Jedro

Ugotovljeni položaj, ko rezidenčni starš in otrok nimata nikakršnih lastnih sredstev ampak zgolj denarne prejemke, ki jih zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, terja drugačen pristop pri določitvi preživnine. Ta bo sodišču narekoval presojo, kolikšno preživninsko breme je drugi preživninski zavezanec, v obravnavanem primeru tožnik, v mejah ugotovljenih potreb otroka, zmožen nositi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik oče mladoletne druge tožnice, ki jo je ... 2009 rodila prva tožnica, da se druga tožnica (mladoletna hčerka pravdnih strank) zaupa v vzgojo in varstvo prvi tožnici - materi, da se stiki tožnika z mladoletno hčerko ne določijo, da je tožnik dolžan za preživljanje mladoletne hčerke plačevati preživnino, in sicer za 30. 9. 2013 6,10 EUR in za čas od 1. 10. 2013 do 30. 9. 2015 po 182 EUR mesečno, v obdobju od 1. 10. 2015 dalje pa 174 EUR mesečno.

2. Tožnik je proti odločitvi o določitvi preživnine vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo pridobitnih zmožnosti tožnika, zato je preživnino določilo previsoko, saj je tožnik glede na svoje premoženjsko stanje ne zmore plačevati zlasti za čas od 3. 9. 2013 do aprila 2017. Sodišče je pri ugotavljanju tožnikovih dohodkov upoštevalo denarno socialno pomoč, okoliščino, da mu pri preživljanju pomaga oče z zneskom 50 EUR ter da se ukvarja s stavami, iz tega naslova pa je v letu 2016 realiziral dohodek med 700 in 800 EUR. Zaključek sodišča, da je zato njegov mesečni dohodek vsaj 63 EUR več od denarne socialne pomoči, drži le za leto 2016, ne pa tudi za obdobje pred tem. Ker v sedmih letih brezposelnosti ni uspel dobiti zaposlitve, je opravil izpit za viličarja. V mesecu marcu 2017 se je zaposlil kot viličarist za določen čas in prejema osnovno plačo 476,61 EUR. Od meseca aprila 2017 lahko plačuje preživnino, ker ima redne dohodke, ki so bistveno višji od denarne socialne pomoči, preživnine za obdobje pred aprilom 2017 pa ne zmore plačati, zlasti ne v višini, kot jo je določilo sodišče. Kljub zaposlitvi od polovice meseca marca 2017 pa je preživnina v višini 174 EUR mesečno previsoka, saj zajema stroške, ki niso utemeljeni ali pa jih je sodišče opredelilo in priznalo v previsokem znesku. Sodišče je priznalo strošek interneta tudi za čas, ko je bila mladoletna hčerka stara štiri leta. Pri stroških pa je sodišče prezrlo njegov izrecen ugovor, da se računi ne nanašajo na prvo toženko, ampak na B. A. Računi SPL so manjši, kot je navedla toženka. Tudi ostali računi se nanašajo na ime toženkine matere. Očitno je tudi, da ta živi v stanovanju. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo strošek vrtca, ki je nižji, nepravilno je upoštevalo tudi strošek interneta oziroma ..., saj ta strošek glede na starost mladoletne A. A. nanjo ne more odpasti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so stroški za prehrano petčlanske družine manjši, ker se hrana porabi bolj racionalno. Previsok je tudi strošek za šolske potrebščine za prvi razred v višini 166 EUR letno. Ocenjeni stroški v znesku 484 EUR so previsoki. Dejansko ti gotovo ne presegajo zneska 400 EUR. Če se upošteva še otroški dodatek, je glede na premoženjsko stanje tožnika od marca 2017 dalje, ko se je zaposlil, primerna preživnina v znesku 150 EUR mesečno. Za čas od vložitve tožbe do zaposlitve v marcu 2017 bi moralo sodišče upoštevati zgolj tiste dohodke, ki jih je imel. 3. Prva toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da mesečni stroški, ki jih je zatrjeval tožnik pred njegovo redno zaposlitvijo, ne dokazujejo, da je imel tako nizke prihodke. Sodišče je tudi ugotovilo, da je mlad, zdrav in sposoben za delo ter da po lastni krivdi ni bil zaposlen. Prva toženka je v postopku pojasnila, da se računi glasijo na njeno mamo, ker je ona najemnica, da pa prva toženka in njen partner prispevata k stroškom za vse člane njune družine. Ti stroški bi nastajali, kjerkoli bi mladoletna druga toženka živela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga odločitvi o določitvi preživnine je v 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. S sodbo določena preživnina mora predstavljati sorazmerje med navedenimi pravno relevantnimi dejavniki. Pri tem preživnina ne sme biti rezultat golega matematičnega preračunavanja, ampak predvsem posledica vrednotenja. To pomeni, da pri določitvi preživnine ne gre za matematično eksaktno ugotavljanje potreb otrok, saj te ne morejo biti vsak mesec enake. Sodišče se zato na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno. Prav tako pri ugotavljanju preživninske zmožnosti vsakega od staršev ne gre le za primerjavo njunih mesečnih dohodkov. Upoštevati je treba vse premoženje preživninskega zavezanca, s katerim je mogoče zagotoviti uspešen telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR), po sodni praksi pa tudi tisto, ki ga je po lastni krivdi opustil oziroma opušča pridobiti. V okviru preživninske obremenitve staršev pa je treba upoštevati tudi skrb za varstvo in vzgojo otroka, če jo izključno eden od staršev nudi otroku ali pa jo nudi v večji meri od drugega.

