Jedro

Tožeča stranka se je poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Ob tem je z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval. Tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prva toženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa. Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo. Krivdna odgovornost prve toženke je podana v višini 85 %, ker je dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način. Tožeča stranka pa je v deležu 15 % tudi sama prispevala k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 846,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila in zavrnilo višji zahtevek v znesku 453,53 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 14,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila, zavrnilo pa višji zahtevek za znesek 60,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 215,06 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlagata toženi stranki pravočasno pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje. Navajata, da ne moreta soglašati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenca za varstvo pri delu, da delo pri prvotoženi stranki ni bilo ustrezno organizirano, ker bi moralo biti organizirano na način, da bi delavec rezal luknje na sredini mize nad mehko peno. Menita, da je ugotovitev izvedenca zmotna, saj je bilo delo točno tako tudi organizirano. Kolut EVE folije je bil nameščen tako, da ko je delavec odrezal eno folijo s koluta, je bila ta točno na sredini mize in ni bilo možno zarezati lukenj drugje, kot nad peno. V kolikor delavec ni upošteval navodil in je rezal več folij hkrati, pa je obstajala verjetnost, da je pri ravnanju več folij vse skupaj premaknil iz sredine. Menita, da je v takem primeru to kršitev dela, na katero so bili vsi delavci (tudi tožnica) večkrat opozorjeni, sankcije proti delavcem pa niso bile uvedene, ker so po večini upoštevali opozorila in dela niso opravljali na neprimeren način. O tem, da je bila opozorjena tudi tožnica, je izpovedal A.A.. Navajata, da delo ni bilo normirano. Ne strinjata se z zaključkom sodišča, da je tožnico k hitrejšemu delu silil tempo dela. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je do poškodbe prišlo zaradi tega, ker je delodajalec opustil ustrezen nadzor nad brezhibnostjo delovne opreme, in sicer olfa nožev, katerih morebitne poškodbe in morebitno nenabrušenost bi moral preverjati ob koncu vsake izmene ali celo olfa nože nadomestiti z noži z nelomljivo konico. Menita, da noben predpis delodajalcu ne nalaga, kakšne olfa nože se sme uporabljati v proizvodnji, sicer pa očitek ni v vzročni zvezi s tožničino poškodbo. Navajata, da je izvedenec zapisal, da je do poškodbe prišlo zaradi tega, ker verjetno delavka dela ni opravljala s povsem ustrezno pazljivostjo in po ustnih navodilih predstavnikov delodajalca, da je pravilno rezati le eno folijo in da je do poškodbe prišlo verjetno zato, da je delavka zgrešila odprtino za razrez folij, ki je na šabloni, zato se je odlomil nož, ki ga je odneslo v tožničin trebuh in jo tam porezal. Menita, da je na podlagi ugotovitve izvedenca izključen vzrok za tožničino poškodbo, da je bila pred poškodbo pri delu premalo pazljiva in je zgrešila odprtino za razrez folij, ki je na šabloni, zaradi česar je z nožem zadela šablono in se je konica olfa noža odlomila, na mestu, kjer se sicer običajno lomi. Sicer pa menita, da je tožničin soprispevek k nastanku njene poškodbe bistveno višji od 15 %, saj je do njenih poškodb prišlo zaradi njenega ne dovolj pazljivega dela. Podredno toženi stranki prerekata tudi višino nepremoženjske škode in menita, da je tožnica utrpela minorno škodo, zelo lahko telesno poškodbo, katere zdravljenje je bilo kratkotrajno in enostavno, bolečine minimalne, saj je utrpela ureznine v predelu trebuha, rano so ji v bolnici oskrbeli z enim šivom, predpisali mirovanje, nato pa se je tožnica zdravila pri osebnem zdravniku tako, da je bila trikrat na prevezu in kontroli pri lečečem zdravniku, ki ji je po enem tednu zaključil bolniški stalež in je bila v celoti sposobna za redno delo. Iz tožničinega ambulantnega zdravstvenega kartona tako ne izhaja, da bi tožnici lečeči zdravnik v zvezi z zdravljenjem poškodb predpisal kakršnekoli analgetike ali kreme, izhaja le, da ji je 29. 9. 2012 odstranil šiv. Tožnica pa je sama izpovedala, da je dva dni bilo hudo, tretji dan pa je že popustilo. Tako je bilo bolečinsko obdobje kratko, bolečine pa takšne stopnje, da tožnica ni potrebovala analgetikov. Pritožbi menita, da tožničina poškodba ni bila takšna, da bi utrpela telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki bi opravičevale posebno odškodnino za nepremoženjsko škodo oziroma, da je sodišče prve stopnje dosodilo previsoko odškodnino.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih pavšalno uveljavljata pritožbi, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, posameznim pritožbenim navedbam, ki so bistvenega pomena, pa daje naslednja pojasnila.

