Jedro

Kupca nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je s kupno pogodbo pridobil le pravico uporabe tega zemljišča, ni mogoče šteti kot prejšnjega lastnika odvzetega zemljišča in torej upravičenca po določbah Zakona o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2025/97-14 z dne 8.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 24.6.1997. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote P. z dne 12.12.1996, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo zemljišč s parc. št. 2738/1, 2738/2 in 2739/1, vpisanih v vl. št. 3363 k.o. P. II. in zemljišča s parc. št. 2950/9, vpisano v vl. št. 3884 k.o. P. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bila sporna zemljišča nacionalizirana J.B. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Od navedenega prejšnjega lastnika je pravni prednik tožnice Š.Č. kupil hišo skupaj s pravico uporabe na spornih zemljiščih. Slednjemu je pravica uporabe prenehala z več odločbami Skupščine občine P., ki je nato pravico uporabe zemljišč dodelila Turistično-gostinskemu podjetju M. P. Sedaj stoji na spornih parcelah turistični objekt V.V. Po mnenju sodišča prve stopnje so upravičenci po določbi 9. člena Zakona o denacionalizaciji ((Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US in 66/2000 - v nadaljevanju ZDen) le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, njihovi pravni nasledniki pa so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona na podlagi določbe 15. člena ZDen. Pravni prednik tožeče stranke ni bil nikoli lastnik nacionaliziranega premoženja, saj je pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih na podlagi kupoprodajne pogodbe. Zato pravni prednik tožeče stranke po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni denacionalizacijski upravičenec.

V svoji pritožbi tožeča stranka navaja (enako kot v svojih dosedanjih vlogah), da je bil nacionalizacijski zakon zelo krivičen, krivice nacionalizacije pa sedaj popravlja ZDen. Tega zakona pa ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga izpodbijana sodba. Pravica uporabe je bila namreč predmet pravnega prometa in je pravni prednik tožnice s kupoprodajno pogodbo tudi vstopil v vse pravice prejšnjega lastnika: vpisal se je v zemljiško knjigo, pravica uporabe pa mu je bila odvzeta z odločbami, v katerih je bil naveden kot nekdanji lastnik. Zato je bil po mnenju tožeče stranke, njen pravni prednik kot deposediranec tudi dejanski razlaščenec.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pravni prednik tožnice ni upravičenec v smislu ZDen, pravilno oprlo na določbo 9. člena ZDen. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju pridružuje stališču sodišča prve stopnje in šteje razloge tega sodišča tudi za svoje razloge, pri tem pa poudarja, da se določbe 9. člena ZDen nanašajo na osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZDen, ker naj bi bil tožničin pravni prednik dejanski razlaščenec, ker mu je prenehala pravica uporabe na podlagi odločb Skupščine občine P., kjer je bil naveden kot nekdanji lastnik zemljišč.

Prodajalec hiše in spornih zemljišč, J.B., je ob nacionalizaciji svojih zemljišč dobil na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58 - v nadaljevanju ZNNZGZ) pravico uživanja istega zemljišča. S kasnejšimi predpisi se je pravica uživanja preimenovala v pravico uporabe. Po svoji vsebini je bila pravica uživanja oziroma uporabe resnično podobna lastninski pravici, kot to navaja tožeča stranka. Bila je prenosljiva, pa tudi podedljiva. Zato je pravni prednik tožeče stranke, Š.Č., lahko kupil poleg hiše s stavbiščem tudi sporne parcele. S kupno pogodbo in vpisom v zemljiško knjigo pa je pridobil lastninsko pravico le na nenacionalizirani hiši, na stavbišču s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem in na spornih parcelah, ki so bile družbena lastnina, pa je pridobil, skladno s tedanjo zakonodajo, le pravico uporabe teh zemljišč. Pravni promet s stavbnimi zemljišči v družbeni lastnini je bil sprva (do leta 1968) dopuščen, kadar pa je potekal skupaj s stavbo v zasebni lastnini, pa je bil vseskozi dovoljen. S prostim pravnim prometom, brez dolžnosti morebitne izročitve zemljišča občini, so se prenašala le zazidana stavbna zemljišča, kadar so se prenašala skupaj s stavbo v zasebni lastnini. Med taka zemljišča je poleg stavbišča sodilo še funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi in vzdrževanju stavbe v zasebni lastnini. Pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa se je s pravnim prenosom zemljišča na drugega uporabnika hkrati prenesla tudi dolžnost izročitve nacionaliziranega zemljišča občini, kadar je bilo po mnenju občine to potrebno.

V konkretnem primeru je Š.Č. glede na pravno ureditev ob sklenitvi kupne pogodbe bil oziroma moral biti seznanjen z dolžnostjo vsakega imetnika pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini do izročitve zemljišča občini, ko je ta izdala tako odločbo. Kupoprodajno pogodbo je sklenil 13.6.1961, ko je bila družbena lastnina na spornih zemljiščih že vpisana v zemljiški knjigi, v sami pogodbi, sklenjeni pred sodnikom, pa je tudi navedeno, da je na parcelah vknjiženo splošno ljudsko premoženje. Pri izvedenem pravnem prometu se je prejšnji lastnik, J.B., prostovoljno in odplačno odpovedal pravici uporabe, novi imetnik pravice uporabe, Š.Č., pa je ob nakupu hiše in spornih parcel zavestno sprejel pravni status nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč, pri katerih je obstajala velika stopnja verjetnosti, da bo občina uveljavila svojo zakonsko možnost za odvzem že nacionaliziranih nezazidanih stavbnih zemljišč. Po presoji pritožbenega sodišča, Š.Č. kot kupca takega nezazidanega stavbnega zemljišča, zato ni mogoče šteti kot prejšnjega lastnika odvzetega zemljišča po določbah ZDen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.