Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, zato ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo sta tožnika dne 29.10.2008 oziroma 30.10.2008 vložila revizijo.

Prvo tožnik v reviziji navaja revizijske razloge, razlogov za dovoljenost revizije pa ne uveljavlja.

Drugo tožnica glede dovoljenosti revizije navaja, da vrednost premoženja, ki je predmet postopka denacionalizacije, po njeni oceni znaša najmanj 300.000,00 EUR, ter da ima izpodbijana odločitev glede na obseg premoženja zanjo zelo hude posledice. Navaja tudi, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje izpolnjevanja pogojev za status upravičenca do denacionalizacije ter kršitev človekovih pravic, povezanih z državljanstvom in narodno pripadnostjo pravne prednice drugo tožnice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje in odločanje zadevi po tožbah obeh tožnikov ter na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 - sklep US) zavrnilo obe tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila zahtevi vlagateljic H.W. in L.R. za denacionalizacijo večstanovanjskih hiš v M., ker je ugotovila, da je prejšnja lastnica podržavljenega premoženja E.W., ki pa ne izpolnjuje pogojev o državljanstvu iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Ker prvo tožnik v reviziji niti neposredno niti opisno ne navaja, pa tudi sicer ne izkaže, kateri pogoj za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavanem primeru izpolnjen, njegove revizije ni mogoče dovoliti.

Prav tako ni mogoče dovoliti revizije drugo tožnice.

Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Da bi v obravnavani zadevi šlo za zadevo, v kateri bi bila predmet spora pravica do plačila odškodnine v smislu drugega odstavka 2. člena ZDen, pa drugo tožnica v reviziji ne navaja. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, njene revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Drugo tožnica kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa upravičenca v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen, torej izpolnjevanje pogoja državljanstva in s tem povezanih zatrjevanih kršitev človekovih pravic, zlasti diskriminacije na podlagi narodnosti in državljanstva. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja vezan na pravnomočno odločbo o državljanstvu upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov, zato u govorov, ki se nanašajo na ugotavljanje državljanstva, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati. Takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo v zadevah, št. I Up 445/2005 z dne 18.5.2005, I Up 1530/2005 z dne 10.5.2007, I Up 1827/2006 z dne 3.10.2007 in I Up 1800/2006 z dne 20.8.2007. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ne odstopa od navedenega stališča, zato po presoji vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovolitev revizije, ki jo je vložila drugo tožnica, po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča pa revizije, ki jo je vložila drugo tožnica, tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Drugotožnica s sklicevanjem na vrednost nepremičnine ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, saj bi upoštevajoč, da gre pri denacionalizaciji le za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, morala navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidenta nista izkazala pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče reviziji v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeni na podlagi 89. člena ZUS-1.