6. Tožeča stranka je zoper toženi stranki vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi nesreče pri delu dne 22. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priče, tožečo stranko in pridobilo mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je bila tožeča stranka delovni invalid na podlagi sklepa o priznanju lastnosti invalidne osebe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 29. 3. 2001 sposobna za delo, ki ne zahteva trajnega sedenja, dlje časa trajajoče prisilne drže ter dvigovanja in prenašanja težjih bremen (A10); - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2011 do 30. 9. 2011, zaradi začasno povečanega obsega dela; - da je bila tožeča stranka v okviru svojih delovnih nalog zadolžena za rezanje hrbtne folije debeline 0,35 mm ali folije EVE debeline 0,45 mm, pri čemer je morala sprva folijo delno odviti s koluta, jo po dolžini s prečnim avtomatskim nožem, ki ga je aktivirala s pritiskom na pedalko, odrezati na specificirano dolžino, nato pa na točno določenih štirih mestih odrezanega dela folije s pomočjo šablone in olfa noža izrezati luknje oziroma narediti približno centimeter in pol dolge zareze; - da se je tožeča stranka dne 22. 9. 2011 poškodovala pri delu, ko je pet odrezanih kosov folije položila skupaj v več plasti in na vrh položila ravnilo, na katerem so bile centimeter in pol široke črtice, ki so predstavljale označbe, ki jim je bilo treba slediti pri zarezovanju lukenj v folijo. Tožeča stranka je to tudi storila in ob tem z eno roko držala ravnilo, z drugo, v kateri je držala olfa nož, pa zarezovala v označene luknje, pri tem pa se je konica rezila noža odlomila, tožnici pa je nož odneslo v trebuh ter jo poškodoval; - da je tožečo stranko k sočasnemu izrezovanju večjega števila folij silila norma, ker je bilo potrebno tudi v postopku predpriprave delo opravljati kontinuirano in izdelati dovolj kosov za nemoteno nadaljnjo normirano obdelavo v proizvodnji, (delo je morala opravljati s takšnim tempom, kot ga je narekovala proizvodnja, temu pa ne bi bilo mogoče slediti, če bi izrezovala luknje v vsako folijo posebej); - da iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost (list. št. 140 do 159) in njegove dopolnitve (list. št. 185 do 188) izhaja: da tožeča stranka ni bila ustrezno usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec, da tožeča stranka ni imela navodil za varno delo zarezovanja folije in opozoril na nevarnosti, ki pri tovrstnem delu obstajajo, da delo pri prvotoženki ni bilo ustrezno organizirano, ker je ta dopuščala izrezovanje zarez v več folij hkrati, kar je povsem neustrezno, saj odrez večjega števila folij pomeni, da je potrebna bistveno večja moč in je težko pritisniti nož skozi vse plasti folije, da zaradi opustitve dovolj pogostega nadzora prvotoženka ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa (ni preverjala, ali zaposleni luknje v foliji izrezujejo na mestu, kjer je imela delovna miza odprtino in v njej mehko peno, kar je zlasti pomembno pri sočasnem zarezovanju v več folij), da je prvotoženka opustila nadzor nad brezhibnostjo delovne opreme, in sicer olfa noža, katerega morebitne poškodbe in nenabrušenost bi morala preverjati ob zaključku posamezne izmene in zaposlenim zagotoviti nepoškodovane in nabrušene nože ali celo olfa nože nadomestiti z noži z nelomljivim rezilom, da prvotoženka tožeči stranki ni zagotovila opreme za osebno varstvo - delovnega plašča, (predpisanega z oceno tveganja), ki bi jih preprečil obravnavano poškodbo pri delu.