6. Prvostopenjsko sodišče je mesečne stroške za zadovoljevanje potreb hčerke tožnika in prve toženke ocenilo na približna zneska 375EUR za obdobje od 30. 9. 2013 do 30. 9. 2015 in 357 EUR za obdobje od 1. 10. 2015 dalje1, ne pa na 484 EUR, kot v pritožbi napačno navaja toženec.2 Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo stroške prehrane mladoletne hčerke na znesek 110 EUR. Pri tem je sledilo izpovedi prve toženke, da za hrano doma porabi med 70 in 80 EUR, temu znesku pa je potrebno prišteti še strošek šolske prehrane, ki znaša med 32 in 49 EUR mesečno. Ocena stroškov prehrane doma nikakor ni pretirana, saj predstavlja zgolj znesek 2,5 EUR dnevno. Pri tem ni odveč opozoriti, da je tožnik svoj mesečni strošek prehrane ocenil na znesek 300 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno upoštevalo strošek vrtca, ki ga je mladoletna hčerka obiskovala do septembra 2015. V razlogih sodbe je navedlo, da je upoštevalo zgolj dejanska plačila, in sicer za mesece oktober, november in december 2013, saj je bila sicer prva toženka glede na svoje premoženjsko oziroma materialno stanje oproščena plačila stroškov vrtca. Hkrati je v okviru tega stroška upoštevalo stroške dejavnosti v vrtcu in sicer v znesku 10 EUR mesečno. Tožnik tudi neutemeljeno prereka ugotovitev stroškov za šolske potrebščine, ki jih je sodišče ocenilo na znesek 10 EUR mesečno. Pri tem je zgolj strošek šolske torbe znašal 79,99 EUR.

7. Toženec pa utemeljeno prereka ugotovitev višine t. i. kolektivnih stroškov oziroma stroškov bivanja, ki jih ima družina preživninske upravičenke. Med navedene stroške je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo stroške najemnine ter stanovanjske stroške za S., d.d., prav tako pa tudi stroške za elektriko, plin, RTV naročnino ter ... in ... Toženec neutemeljeno prereka stroške S. Sodišče je izračunalo povprečen strošek glede na okoliščino, da so bili ti stroški v zimskem času bistveno višji kot v poletnem. Prav tako toženec neutemeljeno oporeka strošku za uporabo sodobne telekomunikacijske tehnologije, saj je povsem običajno, da to v današnjem času uporabljajo tudi otroci. Utemeljen pa je toženčev ugovor, da je sodišče nepravilno izračunalo delež teh stroškov, ki odpade na drugo toženko. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe namreč izhaja kot nesporno, da toženki živita skupaj z novo družino prve toženke (partner in še dve skupni hčerki) v stanovanju pri materi prve toženke B. A., na katero se tudi glasijo vsi računi. Prva toženka je v postopku izrecno navedla, da živijo pri materi v stanovanju in da si stroške delijo, česar sodišče prve stopnje pri izračunu deleža mld. A. ni upoštevalo. To pomeni, da bi bilo treba za čas od vložitve tožbe 30. 9. 2013 do 30. 9. 2015 upoštevati, da je v stanovanju živelo 5 oseb, za čas od 1. 10. 2015, ko se je rodila še mld. C. pa, da od tedaj v stanovanju živi 6 oseb. Glede na navedeno je znesek stroškov za zadovoljevanje potreb mld. A. nižji od ugotovljenega tako za čas do 30. 9. 2015 kot tudi za čas od 1. 10. 2015 dalje. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pa navedena okoliščina na višino določitve preživnine tožniku ne vpliva.

