Jedro

V zaključni besedi je zagovornica zdravstveno stanje obdolženca le mimogrede omenila, ko je navajala, da se obdolženec še naprej trudi za poravnavo svojih obveznosti in kljub zdravstvenim težavam še opravlja delo ter svoje dejanje obžaluje. Predlagala je še, da sodišče kazen zapora izvrši v alternativni obliki (t. i. vikend zapor), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako obramba kot sodišče so torej bili seznanjenimi z določenimi zdravstvenimi težavami obdolženca, ki pa očitno niso imele tolikšne teže, da bi obramba v tej smeri predlagala kakšne dokaze in zato tudi sodišče utemeljeno te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 10 mesecev zapora ter stransko denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 1.500,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje pa kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen 14 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 700,00 EUR, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 50,0 EUR, to je 2.000,00 EUR. Odločilo je še, da se kazen zapora izvrši tako, da obdolženec med prestajanjem kazni zapora dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, pravilom ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Plačilo denarne kazni je obdolžencu naložilo v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se bo v primeru, da se ne bo dala prisilno izterjati, izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 100,00 EUR denarne kazni določil en dan zapora. Oškodovance je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, obdolženega A. A. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče izrečeno tako zaporno kot denarno kazen bistveno zniža, podredno pa predlaga, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prezre drugi odstavek 370. člena ZKP, po katerem se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde ne sme izpodbijati iz tega pritožbenega razloga, tako da njenih navedb, ki merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče že iz tega razloga ni moglo upoštevati.

5. Zagovornica pa tudi ne more biti uspešna z navedbami, ki grajajo izrečeno kazensko sankcijo na prvi stopnji, saj je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva tako v zvezi z obdolženčevo predkaznovanostjo kot glede na trajanje izvrševanja očitanih kaznivih dejanj na škodo večjega števila delavcev obdolžencu izreklo tako po vrsti kot po višini povsem ustrezno kazensko sankcijo. Pri njeni izbiri in višini sta se tudi v ustrezni meri odrazili ugotovljeni olajševalni okoliščini, to je njegovo priznanje za očitani mu kaznivi dejanji kot tudi obžalovanje storjenega, zato zagovorničin predlog, da se tako izrečena zaporna kot denarna kazen bistveno znižata ni utemeljen.

6. Zagovornica nadalje v pritožbi izpostavlja, da se obdolženec od 16. 3. 2022 nahaja na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici, kar je razvidno iz priloženega zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 31. 3. 2022, ko je bil zoper njega odrejen prisilni privod, ki pa ni bil realiziran ravno zaradi obdolženčevega zdravljenja. Poleg tega sodni izvedenec za psihiatrijo B. B., dr. med., za obdolženca ugotavlja, da ima reaktivne stresne oziroma prilagoditvene motnje, prav tako da je iz številnih ambulantnih izvidov psihiatričnih ambulant razvidno, da so specialisti psihiatri za obdolženca zaradi njegovega duševnega stanja priporočali stalež. Kot nadalje navaja zagovornica, pa sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije obdolženčevega zdravstvenega stanja ni upoštevalo.

7. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Iz postopka na prvi stopnji izhaja, da je obdolženi A. A. pristopil tako na narok za glavno obravnavo 25. 2. 2022 kot tudi na narok za glavno obravnavo 21. 3. 2022, na katerem je sodišče sprejelo njegovo priznanje krivde. V svojem zagovoru na zadnjem naroku je obdolženec le obžaloval dejanji ter pojasnil, da je do tega prišlo, ker mu v Avstriji niso plačali, medtem ko v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem ni navedel ničesar, prav tako niso stranke v tej smeri predlagale nobenih dokazov. V zaključni besedi je zagovornica zdravstveno stanje obdolženca le mimogrede omenila, ko je navajala, da se obdolženec še naprej trudi za poravnavo svojih obveznosti in kljub zdravstvenim težavam še opravlja delo ter svoje dejanje obžaluje. Predlagala je še, da sodišče kazen zapora izvrši v alternativni obliki (t. i. vikend zapor), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Tako obramba kot sodišče so torej bili seznanjenimi z določenimi zdravstvenimi težavami obdolženca, ki pa očitno niso imele tolikšne teže, da bi obramba v tej smeri predlagala kakšne dokaze in zato tudi sodišče utemeljeno te okoliščine ni upoštevalo kot olajševalne.

8. Zagovornica zgolj s predložitvijo zapisnika o predobravnavnem naroku v drugi zadevi z dne 31. 3. 2022 pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so vplivale na izrek kazenske sankcije, ne more omajati, ob tem ko za svoje navedbe glede domnevno slabega psihičnega stanja obdolženca (ugotovitve izvedenca B. B. in ambulantne izvide) niti ne izkaže s kakšnimi dokazili.

9. Glede na to, da se navedbe obdolženčeve zagovornice niso izkazale za utemeljene, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti po uradni dolžnosti, pa tudi niso bile ugotovljene kakšne kršitve kazenskega postopka oziroma kazenskega zakona v škodo obdolženca, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Čeprav pritožba obrambe ni bila uspešna, je višje sodišče, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.