdravstva, ki se opravlja preko javnega zavoda M. lekarn in bi v primeru vračila v naravi, bilo potrebno zagotoviti ustrezno nadomestno nepremičnino ali odkupiti denacionalizirani del nepremičnine, kar bi predstavljalo nesorazmerne stroške glede na dejavnost lekarne kot neprofitne dejavnosti. Poleg tega pa je lekarna že odkupila v letu 1966 od bivših lastnikov del prostorov, ki jih uporablja. Z vrnitvijo dela prostorov lekarne v naravi bi bila tudi bistveno okrnjena dejavnosti lekarne oziroma se ta dejavnost ne bi mogla opravljati, vsaj do adaptacije poslovnih prostorov. Z vrnitvijo v naravi bi se tudi okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, saj ob polovičnem zmanjšanju poslovne površine, lekarna ne bi mogla nuditi storitev v dosedanjem obsegu. S tem bi bila motena tudi preskrba z zdravili, pri čemer je potrebno upoštevati, da so najbližje lekarne oddaljene okoli 30 km.

Tožeča stranka J.D. - A. v svoji tožbi navaja, da ne obstojijo razlogi iz 1. odstavka 19. člena ZDen. Vprašljivo je namreč ali je področje lekarništva moč kvalificirati kot neprofitno dejavnost in jo opredeliti kot področje zdravstva. Res je, da bi bilo v primeru vračila v naravi potrebno zagotoviti ustrezno nadomestno nepremičnino ali pa dokupiti denacionalizirani del nepremičnine ali pa celo dozidati nove poslovne prostore. Vse te variante so povezane z določenimi stroški, vendar zgolj zaradi tega ni mogoče izključiti možnosti, da se nepremičnina vrne v naravi. Tožena stranka v odločbi ni prikazala nesorazmernosti stroškov glede na dejavnost lekarne. Prav tako pa ni mogoče pristati na njeno ugotovitev, da gre za neprofitno lekarniško dejavnost. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev tožene stranke, da bi bila z vrnitvijo dela prostorov lekarne v naravi bistveno okrnjena dejavnost lekarne oziroma da se ta dejavnost ne bi mogla opravljati, vsaj do adaptacije prostorov. S tako ugotovitvijo je tožena stranka pokazala na to, da bi morala pritegniti v postopek ustreznega izvedenca in proučiti variantne predloge za možne rešitve. Po mnenju tožeče stranke bi morala imeti varianta, po kateri bi bilo možno hkrati vrniti nacionalizirane prostore in jih tudi adaptirati, prednost pred ostalimi rešitvami.

Tožeča stranka Slovenski odškodninski sklad v svoji tožbi navaja, da kot stranka ni sodelovala v denacionalizacijskem postopku in je le prejela izpodbijano delno odločbo, ki je sedaj predmet upravnega spora. Glede na to, da je tožena stranka izpodbijano delno odločbo vročila tožeči stranki, je mogoče sklepati, da naj bi bila zavezanec za odškodnino v nadaljevanju postopka. Tožeča stranka zato meni, da bi ji morala tožena stranka dati možnost udeležbe že pred izdajo izpodbijane delne odločbe. Ker pa tožeča stranka v postopek ni bila vključena, tako ni imela možnosti sodelovati pri ugotavljanju dejstev in pri izvedbi dokazov za vrnitev podržavljenega poslovnega prostora. To pa je po mnenju tožeče stranke kršitev določb postopka in zadosten razlog za odpravo odločbe. Tožeča stranka poleg tega navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane delne odločbe le citirala zakonsko besedilo 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena, teh omejitev pa ni argumentirala s konkretnimi dokazi. Ugotovitve tožene stranke glede tega pa so tudi v nasprotju z navedbami prve tožeče stranke, ki navaja, da bi lekarna svojo dejavnost lahko opravljala tudi, če bi bili nacionalizirani prostori vrnjeni.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1.: Tožeči stranki s tožbama izpodbijata isto odločbo, zato je sodišče oba upravna spora združilo.

K točki 2.: Tožbi sta utemeljeni.

ZDen v 1. odstavku 19. člena določa, kdaj nepremičnine ni mogoče vrniti. Tožena stranka v izpodbijani delni odločbi dejansko le navaja besedilo 1. in 4. točke 1. odstavka 19. člena, pri tem pa ne utemeljuje v zakonu navedenih razlogov. Po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti s področja zdravstva, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožena stranka bi morala ob odločanju v predmetni zadevi jasno in nedvoumno obrazložiti, zakaj predmetne nepremičnine ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oziroma nesorazmernost stroškov, s katero bi bila povezana nadomestitev. Ta nesorazmernost stroškov ne pomeni le stroške za najem, nakup in podobno, temveč mora izraziti dejansko nesorazmernost. Po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin.

Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja oba razloga za nevračanje, pri čemer pa ne navaja, na katere dokaze je oprla svojo odločitev. Tožena stranka tako v predmetni zadevi ni popolno ugotovila dejanskega stanja in je zato napačno uporabila materialno pravo, ker ni ugotavljala dejanskega obstoja ovire za vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi, kot to izrecno določa 1. odstavek 19. člena ZDen.

Tožena stranka bi morala od samega začetka postopka naprej omogočiti sodelovanje drugi tožeči stranki kot morebitnemu zavezancu za plačilo odškodnine. Po 1. odstavku 60. člena ZDen je namreč v postopku za denacionalizacijo stranka v postopku tudi zavezanec. Ker tožeča stranka Slovenski odškodninski sklad v postopku ni imela možnosti, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je s tem tožena stranka kršila določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka omogočiti tožeči stranki Slovenskemu odškodninskemu skladu sodelovanje v postopku in odpraviti pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega zakona o zadevi ponovno odločiti.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbama ugodilo in na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SRFJ, št. 4/77) izpodbijano delno odločbo odpravilo. Določbi ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).