8. Glede tožnikove preživninske zmožnosti iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bil v spornem obdobju prejemnik denarne socialne pomoči (v povprečju okoli 278 EUR mesečno, da mu oče mesečno prispeva okoli 50 EUR, da je v letu 2016 z ukvarjanjem s stavami mesečno prejel okoli 63 EUR in da je do približno dveh ali treh let nazaj opravljal priložnostna dela in zaslužil okoli 500 EUR mesečno (gre za toženčevo izjavo z naroka z dne 14. 2. 2017)), pri tem pa ni pojasnil, zakaj teh del ne opravlja več. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnik mlad, zdrav in za delo sposoben človek, da bi moral odgovorneje pristopiti do življenjskih obveznosti in storiti mnogo več za lastno preživljanje in preživljanje svoje hčerke. Kljub takšnim ugotovitvam pa je sodišče pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša mld. A. navedlo, da tožnik mesečno razpolaga "vsaj z 391,00 EUR". Pri tem je v navedeni znesek štelo znesek denarne socialne pomoči, prihodek iz naslova stav v letu 2016 v znesku 63 EUR in prispevek njegovega očeta 50 EUR mesečno.

9. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki se nanaša na materialno ter pridobitno zmožnost matere za preživljanje mladoletne hčerke, izhaja, da od vložitve tožbe (30. 9. 2013) ni zaposlena, da živi v zunajzakonski skupnosti z novim partnerjem, da je ... 2013 rodila hčerko D., ... 2015 pa hčerko C., da je v času od vložitve tožbe do septembra 2015 prejemala otroški dodatek v višini 240 EUR, od oktobra 2015 dalje pa ga prejema v višini 324 EUR, da je v času od 1. 11. 2013 do 30. 4. 2015 ter v obdobju od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013 prejemala denarno socialno pomoč, v obdobju od 6. 10. 2015 do 30. 11. 2016 ter od 22. 3. 2013 do 22. 3. 2014 pa starševski dodatek. Hkrati je v tem času prejela še denarno pomoč ter enkratni denarni prejemek za pomoč ob rojstvu otroka. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da druga toženka ni lastnica drugega premoženja.

10. Iz povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila prva toženka pri preživljanju mladoletne hčerke v celoti odvisna od države, ko je ta prek sistema socialnovarstvenih prejemkov uresničevala ustavno načelo socialne države (2. člen Ustave)3. Nepravilno pa je navedena sredstva socialne države, ki sta jih prva toženka kot rezidenčni starš in otrok prejela oziroma jih prejemata iz javnih sredstev, obravnavalo kot del preživninske zmožnosti prve toženke. Upoštevajoč (zgolj) te prejemke je zaključilo, da bi na prvo toženko odpadlo celo večje preživninsko breme kot na tožnika (53,5 % : 46,5 %)4. Res je realnost taka, kot je prvostopenjsko sodišče navedlo glede otroškega dodatka, da se bo otrok preživljal tudi iz javnih sredstev, vendar narava teh sredstev preprečuje, da se upoštevajo pri določitvi preživninske obveznosti.5 Ugotovljeni položaj, ko torej rezidenčni starš in otrok nimata nikakršnih lastnih sredstev, ampak zgolj denarne prejemke, ki jih v okviru socialne pomoči zagotavlja država, terja drugačen pristop pri določitvi preživnine. Ta bo sodišču narekoval presojo, kolikšno preživninsko breme je drugi preživninski zavezanec, v obravnavanem primeru tožnik, v mejah ugotovljenih potreb otroka, zmožen nositi.

