Jedro

Ker tožeča stranka v zvezi s predloženima računoma po ugovoru ni podala nobenih navedb, bi jo moralo prvostopno sodišče v okviru načela materialnega procesnega vodstva iz 298. čl. ZPP k temu pozvati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Plg 26/96 z dne 23.5.1996 vzdržalo v veljavi (prvi odstavek izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči strani njene pravdne stroške (drugi odstavek izreka). Na podlagi predloženih računov je pravno razmerje med strankama ocenilo kot kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki dobavila blago, ki ga tožena stranka ni plačala. Štelo je, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da je spor povezan s komisijskim razmerjem, ki sta ga stranki zaključili, ob koncu medsebojnega poslovanja pa sklenili poseben dogovor, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, ne da bi upoštevala celotno vsebino dogovora.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Ker sodišče ni upoštevalo njenih navedb, meni da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 219. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, po določilu 1. odst. 299. čl. istega zakona, pa se mora vsaka stranka tudi izjasniti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od pravdnih strank ni spoštovala teh določil. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo vložila dva računa, ki pa ju tudi po tistem, ko je tožena stranka zoper izdan sklep ugovarjala, ni z ničemer utemeljila. Ker iz ugovora izhaja, da je tožena stranka zanikala, da so bili računi izdani zaradi prodaje, je zaključek prvostopnega sodišča, da je šlo med pravdnima strankama za kupoprodajno pogodbo, preuranjen. Res je, da za svoje trditve tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, vendar tudi tožeča stranka v zvezi s predloženima računoma ni podala prav nikakršnih navedb, čeprav bi jih na podlagi določila 1. odst. 299. čl. ZPP morala. Zato bi jo prvostopno sodišče moralo v okviru načela materialnega procesnega vodstva iz 298. čl. ZPP k temu pozvati. Po tem določilu na glavni obravnavi sodišče skrbi tudi za to, da se navedejo odločilna dejstva, saj mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, svojo odločitev (razen izjemoma) pa opreti le na (dokazane) trditve pravdnih strank (7. čl. ZPP/77). Ker tega ni storilo in se je kljub zanikanju tožene stranke, da ji je tožeča stranka prodala vtoževano blago, postavilo na stališče, da je bila med strankama sklenjena kupoprodajna pogodba, je pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni upoštevalo nikakršnih navedb tožene stranke, utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbi ugodilo in na podlagi določila 1. odst. 370. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ko bo v ponovnem postopku prvostopno sodišče ugotavljalo dejansko stanje, bo moralo ob upoštevanju obrazloženih kršitev glede na določila novega ZPP postopek voditi po določilih za postopek v sporih majhne vrednosti.