Jedro

Tudi če bi bila zatrjevana pomanjkljivost tožbe podana ob vložitvi tožbe, sodišče tudi upoštevaje določbo 5. odstavka 98. člena ZPP tožbe ne bi smelo zavreči potem, ko je tožeča stranka pomanjkljivost v tožbi odpravila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani 2. in 4. točka izreka prvostopenjske sodbe potrdita.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti dveh kupoprodajnih pogodb in dodatkov, sklenjenih med pravdnima strankama 1. 9. 2008 o odsvojitvi delnic izdajatelja A, družba pooblaščenka d.d. (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki pa je naložilo, da Centralno klirinško depotni družbi d.d. v korist tožeče stranke izda nalog za prenos 143.034 delnic izdajatelja A, družba pooblaščenka d.d. in sicer 62.798 delnic z oznako A1, 24.618 delnic z oznako A2 in 55.618 delnic z oznako A3, ki mora imeti vse z zakonom določene sestavine in mora biti sposoben za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev v centralnem registru Centralno klirinško depotne družbe d.d. na tožečo stranko (2. točka izreka sodbe).Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 862,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

Zoper 2. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Edini pritožbeni očitek, ki ga tožena stranka v pritožbi konkretizirano uveljavlja, se nanaša na neobstoj pooblastila za vložitev tožbe, saj naj bi bilo pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe podano s strani prokurista tožeče stranke, ki po stališču tožene stranke ni upravičen do prenosa pooblastila za zastopanje tožeče stranke v pravdi. Sodišče prve stopnje je tovrsten ugovor, glede katerega je tožena stranka podala svojo materialnopravno naziranje v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2009, zavrnilo s sklicevanjem na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi III Ips 229/2008, po katerem splošno pooblastilo prokurista za zastopanje družbe vključuje tudi podelitev procesnega pooblastila za zastopanje. Tožena stranka takšno razlago obsega pooblastila prokurista v pritožbi izpodbija s sklicevanjem na drugačno stališče, ki ga je glede tega vprašanja zavzela pravna teorija, kakor tudi, da je glede istega vprašanja Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. VIII Ips 201/2008 z dne 21. 9. 2009 zavzelo drugačno stališče. Obe odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki sta v sorazmerno kratkem časovnem obdobju glede istega vprašanja zavzeli različni stališči, izkazujeta, da še ni bila uveljavljena enotna sodna praksa glede obsega pooblastila in upravičenja do prenosa pooblastila s strani prokurista. V smislu poenotenja sodne prakse Vrhovno sodišče glede tega vprašanja tudi še ni sprejelo načelnega pravnega mnenja, zato so sodišča, v kolikor se to vprašanje izkaže za relevantno, dolžna podati ustrezno razlago zakonskega besedila 35. in 4. člena Zakona o gospodarskih družbah.

Pritožbeni razlog, ki ga tožena stranka uveljavlja v pritožbi, pomeni po svoji vsebini zatrjevanje pomanjkanja procesnih predpostavk za obravnavanje tožbe tožeče stranke. V kolikor bi bila ta pomanjkljivost tožbe dejansko podana, bi sodišče moralo tožbo zavreči. Zavrženje tožbe pa tožniku ne preprečuje vložitev nove tožbe. Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je tožeča stranka pomanjkljivost, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, odpravila že 30. 10. 2009, ko je sodišču ob vložitvi pripravljalne vloge predložila tudi pooblastilo, podpisano s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke S. P., s katerim je le-ta tudi izrecno odobril vsa že opravljena pravdna dejanja v tem postopku. Tudi če bi sodišče zavzelo drugačno materialnopravno stališče glede upravičenosti prokurista tožeče stranke za prenos pooblastila za pravdno zastopanje na pooblaščenca, je bila torej ta pomanjkljivost odpravljena, še preden je tožena stranka na to izrecno opozorila v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2009. Tudi če bi bila zatrjevana pomanjkljivost tožbe podana ob vložitvi tožbe, sodišče tudi upoštevaje določbo 5. odstavka 98. člena ZPP tožbe ne bi smelo zavreči potem, ko je tožeča stranka pomanjkljivost v tožbi odpravila. Iz navedenega razloga se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede vprašanja ali je pooblaščenec tožeče stranke že ob vložitvi tožbe imel ustrezno pooblastilo za njeno zastopanje.

Tako v izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno s pritožbo uveljavlja tožena stranka. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek s katerim prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga, da do povratnega prenosa delnic ni prišlo zaradi izdane začasne odredbe, zaradi česar naj bi bila prvostopenjska sodba v izpodbijanem delu preuranjena. Sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na vrnitev delnic ugodilo v posledici prenehanja pravne podlage (kupoprodajnih pogodb), na podlagi katere so bile sporne delnice prenesene toženi stranki. Ker je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku, ne da bi tožeči stranki pripoznala upravičenje do vrnitve teh delnic, je neutemeljeno njeno pritožbeno sklicevanje, da do vrnitve ni prišlo v posledici izdane začasne odredbe, ki pa je bila hkrati ob izdaji prvostopenjske sodbe tudi razveljavljena. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu prvostopenjske sodbe ugodilo. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov ni priznalo pritožbenih stroškov niti tožeči stranki v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem je le-ta zgolj povzela stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi III Ips 229/2008, na katero se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče. S takšnimi navedbami tožeča stranka zato ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.