11. Nedvomno bo tožnik, ki je od meseca marca 2017 dalje zaposlen, od takrat dalje zmogel plačevati z izpodbijano sodbo določeno preživnino v višini 174 EUR mesečno. To navsezadnje izhaja tudi iz njegove pritožbe, s katero meri na znižanje preživnine tudi za to obdobje zaradi napačno ocenjenih stroškov. Pritožbi je tudi priložil plačilne liste, iz katerih izhaja, da mu je bil v mesecu aprilu izplačan znesek 611,77 EUR, v mesecu maju znesek 691,98 EUR in v mesecu juniju znesek 712,79 EUR, vse skupaj s prevozi na delo in z dela ter prehrano.

12. Drugi toženki dosojen znesek preživljanja je tožnik zmožen nositi tudi pred navedenim obdobjem. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da je treba v okviru materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca upoštevati tudi tisti dohodek, ki bi ga zavezanec lahko dosegel, pa ga po lastni krivdi ni. V okviru preživninske zmožnosti toženca v tem obdobju je treba upoštevati ne le prejemek, ki ga je prejel iz očetove pomoči ter ukvarjanja s stavami, ampak tudi okoliščino, ki jo je izpostavilo prvostopenjsko sodišče, da je tožnik sam navedel, da je opravljal priložnostna dela, pri tem zaslužil okoli 500 EUR mesečno, hkrati pa ni pojasnil, zakaj teh del ne opravlja več, in ugotovitve sodišča, ki temeljijo na tožnikovi izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, da živi v najemniškem stanovanju z mamo, sestro in očimom, da jim za najemnino in stanovanjske stroške prispeva 100 EUR, da plačuje internet v višini 35 EUR, da za hrano mesečno porabi 300 EUR, za obleko in obutev pa na 3 do 4 mesece okoli 500 EUR (143 EUR na mesec), da mesečno za cigarete potroši 35 EUR6, kar skupaj presega znesek 600 EUR in izkazuje, da je tožnik imel tudi druge dohodke oziroma prejemke ter da bo tudi za to obdobje zmožen nositi preživninsko breme, ki mu ga je določilo prvostopenjsko sodišče. 13. Kljub pritožbeni presoji, da je znesek za zadovoljevanje potreb mladoletne druge toženke zaradi neupoštevanja, da del bivanjskih stroškov odpade na toženkino mater, nižji od tistega, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je zaradi ugotovitve, da toženki razpolagata zgolj z denarnimi prejemki, ki jih zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, ne pa tudi z lastnimi sredstvi in posledično drugačnega izhodišča pri določitvi preživnine oziroma premika od materialnopravnega izhodišča o porazdelitvi preživninskega bremena med oba materialno in pridobitno zmožna zavezanca k izhodišču, kolikšno preživninsko breme je drugi preživninski zavezanec zmožen nositi, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 413. člena ZPP, po katerem sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči po prostem preudarku, pri katerem upošteva vse okoliščine posameznega primera in jih pravično ovrednoti. Tožniku ne pripadajo pritožbeni stroški že zato, ker je v celoti propadel s pritožbo. Stroškov toženke z odgovorom na pritožbo, v katerem ponavlja dejstva, ki jih je navajala v prvostopenjskem postopku, pa ni mogoče šteti za potrebne stroške postopka.

1 V navedenem obdobju je znesek nižji, ker se je družina toženk povečala za enega člana, s tem pa se je zmanjšal znesek t. i. kolektivnih stroškov na člana družine. 2 Pri tem še navaja, da stroški za zadovoljevanje mesečnih potreb mladoletne A. gotovo ne presegajo zneska 400 EUR. 3 Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno navedlo, da ima partner prve toženke preživninsko obveznost le do svojih dveh hčera s prvo toženko, ne pa tudi do druge toženke. 4 Ugotovljene stroške preživljanja mld. hčerke pravdnih strank je sodišče prve stopnje med starša porazdelilo glede na navedeni odstotek, nato pa znesek, ki naj bi odpadel na tožnika povečalo za 5 %, ker s hčerko nima nikakršnih stikov. 5 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016. 6 Te navedbe je tožnik podal pred nastopom redne zaposlitve.