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je pravilen materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj tožeča stranka ni prejela pisnega navodila, ki bi ji zapovedalo izrezovanje lukenj zgolj v eno hrbtno folijo oziroma prepovedovalo takšno opravilo na več folijah hkrati, ni bila usposobljena za opravljanje dela na delovnem mestu pomožni proizvodni delavec in ni imela na razpolago delovnega plašča, ki bi preprečil obravnavano poškodbo pri delu. Prvotožena stranka pa tudi zaradi opustitve dovolj pogostega nadzora ni ustrezno in varno organizirala delovnega procesa in preverjala, ali zaposleni luknje v folijo izrezujejo na mestu, kjer je imela delovna miza odprtino in v njej mehko peno, kar je zlasti pomembno pri sočasnem zarezovanju v več folij. Prav tako ni preverjala brezhibnosti nožev in njihovih rezil, saj jih redno ni pregledoval nihče od zaposlenih pri prvotoženki in so za brezhibnost nožev skrbeli zaposleni sami (izpoved B.B.). Glede na to, da je tožeča stranka od nadrejenih prejela le ustno navodilo, da je potrebno zarezovati vsako hrbtno folijo posamično, delo pa je v času škodnega dogodka opravljala tako, da je zarezovala luknje v več folij hkrati (čeprav jo je k temu silila potreba po pravočasni izpolnitvi delovne naloge), bi morala ravnati z večjo pazljivostjo in sicer tako, da bi konico noža potisnila naprej v odprtino na šabloni, ki bi bila postavljena na mestu, kjer se nahaja odprtina v mizi, pokrita z mehko peno, pritisnila nož skozi eno ali več folij in šele nato odrezala oziroma za odrez uporabila večjo silo. Sodišče prve stopnje je sledilo sodnemu izvedencu, da je do nezgode najverjetneje prišlo tako, da je tožeča stranka zgrešila odprtino za razrez folij na šabloni, zato se ji je nož odlomil in jo poškodoval. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da prvotožena stranka na nevarnosti pri delu tožeče stranke, ki je delo opravljala le krajši čas, ni opozorila, zato je tožeči stranki za nesrečo prisodilo sokrivdo v višini 15 %, medtem ko je krivdna odgovornost prvotožene stranke podana v višini 85 %, saj je ta dopuščala opravljanje delovne naloge na neustrezen in nevaren način.

8. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata višjo sokrivdo tožeče stranke. Delodajalec je namreč dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj. - ZVZD) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje v zvezi z delom, v 15. in 19. členu, da je delavec ustrezno usposobljen za delo in da mu delodajalec zagotovi sredstva in opremo za osebno varstvo pri delu, ki je predpisana z oceno tveganja. Ker prvotožena stranka tem pogojem ni zadostila, saj ni v zadostni meri poskrbela za izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost prvotožene stranke v višini 85 %.

9. Neutemeljena sta pritožbena očitka, da je sodišče tožeči stranki odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v previsokem znesku oziroma, da gre za minorno škodo. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo denarno satisfakcijo za nepremoženjsko škodo, ki jo je vtoževala tožeča stranka. Odmerjena odškodnina je v skladu z odškodninami, ki so bile v sodni praksi že prisojene v podobnih primerih. Toženi stranki v pritožbi vsebinsko ne grajata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obseg poškodbe, trajanje zdravljenja in nevšečnosti med zdravljenjem, temveč menita, da je odškodnina odmerjena v previsokem znesku.

11. V zvezi s fizičnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo listinske dokaze, iz katerih izhaja, da je tožnica utrpela manjšo ureznino na področju trebuha, ki sega v podkožje, da je bila v bolnišnici, kjer so ji rano oskrbeli z enim šivom in predpisali mirovanje, da je bila v bolniškem staležu od 22. 9. 2011 do 30. 9. 2011. Sledilo je tudi izpovedi tožnice, da je ob poškodbi in šivanju trpela stalne srednje hude bolečine v trajanju 2 dni, ki so nato prešle v nekajdnevne lažje bolečine in nato izzvenele. Spremljale so jo nevšečnosti med zdravljenjem v obliki osebnega pregleda pri zdravniku, oskrbe in toalete rane, prevezov, uporabe zdravilne kreme in jemanja analgetikov. Glede na opisane telesne bolečine nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih(1) je po stališču sodišča druge stopnje primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku ene povprečne mesečne neto plače (995,85 EUR) na dan zadnje obravnave pred sodiščem prve stopnje. Takšna odškodnina tudi po presoji sodišča druge stopnje ni pretirana in ne podpira teženj, ki niso združljive z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob upoštevanju ugotovljenega 15 % soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka je tako zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljen v znesku 846,47 EUR.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroški je odpadel, ker jih toženi stranki nista priglasili.

(1) V zadevi II Ips 716/2013, kjer je bila oškodovanki iz naslova telesnih bolečin dosojena odškodnina v približni višini povprečne mesečne plače, izhaja, da je tožnica trpela hude telesne bolečine 1 dan, 3 dni srednje hude telesne bolečine in 8 dni zmerne telesne bolečine. V zadevi opr. št. II Ips 317/92 je bila prisojena oškodovanki odškodnina zaradi telesnih bolečin v višini dveh mesečnih plač, pri čemer je oškodovanka dva dni trpela srednje hude telesne bolečine, en teden lahke občasne telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem pa pri njej niso bile ugotovljene.